Pred 77 leti se je rodil Niko Grafenauer

Niko Grafenauer se je rodil v družini sedmih otrok. Mati je kmalu po njegovem rojstvu umrla, zato je za družino skrb prevzel oče, ki je delal kot železniški uradnik. Prerana smrt je doletela tudi očeta in Niko je večji del svojega otroštva preživel pri starejši sesti, učiteljici v Dvorski vasi pri Velikih Laščah. Pozneje je živel po ljubljanskih internatih in tudi v Cerknici pri svoji sestri. Njen mož je bil šolski upravnik, zaradi česar so Niku bile na razpolago številne knjige šolske knjižnice. Leta 1960 maturiral na ljubljanskem učiteljišču in nadaljeval študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1969 tudi diplomiral. Že med študijem je bil zelo dejaven v študentskem tisku, saj je sodeloval pri pisanju in urejanju raznih literarnih revij. Po končani diplomi je bil samostojni književnik, urednik knjižnih zbirk za otroke pri založbi Mladinska knjiga in nazadnje pa do upokojitve pa direktor in glavni urednik Nove revije. Zdaj ustvarja in živi v Ljubljani.

Sprva je Grafenauerjeva poezija za odrasle doživljajsko in izrazno povezana z ekspresionističnim literarnim izročilom (Večer pred praznikom), nato pa preide v filozofsko refleksivnost s prvinami eksistencializma in poudarja kritično razmerje do sveta (Stiska jezika). Obenem goji izdelano obliko pesmi, pogosto soneta, in metaforiko. Tako je Grafenauer postal eden najvidnejših predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma. Velik pomen za literaturo ima njegova otroška poezija (Pedenjped, Kaj je na koncu sveta, Kaj ima sonce najraje, Nebotičniki), za otroke pa piše tudi prozo (Majhnica). Grafenauer tudi prevaja, predvsem nemško poezijo. Skupaj s Kajetanom Kovičem je sestavil antologijo nemške poezije dvajsetega stoletja. Piše tudi eseje. Njegova dela so prevajana v nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino, ruščino, češčino, slovaščino, poljščino, srbohrvaščino, makedonščino, švedščino in madžarščino.

V času izdaje znamenite Nove Revije 57 je deloval kot njen urednik. S podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program je revija, ki je izšla leta 1987, predstavljala začetke razvoja demokratičnega duha v nekdanji Jugoslaviji. Niko Grafenauer je avtor članka z naslovom Oblike slovenskega samomora. Ljudem je Nova revija vzbujala up, da se bo nekaj spremenilo in z osamosvojitvijo se resnično je. Toda danes stvari gredo v napačno smer in potrebno bi se bilo na kratko zaustavit ter zamislit kam plujemo.

Niko Grafenauer je za svoja dela dobil številne nagrade, leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada, dve Jenkovi nagradi, Kajuhovo nagrado, Sovretovo nagrado, tri Levstikove nagrade in leta 1997 še Prešernovo nagrado.