Pred nami so priložnosti, kakršnih doslej še nikoli nismo imeli!

Govor Janeza Janše, kandidata za predsednika Vlade Republike Slovenije na 1. izredni seji DZ, 9. 11. 2004 Govor Janeza Janše, kandidata za predsednika Vlade Republike Slovenije na 1. izredni seji DZ, 9. 11. 2004 Smo na pragu oblikovanja prve vlade po vstopu Slovenije v EU. Do velikih korakov, narejenih letos, nas je pripeljalo veliko naporov, ki so omogočili Sloveniji, da je 15. let po padcu Berlinskega zidu in 13. let po osamosvojitvi natančno tam, kamor spada glede na vrednote, ki jih v veliki večini delimo njeni prebivalci. Lojze Peterle, kandidat za vodenje prve vlade v prvem svobodno izvoljenem slovenskem parlamentu, je v svojem nastopnem govoru maja 1990 dejal: »Zavedamo se, da lahko samo v bistvenem nerazdeljena skupnost uresniči svoje temeljne projekte. Zato je potrebno med drugim zmanjšati pritisk preteklosti.« Ko je dr. Janez Drnovšek 12. januarja 1993 kandidiral za predsednika vlade, je med drugim poudaril: »Prizadevali si bomo, da dokončno in čim hitreje razčistimo našo dediščino v prejšnji državi in da se dokončno in čim hitreje vključimo v zahodne ekonomske in politične povezave.« 8.1.1997 pa je v svojem predstavitvenem nastopu za nov mandat dejal: »Postali smo ustanovni član svetovne trgovinske organizacije in se s tem učvrstili kot država, ki je vpeta v mednarodno menjavo in seveda spoštuje mednarodna pravila trgovanja. Postali smo polnopravni člani CEFTe. Podpisali smo sporazum Partnerstvo za mir in začeli uresničevati našo orientacijo, da postanemo polnopravni člani NATA.« Tretji kandidat za predsednika vlade v samostojni Sloveniji Dr. Andrej Bajuk je 3. maja leta 2000 v svojem nastopu pred tem visokim zborom poudaril, da je »…jedro njegovih programskih izhodišč oživitev naše tisočletne duhovne pripadnosti Evropi, tako da bomo doma na svojih lastnih tleh zgradili urejeno, pravično, cvetočo slovensko Evropo.« In 11.12.2002 je kandidat za predsednika Vlade g. Anton Rop dejal: »V minulem desetletju smo izvedli postopno in razmeroma uspešno tranzicijo na mnogih področjih našega življenja. Za zagotavljanje kakovostnega in stabilnega razvoja države in gospodarstva pred in po vključitvi v Evropsko unijo pa nujno potrebujemo dodaten, kakovosten premik v razvojni in ekonomski politiki…« Nastopi vseh dosedanjih kandidatov, ki so bili predlagani in izvoljeni na funkcijo, na katero sem danes sam predlagan, izražajo visoko stopnjo zavedanja realnega položaja, v katerem se je država vsakokrat nahajala. In vsakič je bilo mogoče ugotoviti, da so bili v preteklem mandatu narejeni pomembni koraki naprej. Vedno so bile tudi zamujene priložnosti in kar nekaj besed in načrtov, ki so jih oblikovali moji predhodniki, je še vedno deloma ali v pretežni meri aktualnih. Toda Slovenija se je po osamosvojitvi utrdila kot samostojna država, dosegla popolno mednarodno priznanje ter postala članica EU in NATO. Vsem dosedanjim upravljalcem države gre za to nesporna zasluga in velikokrat se niti ne zavedamo v celoti, kako veliki koraki so bili pri tem doslej narejeni. Danes je 9. november 2004. Natančno pred 15. leti je padel Berlinski zid. To je bil simbolični in dejanski mejnik, ki je omogočil tektonske politične in geostrateške premike v Evropi in svetu in dejansko končal hladno vojno. Tudi za nas je bil ta datum oziroma dogodek prelomen. Ob nadaljnjem mehčanju režima je omogočil, da je slovenska pomlad iz gibanja prerasla v politično alternativo, ki je uresničila nacionalni in demokratični program iz 57. številke Nove revije in pisateljske ustave. Natančno pred 14. leti, leto dni po padcu Berlinskega zidu, 9. novembra 1990, sta Demosov poslanski klub in vodstvo Demosa pod predsedstvom dr. Jožeta Pučnika v Poljčah oblikovala predlog, da se razpiše referendum o samostojni Sloveniji. Podoben predlog je že spomladi istega leta dal podmladek takratne SDZS, jeseni pa tudi poslanci takratne Socialistične stranke. Ob tem je ob plebiscitu in vojni za Slovenijo prišlo do visoke stopnje politične in nacionalne enotnosti, ki je omogočila zgodovinski korak slovenske osamosvojitve, ki je bil narejen na praven, civiliziran in učinkovit način, brez usodnih ideoloških delitev. Z njim se je Slovenija odločilno odlepila od kriznega dela jugovzhodne Evrope in se začela vztrajno približevati razvitemu zahodu. Danes smo del EU in NATO. Prav je, da se zares zavedamo tega velikega premika in da ga ne podcenjujemo. Kajti brez zavedanja pomena tega koraka ne bomo sposobni videti velikih priložnosti, ki jih prinaša. Storili bi nepopravljivo napako, če bi jih pustili neizkoriščene. Ko sva se zgodaj spomladi leta 1991 s takratnim zunanjim ministrom RS Dimitrijem Ruplom vračala iz tajnega neformalnega pogovora s pomočnikom generalnega sekretarja NATO, sva bila vesela že zato, ker sva na podlagi pogovora presodila, da nas NATO ne bo oviral pri osamosvojitvi in da ob uveljavljanju plebiscitne volje Slovencev ne bomo označeni kot Evropi in svetu nevarni separatisti. Danes lahko sooblikujemo politiko tako NATO kot EU. Lahko, ker imamo formalne možnosti, moramo pa zato biti tudi sposobni. Mandat, ki je po oktobrskih volitvah pred nami vsemi, je poln izzivov, ki jih najbrž presega samo še mandat prve demokratično oblikovane slovenske vlade. Prav lahko se nam že v tem mandatu ponudi možnost vodenja EU. To bi bil velikanski izziv našim sposobnostim in hkrati doslej največja priložnost, da se Slovenija na Evropskem in svetovnem zemljevidu uveljavi. Najbrž je razumljivo, da bi to imelo vsestranske dolgoročne pozitivne učinke za slovensko izvozno gospodarstvo. V času razprav o našem pridruževanju Evropski uniji so se pojavili pomisleki in strahovi v zvezi z obstojem slovenske kulture, naše identitete, celo jezika. S sorazmerno razvitim gospodarstvom, znanostjo in kulturo smo na to priključitev pripravljeni in smo jo sposobni prenesti brez velikih pretresov. Vseeno pa bi bilo neodgovorno zatisniti oči pred opozorili, da bi v veliki evropski integraciji, kakor tudi v globalizacijskih procesih, številčno majhen slovenski narod utegnil zlagoma izgubiti svojo izvirno identiteto, kulturo, morda celo jezik, posledično pa nemara tudi težko pridobljeno pravico do samostojnega upravljanja s samim seboj. Gospodarski globalizacijski tokovi prinašajo s seboj tudi kulturno globalizacijo, ki ni samo naš, ampak tudi evropski problem. Tako vstop v Evropsko unijo kakor globalizacijske trende moramo sprejeti kot izziv, ne pa kot apatično vdanost v kulturno raztapljanje v evropskem in svetovnem konglomeratu. Prepričan sem, da smo ta izziv sposobni sprejeti in se v njem tudi v vsakem oziru obogatiti in utrditi. Če se bomo v evropskih integracijah naslonili na svojo kulturo in vzpodbujali vsakršno ustvarjalnost, če bomo mislili na okolje, v katerem živimo, če bomo skrbeli za svoj jezik, potem bi morali postati vsi pomisleki in strahovi odvečni. Nič boljšega in nič slabšega nismo kot ostali Evropejci. Biti moramo odprti za vse impulze sodobnega sveta in hkrati samozavestno naslonjeni na svojo tradicijo in ustvarjanje. Identiteta je zavest o moči, polnosti in raznovrstnosti svoje kulture, v kateri se lahko človek uresniči, ne da bi opustil svoj jezik in svojo pripadnost. Imamo svojo tradicijo, imamo svoj jezik, svojo kulturo, ki je tudi evropska kultura, imamo svojo pamet in ustvarjalnost. Predvsem pa imamo veliko število izobraženih in sposobnih posameznikov na vseh področjih. Če bomo ustvarili ugodne razmere za njihovo delo, znanstveno raziskovanje in kulturno ustvarjanje, se nam ni treba ničesar bati. Enakopravni bomo, če bomo sami to hoteli, kulturno močni in samosvoji bomo, ker smo za to sposobni. Pri tem pa moramo bolj kot doslej razviti predvsem lastno demokratično življenje, kulturo našega demokratičnega življenja, ki bo v konkurenci različnih zamisli tekmovalo za blagor slovenske republike in njenih državljanov. Od tega je veliko odvisno. K udeležbi v javnih zadevah bi bilo potrebno pritegniti kar največ državljanov, ki niso ravnodušni do naše skupne prihodnosti. Z evropsko vsebino moramo napolniti lastno gospodarsko, družbeno in kulturno življenje. Ko bomo v tem uspeli, se nam na nobenem področju ne bo treba bati evropskih integracij in odprtega tekmovanja na evropskem prizorišču. Pri tem se ne smemo ukvarjati samo s tem, kako se bomo »obdržali«, težiti moramo k temu, da bomo tudi mi drugim evropskim narodom prinesli izvirne stvaritve in lastne poglede na življenje v skupni evropski hiši. Slovenci, ki smo se v različnih državah počutili kot manjšinski narod, moramo zdaj, ko smo v svoji državi večina, storiti vse, da se bodo pripadniki italijanske in madžarske skupnosti med nami počutili kot povsem enakopravni državljani. To pomeni, da moramo vselej prisluhniti njihovemu mnenju, eden od temeljnih kriterijev za to, ali so enakopravni, je tudi dejstvo, kako to stanje pripadniki manjšine sami občutijo in ne kako ga ocenjuje večinski narod. Z vso odločnostjo bomo zahtevali tudi podobno ravnanje s slovenskimi manjšinami v sosednjih državah, v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem. Ne moremo zahtevati enakih zakonskih ureditev, lahko pa zahtevamo zaščito kulturne identitete Slovencev v teh državah s stališča evropskih principov in to ne na papirju, ampak v resničnem življenju. Kriterij spet ne bodo ocene političnih predstavnikov večinskega naroda, ampak ocena pripadnikov manjšine. Meje padajo, Evropsko unijo, za katero smo se po svojem najglobljem prepričanju zavzemali, jemljemo resno, zato smo tudi prepričani, da v sodobni Evropi ni več mogoče nastopati z argumenti moči, pač pa z močjo argumentov. In to bomo v zvezi z zaščito naših manjšin tudi storili. Med nami živijo tudi pripadniki drugih, kot jim rečemo, neavtohtonih narodnosti. Tudi njim je treba omogočiti negovanje lastne kulturne tradicije. Noben državljan Slovenije se zaradi svojega kulturnega porekla ne sme čutiti zapostavljenega. To velja tudi za svobodno izpovedovanje in prakticiranje verskega življenja. Slovenija mora ostati odprta in tolerantna družba do vseh nazorov, ki so v skladu z ustavnimi normami in demokratičnimi načeli. Oblast mora prisluhniti tudi vsem civilnim gibanjem in skupinam, ki se borijo proti različni oblikam prikrite diskriminacije. Ob tem ne smemo zanemariti naporov za odpravljanje najbrž najbolj razširjene oblike diskriminacije, ki je prisotna, to je diskriminacije starejših in invalidov. Poleg tega, kar lahko neposredno stori država z ukrepi in predpisi, je potrebno doseči dodatne premike pri vzgoji ter novemu pojmovanju solidarnosti v družbi. Veliko Slovencev živi na tujem in mnogi med njimi še zmeraj ohranjajo slovenski jezik in kulturo, ni pa malo tudi tistih, ki so jezik izgubili, pa še zmeraj čutijo pristno navezanost na Slovenijo. Med njimi so vrhunski znanstveniki, uspešni podjetniki in vplivni strokovnjaki na različnih področjih. To je velik človeški potencial, ki ga bomo bolj kot doslej funkcionalno povezali s slovenskim gospodarstvom, znanostjo in kulturo. Želim si, da Slovenci, ki živijo po svetu, svoje domovine ne bi več videli kot dežele delitev in političnih konfliktov, pač pa kot za vse ljudi dobre volje odprto družbo, predvsem pa kot moderno in uspešno državo, v kateri bodo našli prave sogovornike, pripravljene na sodelovanje na različnih področjih. Vlada, ki jo bom predlagal, če me boste podprli, bo temeljila na zavedanju, da so se nam naši zunanjepolitični načrti dobro posrečili. Delo bo nadaljevala s predpostavko, da si moramo dobri mednarodni položaj utrditi in da se moramo uveljaviti v najboljši, najbolj zahtevni družbi. V naslednjem obdobju ne bomo tekmovali za članstvo v EU ali NATO, ampak za čim boljše dosežke v tem članstvu. Slovenijo v tem članstvu jemljejo resno in s spoštovanjem, zato nam je zaupano vodenja OVSE v letu 2005; obstaja pa tudi možnost, da Slovenija kot prva med novimi članicami predseduje Evropski uniji že leta 2007. Prizorišče, na katerem nastopamo, je zahtevno, polno novosti, priložnosti, pobud, idej, iznajdljivosti in odličnih igralcev. Ena takšnih idej je ideja o »evroregiji«, ki je ne zavračamo, kolikor bi omogočila, da se v njej uveljavi Slovenija kot celota in da Slovenija oziroma Ljubljana postane njeno središče. Današnji čas je čas vladnih, državnih pa tudi nevladnih dejavnikov in pobud. Nikogar ne bomo spraševali za dovoljenje, ali naj se odzovemo na takšne izzive, če bomo presodili, da so predlogi koristni in da omogočajo sprostitev slovenskih podjetniških, kulturnih, znanstvenih in političnih potencialov. Mnogi nas sprašujejo, kaj nameravamo storiti glede odnosov s Hrvaško. Ti odnosi so pomembni, vendar so obremenjeni s težavami, ki vse po vrsti izvirajo iz nekdanje skupne države. Zanje nismo krivi niti Slovenci niti Hrvati, rešili pa jih ne bomo s konfrontacijo, ampak s sodelovanjem in s strateškim partnerstvom. Ne bomo jih reševali niti na račun Hrvaške niti na račun Slovenije, ampak tako, da bosta pridobili obe državi in da nobena ne bo na škodi. Hrvaška se nam bo kmalu pridružila v EU in v NATO. Pametno bi bilo, če bi si pomagali pred tem in potem. Ob tem ne smemo biti naivni. Slovenija nima nobenih novih zahtev, obdržati pa nameravamo tisto, kar nam pripada. V odnosih z drugimi državami, tudi sosednimi, smo ugotovili, kako sproščujoče delujejo prijemi, ki ločujejo strokovna vprašanja od političnih, in ki polagajo vprašanja, ki se zdijo nerešljiva na neki ravni, na drugo raven, recimo na raven intelektualne, pravne ali zgodovinarske razprave. Zato želimo posamezne vidike svojih odnosov s Hrvaško in z drugimi državami ali narodi v Jugovzhodni Evropi obravnavati v bolj sproščenem okviru, kot so pogajanja med državnimi delegacijami. Zato smo že predlagali ustanovitev posebne zgodovinske komisije, ki bi pregledala sožitje Slovencev in Hrvatov v 20. stoletju. Prepričani smo, da bomo našli veliko spodbudnega gradiva. Še posebej pa v Sloveniji potrebujemo organiziran pristop k povezavi vsega znanja in strokovnih potencialov, ki nam lahko pomaga pri iskanju najboljših rešitev odprtih vprašanj med državama. Slovenija in Ljubljana sta bili od nekdaj v središču in križišču evropskih transportnih poti: od Trsta ali Kopra in Ljubljane vodi pot na Dunaj in naprej proti Severovzhodu; od Trsta ali Kopra in Ljubljane vodi pot proti Madžarski in Ukrajini; od Trsta ali Kopra preko Ljubljane vodi pot na Hrvaško, v Srbijo do Istambula in še naprej. In iz teh dežel vodijo poti proti Zahodu preko Ljubljane. Vlada, ki jo bom predlagal, če boste potrdili mojo kandidaturo za njenega predsednika, bo gradila tudi na tem posebnem položaju Slovenije. Omenjene poti določajo Slovenijo kot prednostno lokacijo sredozemsko-srednjeevropskih in zahodno-vzhodnih odnosov. Prvi pogoj, da bomo sposobni izkoristiti ta položaj pa je to, da se ga v celoti zavedamo. Spoštovani! V nadaljevanju bi vam rad na kratko predstavil nekaj poudarkov iz osnutka vladnega programa, ki ga bom ob vaši pozitivni odločitvi predlagal skupaj z vlado. Poudarjam, da gre le za nekatere poudarke in da bodo mnoga pomembna področja predstavljena ob predstavitvi vlade. Opozarjam tudi na dejstvo, da je bilo v zadnjem letu v Sloveniji organiziranih nekaj dobrih razprav o prihodnosti Slovenije, ki so prinesla ne samo višjo kulturo dialoga, ampak tudi vrsto koristnih premislekov sedanjega položaja države in serijo dobrih predlogov o tem, kako na različnih področjih ravnati v prihodnje. Mislim predvsem na pogovore pri predsedniku republike, na širše razprave v okviru Zbora za republiko, pa tudi razprave na Forumu 21 in v organizaciji Državnega sveta, ki je bil na tem polju zelo aktiven. Med kvalitetno gradivo na temo premisleka naših ravnanj v prihodnje uvrščam tudi Osnutek vladne strategije razvoja Slovenije, ki prinaša vrsto dobrih odgovorov na dileme trajnostnega razvoja države v naslednjem desetletju. Vse našteto je dokaz, da v Sloveniji premoremo veliko strateškega znanja in prihodnja vlada je vse to dolžna uporabiti. Upam, da se bo plodna razprava v civilni družbi nadaljevala tudi v povolilnem letu. Prav tako želim k sodelovanju v vladne strateške svete povabiti kvalitetne znanstvenike in strokovnjake ne glede na barvo, prav tako pa tudi uspešne podjetnike in druge z neposrednimi izkušnjami. Naš poglavitni dolgoročni strateški cilj je blaginja Slovenije oziroma blaginja vseh, ki v njej živimo. Temelj zanjo je visoka gospodarska rast in visok BDP na prebivalca, primerljiv z najbolj razvitimi državami EU-15. Potreben je pospešek gospodarske rasti na raven, ki bo za vsaj 3 odstotne točke presegla povprečno gospodarsko rast v državah EU – 15. Do konca mandata bi se želeli čimbolj približati ključnim makroekonomskim in razvojnim ciljem, ki si jih je EU 15 zastavila v okviru Lisbonske strategije leta 2000. Kljub temu, da se danes celotna EU srečuje z velikimi težavami pri uresničevanju ciljev po prvem delu etape in kljub temu, da se mi osebno bolj kot zgolj doseganje visokih odstotkov in povprečij zdi pomembna kvaliteta življenja. Zato je ključna beseda, ki jo povzemamo iz Lisbonske strategije, trajnostni razvoj in okoli nje bomo gradili tudi koncept slovenskega razvoja v prihodnje. Tudi če bomo po goli produktivnosti in učinkovitosti malenkostno zaostajali, če bo EU malenkostno zaostajala za ZDA ali Azijo in če bomo prednjačili po kvaliteti življenja, bomo lahko z rezultati Lizbonske strategije zadovoljni. Pot do uresničitve teh ciljev je v veliki meri skladna s potjo drugih držav EU, saj Slovenija z njimi deli številne gospodarske probleme: neugodna demografska gibanja, tog trg dela, pomanjkanje učinkovitosti v raziskavah in razvoju in posledično tehnološko zaostajanje za ZDA in azijskimi državami. Specifični gospodarski problemi Slovenije (glede na ostale države EU) so bistveno manj pomembni za naš gospodarski razvoj, kot pa jedro skupnih problemov, ki jih z njimi delimo. Zato je za osnovne strateške dokumente našega razvoja treba vzeti dokumente, ki naslavljajo vseevropske gospodarske probleme, med drugim Lizbonsko strategijo iz leta 2000 ter Poročilo o uresničevanju lizbonske strategije (Facing the Challenge), ki ga je pripravila skupina Wima Koka novembra 2004 . Zmanjšati je treba preveliko vlogo države v gospodarstvu. Potrebna je hitrejša in bolj transparentna privatizacija državnega sektorja. Tako pridobljena sredstva ni dopustno potrošiti za tekočo porabo. Z njimi je treba oblikovati državni rezervni sklad, iz katerega se lahko krijejo nepredvideni izdatki in zmanjša pritisk pokojninskega sistema na trg dela, predvsem pa omogoči nov razvojni ciklus. Naše zdravstveno zavarovanje, ki temelji na sistemu sprotnih plačil, ne bo moglo več dolgo prenašati demografskih pritiskov in podražitev zdravstvenih storitev zaradi tehnološkega napredka. Zato je nujna reforma, ki mora zagotoviti stabilen sistem zdravstvenega varstva. Stabilna sistema pokojninskega in zdravstvenega varstva sta pomembna temelja dobro delujoče, povezane in prijazne družbe. Upokojenci so svojo pokojnino praviloma zaslužili v razmerah, za katere lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da so bile trše kot tiste, ki aktivno generacijo čakajo v prihodnosti. Zato ne bi bilo pravično, če bi standard upokojencev ne glede na resno finančno stanje pokojninske blagajne zaostajal za standardom ostalih generacij. Prav tako ne bi bilo pravično, če bi ga presegal in tega upokojenci tudi ne pričakujejo. Terjajo pravična medgeneracijska razmerja in država jim je le-ta dolžna zagotoviti. Slovenija je že toliko razvita, da ji potrebnih osnov za nov zagon ni potrebno odtegovati na račun pravic upokojencev, sredstev za družinsko politiko in šolajočih se generacij. Te pravice morajo biti na tej stopnji razvoja nedotakljive. Trg dela v Sloveniji se formalno ni bistveno liberaliziral, kljub temu pa je zaščita delojemalcev relativna, saj so v zadnjem desetletju desettisoči izgubili delo brez vsakih realnih nadomestil. Potrebno je bistveno olajšati zaposlovanje za določen čas in poenostaviti postopke pri zaposlovanju in prenehanju delovnega razmerja, še posebej ko gre za mala in srednja podjetja. Nobenega ekonomskega razloga ni, da so delovna mesta v upravi bolj zaščitena kot tista v gospodarstvu. Poleg tega to ni pravično. Resno se moramo soočiti z dilemo smiselnosti centraliziranega pogajanja o plačah, kajti tako pogajanje zaradi asimetričnih produktivnostnih šokov vodi k temu, da panoge, ki gospodarsko zaostajajo, ne morejo plačevati delavcev in odpuščajo, propulzivne panoge pa ne morejo dobrih delavcev plačati dovolj. Tako delodajalci kot sindikati se morajo dokončno soočiti z dejstvom, da sta dobra plača in solidne delovne razmere osnovni motiv za dobro delo ter da togi trg dela v celoti gledano škoduje tudi delojemalcem. Namesto sedanjih parcialnih rešitev je potrebna korenitejša davčna reforma, ki bo zmanjšala davke na delo in prilagodila davke na kapital tako, da bomo na najboljši možni način poiskali kompromis med učinkovitostjo in pravičnostjo. Torej, da bomo še vedno davčno zanimivi za tuje vlagatelje, hkrati pa bodo bogatejši oziroma lastniki kapitala plačali več za proizvodnjo javnih dobrin. Kartelna prepletenost (posebno neformalna) našega gospodarstva je eden najbolj žgočih problemov, ki ovirajo naš gospodarski razvoj. Pri tem gre pogosto za povezave na meji kriminalne dejavnosti (parkiranje delnic ipd.), ki se jim zaradi njihove kapitalske, medijske in politične moči nihče ne upa postaviti po robu. Taka kartelna povezanost pa ima dve vrsti negativnih posledic: izkoriščanje potrošnikov in zniževanje gospodarske rasti. Nujno je treba okrepiti Urad za varstvo konkurence, da bo sposoben hitro in učinkovito delovati in razsojati o problemih varstva konkurence, ne pa da na odločbe čakamo cela leta, vmes pa se dela gospodarstvu nepopravljiva škoda. UVK omahuje v svojih odločitvah zato, ker ni dovolj neodvisen in zato, ker nima strokovne avtoritete, da bi brezkompromisno uveljavljal zakon. Tudi v tako imenovanih svobodnih dejavnostih v Sloveniji operirajo številni karteli, od katerih so v zadnjem času najbolj na očeh notarji. Liberalizacija trga notarskih storitev je več kot nujna. Medtem ko moramo odločno zagovarjati in braniti neodvisnost sodne veje oblasti, še posebej pa neodvisnost in nepristranskost pri obravnavi posamičnih primerov, moramo kot davkoplačevalci ter kot zakonodajna ali izvršilna veja oblasti enako odločno terjati učinkovitost sodstva. Nedopustno je, da povprečno vsak četrti državljan Slovenije predolgo čaka na pravično razsodbo na sodiščih. Nedopustno je, da se velike korupcijske in druge kriminalne zgodbe rešujejo z enako prioriteto kot družbi manj nevarna kazniva dejanja. Nedopustno je, da tožilci založijo na desetine nerešenih zadev, nato pa nekaznovano odidejo in mirno postanejo odvetniki. Z organizacijskimi ukrepi, potencialnimi spremembami zakonodaje ter promocijo tistih v policiji, tožilstvu in sodstvu, ki so doslej s kvalitetnim delom dokazali svojo učinkovitost je treba v najkrajšem času zagotoviti učinkovito pravno varnost državljanov. Strateški položaj Slovenije se je z letošnjim vstopom Slovenije v Nato in Evropsko unijo bistveno spremenil. Odslej bo Slovenija varnost prebivalstva ter države in njenih interesov v novem varnostnem okolju asimetričnih groženj zagotavljala s kolektivno obrambo Zveze Nato, skladno s svojimi zmogljivostmi prispevala k operacijam EU in OZN ter dodatno razvila svojim nacionalnim potrebam ter tradiciji specifične sile. SV bo manjša kot predvidevajo sedanji načrti, vendar bo zaradi večjega poklicnega bojnega jedra, večje izurjenosti, pripravljenosti in opreme veliko učinkovitejša ter uporabnejša za spopadanje s sodobnimi varnostnimi grožnjami kot doslej. Državnemu zboru sem skupaj z drugimi poslankami in poslanci že predlagal določene spremembe strukture vladnih resorjev. Te spremembe izhajajo iz želje po logični organiziranosti, racionalnem in koordiniranem delovanju vlade in državne uprave. Ustanovitev novega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo odraža pogled bodoče vlade na prihodnost slovenske družbe – razvijati jo želimo v družbo, temelječo na znanju, zlasti vrhunskem znanju, in informacijah. Druga bistvena sprememba je ustanovitev ministrstva za javno upravo. Z njo želimo zagotoviti povezano in bolj racionalno delovanje doslej razpršenih služb, ki imajo isti cilj – kvalitetno in učinkovito javno upravo, ki bo delovala kot servis državljanov in podjetij. Ena mojih prioritet, če bom izvoljen za predsednika vlade, bo skrb za prijaznejšo, preglednejšo in učinkovitejšo javno upravo. Javna uprava mora delovati kot servis državljanov in gospodarstva. V očeh domačih in tujih podjetnikov je Slovenija danes država, ki ne zagotavlja prijaznega administrativnega okolja. Čeprav je vlada v prejšnjem mandatu vlagala napore v odstranjevanje administrativnih ovir, mednarodne študije kažejo, da je bilo narejeno premalo. Takoj po konstituiranju vlade bomo ustanovili projektno skupino, v kateri bodo skupaj s predstavniki državne uprave sedeli predstavniki gospodarstva, ki sprejemajo odločitve v malih, srednjih in velikih podjetij. Ta skupina bo pregledovala vse predpise, ki bi utegnili uvajati nove birokratske ovire za podjetništvo, in bo predstavljala učinkovit antibirokratski filter. V javnosti velja prepričanje, da je državna uprava predraga in preobsežna. Po mojih izkušnjah je osnovni problem v tem, da so zaposleni v upravi neenakomerno obremenjeni. Nekateri skoraj pregorevajo, mnogi pa delajo malo ali nič. Z boljšim, enakomernejšim izkoriščanjem kadrovskih potencialov, s sodobnimi managerskimi pristopi bomo postopno, predvsem po poti naravnega odliva, zmanjševali število zaposlenih vsaj v civilnem delu državne uprave, ponovno pa bomo preverili potrebe po enormnem številu novih zaposlitev, ki so predvidene v policiji in vojski. Postopki zaposlovanja v upravi, tudi na najvišjih mestih, so v zakonodaji dobro zastavljeni. Če bom izvoljen, bo vlada pod mojim vodstvom spoštovala princip, da se za prosto delovno mesto v državni upravi izbere najsposobnejšega kandidata. Zavzel se bom za to, da bi celoten javni sektor deloval povsem odprto in pregledno. Vlada bo od vseh v javnem sektorju zahtevala dosledno spoštovanje zakona o dostopu do informacij javnega značaja. V tem zakonu bomo odstranili ovire, na katere se pogosto sklicujejo institucije v javnem sektorju, ko želijo javnosti prikriti podatke o svojem delovanju. Nedvoumno bomo uzakonili javnost podatkov o plačah in vseh drugih prejemkih ter stroških, ki jih povzročijo javni funkcionarji in javni uslužbenci; javnosti teh podatkov bomo dali absolutno prednost pred varovanjem osebnih podatkov. Z zakonom bomo zagotovili tudi javnost podatkov o ovadbah, zahtevah za preiskavo in obtožnicah zoper javne funkcionarje in javne uslužbence v zadevah, ki se tičejo opravljanja njihove službe. Zagotovili bomo tudi javnost dokumentacije o javnih naročilih. Borili se bomo proti birokratski aroganci in zahtevali od javne uprave, da se v razumnem roku odziva na kritike, pripombe in predloge državljanov. Ministrstva bomo z jasnimi procesnimi standardi zavezali, da vključujejo zainteresirano javnost (civilno družbo) v procese priprave predpisov. Nadaljevali bomo uspešen razvoj elektronskega poslovanja v javni upravi. Poudarek bo na dokončni informatizaciji in medsebojni povezljivosti vseh podatkovnih baz. Nadaljevali bomo tudi z uvajanjem elektronskih storitev za državljane in podjetja in zagotovili elektronsko izvedbo vseh pomembnejših storitev, ki jih je mogoče zagotoviti na elektronski način. V prihodnjem mandatu bo treba presekati gordijski vozel, ki je nastal pri uveljavljanju novega zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Napake, storjene v preteklem mandatu, so nas naučile, da si na tem področju ne smemo postavljati nerealnih rokov in pričakovanj. Skupaj s socialnimi partnerji bomo temeljito razmislili o tem, ali je dosedanji centraliziran način urejanja vseh plač v eni sami kolektivni pogodbi sploh realno izvedljiv. Pri urejanju plač v javnem sektorju bo vlada upoštevala razmere na trgu delovne sile. Sistem bo zastavljen tako, da bo vladi omogočil določeno fleksibilnost in bo bolj kot doslej stimuliral zaposlene, ki dosegajo nadpovprečne rezultate. Prioritetno pa nameravam preprečiti ekscesno visoke plače direktorjev nekaterih javnih zavodov in drugih institucij javnega sektorja. Posebej bi rad poudaril, da bo vlada dosledno spoštovala dosežene dogovore o eskalaciji plač v letu 2005. Slovenija lahko gradi svojo prihodnost na podlagi dobrega vzgojno-izobraževalnega procesa; na vrednotah, ki povezujejo državljane in znanju, ki oblikuje višjo kakovost življenja in razvoj. Reformo šolstva bomo nadaljevali na način, da bo deležna čim širšega družbenega konsenza in prilagojena v prvi vrsti našemu zgodovinskemu in kulturnemu okolju. Tuji modeli nam pri tem lahko pomagajo le kot dobrodošlo dopolnilo in ne kot kopije. Šola mora biti odlična, a tudi sproščena, kjer učenci ne bodo le ‘posode’ za shranjevanje informacij in podatkov, ampak dejavni udeleženci, ki jim šola omogoča razumevanje, uporabo in osmišljanje pridobljenih znanj. Le tako se bodo sposobni soočati z vprašanji in dilemami, ki jih prinaša poklicno in siceršnje, vsakodnevno življenje. Cilj je težak, zahteva velike napore pri reformi devetletke in srednje šole. Prepričan pa sem, da to zmoremo. Družba, temelječa na znanju, ne izključuje nikogar; ali drugače rečeno, potrebuje vsakega, ki lahko po svoji moči prispeva k razvoju. Tudi zato bomo dali večji poudarek vseživljenjskemu izobraževanju in odpravljanju zaostanka pri t.i. funkcionalni nepismenosti. Število vpisanih v tercialne oblike izobraževanja se je v zadnjih letih podvojilo, s čimer smo se približali evropskemu povprečju. Pri tem se zavedamo, da se pogoji študija v tem času niso izboljšali. Tudi zato je t.i. bolonjski proces dobrodošel in lepa priložnost za ustrezno reformo visokega šolstva v Sloveniji, saj bo prinesel mednarodno mobilnost, euro-kompatibilnost in predvsem izobražence, najpomembnejše nosilce slovenske istovetnosti, ki bodo na skupnem evropskem trgu dela in znanj bolj konkurenčni. Slovenija deli z drugimi članicami EU skupno razvojno vizijo. Lizbonska strategija postavlja smele razvojne cilje – v nekaj letih vzpostaviti konkurenčnost z najboljšimi ‘igralci’ na svetu. Da bi dosegli ta cilj, bomo morali univerzo še bolj povezati z znanostjo in slednjo še bolj postaviti v funkcijo inovativne družbe in razvoja. Za to nalogo bomo morali do leta 2010 podvojiti vlaganje v raziskave in razvoj. Vendar bomo pri tem vzpostavili pogoje, da se bo davkoplačevalski denar smotrneje in bolj transparentno uporabljal v smislu krepitve tehnološko-inovacijskega potenciala slovenskega gospodarstva, ki bo sposobno razvijati tudi zahtevnejše tehnologije in programe z višjo dodano vrednostjo. Prepričan sem, da je ustanovitev ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj nujni korak v tej smeri. Zavedam pa se tudi, da ne zadosten. Slovenija ni izoliran otok sredi sveta, je del sodobne Evrope in je jasno tesno povezana z okoljem v katerem živi, pa tudi z globalnimi razsežnostmi razmer v okolju. V Sloveniji imamo omejene naravne vire, nimamo nafte, širnih polj ali zlatih rudnikov, imamo pa še vedno razmeroma neokrnjeno naravo in to je v današnji Evropi pomembna vrednota, ne nazadnje tudi vir dohodka prihodnjih generacij. Zato si ne znamo predstavljati dobre prihodnosti in trajnostnega razvoja brez kolikor je le mogoče skrbnega ravnanja z okoljem in prostorom v vsej njegovi razsežnosti in medsebojni vzročni povezanosti. Za doseganje tega cilja se pričakuje najširši družbeni konsenz in ni dvoma, da moramo dosledno spoštovati načela Kjotskega sporazuma ter si prizadevati za sistematičen red v prostoru. Posebno skrb nameravamo posvetiti problemom varstva narave. Po skrbni razpravi in ob upoštevanju številnih pripomb, ki so se nabrale pa tudi poskrbeti za primerno ureditev Triglavskega narodnega parka. Ob povprečno hitrejšem razvoju moramo zmanjševati razlike v razvitosti med posameznimi regijami in s tem povezanim višjim življenjski standardom in kvaliteto življenja prebivalcev v vseh delih Slovenije. Ustvarili bomo predpogoje za razmah podjetniške iniciative tudi v manj razvitih okoljih, predvsem za razvoj malih in srednje velikih podjetij. Uvedli bomo stimulativne ukrepe, ki bodo k razvojnim projektom po regijskih središčih v večji meri pritegnila gospodarske subjekte. Sredstva, ki so na voljo v kohezijskem in strukturnih skladu EU, bomo usmerili predvsem v aktiviranje potencialov, ki jih ima posamezna regija. Pri tem bomo s ciljem boljšega izkoristka sredstev večjo skrb posvetili usposobitvi kadrov, ki upravljajo z njimi. K manjšim razlikam med regijami bo prispevala tudi decentralizacija države, ki se jo bomo lotili ne samo preko regionalizacije kot druge faze reforme lokalne samouprave, temveč tudi s postopno porazdelitvijo nekaterih drža