Pred referendumom o izstopu Velike Britanije iz EU

Usoda obstanka Velike Britanije v EU se bo odločila v kratkem, 23.junija bodo državljani Velike Britanije odločali, ali žele še ostati skupaj z ostalimi 27 državami v EU ali pa se bodo odločili za ponovno samostojno pot kot otoška država, ki jo od evropske celine loči varni Rokavski preliv. Velika Britanija je leta 1973 postala članica tedanje Evropske gospodarske skupnosti (EGS oz. EEC) in že v tem začetnem obdobju so bila mnenja politične javnosti deljena glede članstva in že takoj nato so leta 1975  izvedli referendum na zahtevo tedanje laburistične stranke, razcepljene glede tega vprašanja, kjer so  odločili s solidno večino, s pomočjo odločne agitacije Margaret Thatcher in konservativne stranke, da ostajajo del evropske skupnosti.

Pri letošnjem referendumu je politična slika podobna, le da je obrnjena. Referendum je razpisala konservativna stranka predsednika Camerona, ki je glede obstanka v EU sedaj razdeljena. Cameron nujno potrebuje v kampanji za obstanek v EU pomoč laburistov, kjer predsednik stranke Jeremy Corbyne ne igra vloge Margaret Thatcher iz leta 1975, je  mlačen in v bistvu nenaklonjen večinskemu mnenju v stranki, ki podpira članstvo v EU, deluje skoraj zaviralno. Sama konservativna stranka Davida Camerona pa je glede članstva v EU razdeljena in bivši župan Londona Boris Johnson je eden od voditeljev kampanje za izstop.

Prava gonilna sila pobude za izstop Velike Britanije iz EU je stranka »Neodvisnost« (Independence party) in njen voditelj Nigel Farage, ki ima podobno retoriko kot druge evroskeptične stranke v Evropi. Sicer pa se Britanci nikoli niso počutili kot »pravi Evropejci«, so najprej Britanci. Značilno je, da tudi po vstopu v EU v Veliki Britaniji pred državnimi institucijami, uradi, šolami zastave EU ne vise skupaj z britansko zastavo, kot drugod po EU, razobešajo samo britanske zastave. Na mednarodnih letališčih pri kontroli potnih listov so steze z napisom »UK and EU passports«, kot da Velika Britanija ne bi bila članica EU! Angleži so torej od nekdaj nekaj posebnega.

Značilna gesla, s katerimi evroskeptiki opravičujejo ločitev od Evrope, so zgovorna. Na primer:

Vplačujemo v skupno evropsko blagajno več kot iz nje dobimo,

EU z institucijami je nepregleden birokratski nestvor, ki vsiljuje nespametne zakone, predpise, standarde, 

Tuji delavci in njihov prost dostop do trga delovne sile nam jemljejo delovna mesta,

EU ima porozne zunanje meje in migranti (islamski predvsem) bodo preplavili Otok in če Turčija postane članica EU, bo zunanja meja Evrope meja z Irakom Sirijo, Iranom,

Turčija ne sme postati članica EU, saj vedno bolj drsi v totalitarno, versko fanatično diktaturo in mi Angleži si ne bomo pustili ukazovati od turškega kalifa, ki zapira naprednjake in novinarje, mi smo drugačni od Angele Merkel, ki sodno preganja novinarje, ki branijo preganjane kolege v Turčiji.

Za razumevanje angleškega evroskepticizma pa se je treba poglobiti v angleško držo, njihovo miselnost in tradicijo, ki je rezultat tisočletne zgodovine imperija, njihove vzgoje, pripadnosti Britanski skupnosti držav (Commonwealth) in tudi nezaupanja do evropske celine. V več kot tisočletni zgodovini so imeli opravka z najmanj 8 invazijami oz. vojnami s celino: najprej z rimsko okupacijo, nato z vdorom in okupacijo Normanov iz Francije, kasneje s stoletno vojno s Francijo, pa Angleško-Španska vojna konec 16. stol., vojna z Napoleonom, pa nato dve svetovni vojni z Nemci in Italijani in nazadnje v hladni vojni s sovjetsko Rusijo in Varšavskim paktom.

Angleška geopolitika je vedno stremela, da je bilo v Evropi neko ravnotežje sil  in da ni prevladala ta ali ona evropska velesila. Morda je tudi dan v primeru Brexit kampanje prisoten strah pred premočno EU, kjer Velika Britanija ne igra več iste vloge kot še pred nekaj več kot petdesetimi leti. V globaliziranem svetu je tak strah odveč. Fragmentacija EU bi oslabila EU in osamljena Velika Britanija, izven EU, bi postala šibkejša, kot bi bila kot članica EU. Tudi če bo Velika Britanija zapustila EU, ne bo mogla zapustiti Evrope in se ne meniti, kaj se dogaja na celini. Kar se bo dogajalo na celini, bo vplivalo tudi na razmere na Otoku. Velika Britanija mora obdržati svoj vpliv na dogajanja v Evropi, torej predvsem v EU in najboljši način je, da ostane članica EU in tvorno prispeva k jačanju EU kot bloka demokratičnih držav in evropske ekonomske in politične velesile v globaliziranem svetu.

Odločitev o izstopu Velike Britanije iz EU je seveda zadeva njenih državljanov. Na referendumu bodo glasovali odrasli državljani Velike Britanije in tudi državljani Irske in Commonwealtha (53 držav) s stalnim prebivališčem v Veliki Britaniji. Upati je, da bodo v referendumski kampanji prevladali racionalni argumenti (zdrave pameti) ekonomske, politične in varnostne narave in ne argumenti nacionalističnega in tradicionalnega populizma in obujanja želje po obnovi starodavne veličine imperialne angleške suverenosti.

Razlogi za obstanek Velike Britanije v EU so predvsem ekonomske narave. Pred vstopom v EU (leta 1973 še EGS) je bilo britansko gospodarstvo v slabem položaju. Po vstopu je pričelo rasti in BDP na prebivalca je rastel hitreje kot v Nemčiji, Franciji ali Italiji. Delež britanskega izvoza v države EU znaša najmanj 46%, obratno delež izvoza EU v Veliko Britanijo znaša skoraj 3 krat manj, kakih 16% celokupnega izvoza EU. Britanija je za EU precej manj pomembna kot je EU za Veliko Britanijo. V preostanek držav članic OECD Velika Britanija izvozi za polovico manj. Delež teh držav OECD v svetovnem gospodarstvu znaša 32,5% svetovnega BDP, delež EU v svetovnem gospodarstvu je pol manjši, kakih 18%, kar kaže na pomen ekonomskih odnosov velike Britanije z EU.

Za tuje investitorje je Velika Britanija zelo privlačna in 48.5% investicij (FDI-foreign direct investment) prihaja iz EU. Tudi za investitorje iz tretjih držav je Velika Britanija privlačna, ker jim pomeni lahek dostop do skupnega trga EU. Če bo obveljal Brexit, bi upadla tako medsebojna trgovska menjava z EU kot tudi zanimanje za tuje investicije v Britaniji. Ne takoj, pač pa postopoma. Tuji investitorji (n.pr. Nissan) bi pričeli seliti proizvodnjo v druge države EU. Tudi Londonski City kot svetovno finančno središče bi izgubilo na pomenu in na finančnih transakcijah. Nekatere pomembne ameriške banke so že napovedale preselitev sedeža v države EU. Ekonomska menjave z razvitimi državami pospešuje tudi konkurenčnost, tekmovanje s konkurenco na trgu  zahteva vlaganje v raziskave in razvoj. Ta pritisk je seveda manjši, če država trguje z državami, ki so manj razvite. Ekonomska menjava z EU je v Veliki Britaniji pospeševala vlaganja v razvoj in raziskave in povečala konkurenčnost gospodarstva.

Trditev zagovornikov izstopa, da EU samo pobira denar, v zameno pa ne daje  nič, je na trhlih nogah. Velika Britanija bi morala leta 2015 vplačati v proračun EU okoli 22 milijard EUR, v resnici pa je vplačala le kakih 15 milijard EUR zaradi rabata, ki ga je leta 1984 izposlovala tedanja premierka Margaret Thatcher. Od tega priteče nazaj v britanski proračun 6 milijard EUR v obliki raznih subvencij za regionalni razvoj in drugih oblik pomoči. V primeru izstopa bi bil sam britanski proračun prikrajšan za najmanj 9 milijard EUR in Britanci bi bili torej na izgubi.

Približno 1,3 milijona Britancev dela in stalno prebiva v državah EU. V Veliki Britaniji pa je našlo zaposlitev kakih 2,2 milijona državljanov EU, predvsem iz Vzhodne in Južne Evrope. V okviru evropske zakonodaje le ti uživajo večje ugodnosti kot drugi državljani tretjih držav v Veliki Britaniji. V primeru Brexit bi delavci iz EU kot delavci iz Velike Britanije odrezali slabše. Prostega pretoka delovne sile ne bi bilo več in številni delavci iz EU bi bili izenačeni z delavci migranti iz tretjih držav in bi lahko izgubili tudi delo. To bi oslabilo predvsem britanske uslužnostne dejavnosti (gostinstvo, turizem, nega).  

Negativne posledice Brexit-a bi bile slabši makroekonomski položaj, večja brezposelnost, verjetno padec domače valute, manjša kupna moč prebivalstva in slabši socialni položaj prebivalstva. Negativne posledice se ne bi pojavile takoj. V primeru prostovoljnega izstopa neke države iz EU Lizbonska pogodba (2009) predvideva rok 2 leti, da se ločitev izvede na gladek, čim manj kaotičen način, v obojestransko korist. Podporniki Brexit so sami spoznali vse težave z izstopom iz EU in z izgubo ugodnosti članstva in sedaj predlagajo daljši rok za izstopna pogajanja, nekje do leta 2020. Do takrat bo treba skleniti vrsto parcialnih sporazumov. In pogajanja bodo trda, predvsem gospodarsko močne države Nemčija, Francija utegnejo biti trdi pogajalci.

Brexit bi nedvomno oslabil tudi EU, ne bi je pa potopil. Težave za EU bi bile bolj na področju notranje evropske politike in ne toliko na gospodarskem področju. Geopolitični položaj EU v svetu napram Kitajski, Indiji, državam BRICS bi bil nedvomno oslabljen.

Oslabiti združeno Evropo je danes cilj vseh evroskeptičnih struj in predvsem tudi Putinove Rusije, za razliko od ZDA, ki si prizadeva za močno EU. ZDA svarijo pred izstopom Britanije iz EU. Za ZDA je v tem času sindroma globalnih izzivov in varnostnih kriz EU edini zanesljivi in močan zaveznik v obrambi demokratičnega liberalnega zahodnega sveta. Če pride do fragmentacije EU, ostajajo ZDA same v tekmovanju s Kitajsko, z Rusijo.

Združena Evropa je danes oslabljena, preboleva gospodarsko in finančno krizo, išče nove oblike demokratičnega upravljanja 28 držav članic, kjer doseči konsenz o najbolj vitalnih, pomembnih vprašanjih reform institucij in skupne politike pomeni dolgotrajen in mukotrpen proces, prepočasen za hitro spreminjajoče se globalne razmere. EU je ekonomska in znanstveno/tehnološka velesila, a brez učinkovitega vodenja, finančno, obrambno in varnostno ranljiva, pred njo so žgoči demografski izzivi, boj zagotovitev delovnih mest za mlade ljudi, reforma socialnega in pokojninskega sistem. Torej nekaj, kar bi spričo možne eskalacije migrantske krize, agresije militantnega islamizma in groženj Putinove Rusije bilo usodno za obstoj demokracije in blagostanja na celini.

Fragmentacija po želji evroskeptikov bi bila pogubna, ne samo za ekonomsko prosperiteto Evrope, povečala bi se tudi stara tradicionalna nasprotja med državami, mir na celini bi bil ogrožen. Ni slučaj, da je ravno v tem času Švica umaknila svojo željo za vstop v EU, predstavljeno pred 24 leti. Ali gre pri viziji evroskeptikov za transformacijo demokratične EU v združeno Evropo podobno, kot si jo je zamišljal Hitler, na škodo torej slovanskih držav in držav jugovzhodne Evrope? Ravno te dni v Avstriji poteka vrh 12 evroskeptičnih strank zahodne in srednje Evrope. Prejšnji teden sta se na vrhu Zugspitze na meji med Nemčijo in Avstrijo sestala ga. Frauke Petry (AfD) in prvak FPÖ Strache in se dogovarjala o skupnih in čezmejnih projektih. Vsi so pozdravili referendumsko kampanjo Brexit kot uvod v transformacijo institucij EU po meri njenih državljanov.

Izstopi iz EU pa niso prava pot posodabljanja EU, prej obratno. Nevarnost evroskepticizma, ki ima značaj militantnega nacionalizma, je resna. Brexit, če bo uspel, in upam da ne bo, je lahko katalizator retrogradnega razvoja Evrope in uvod v njeno nestabilnost. Tu smo kot država Slovenija lahko zaskrbljeni, posebno, ker imamo doma na oblasti korumpirane in brezvestne ljudi, ki jim ni mar za lasten narod, za obstoj lastne države in za blaginjo državljanov.Brexit ne bo imel trenutnih kakih posebnih učinkov za Slovenijo, bati se je treba njegovih možnih dolgoročnih posledic kot uvod v razkroj združene Evrope.