Danes mineva 33 let, odkar je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani ustanovljena Socialdemokratska zveza Slovenije, ena izmed predhodnic Slovenske demokratske stranke.
V prvih mesecih leta 1989 so v Sloveniji začele nastajati prve opozicijske zveze, ki so bile jugoslovanskemu totalitarnemu sistemu povsem tuje, saj v skladu s svojo usmerjenostjo ni dopuščal kakršnega koli neodvisnega političnega gibanja. Dober mesec dni po ustanovitvi Slovenske demokratske zveze, je 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal ustanovitveni kongres Socialdemokratske zveze Slovenije. Njen prvi predsednik je postal France Tomšič, ki je decembra 1987 vodil stavko delavcev v Litostroju. Na tretji volilno-programski konferenci SDZS novembra 1989 je Tomšiča na predsedniškem mestu zamenjal dr. Jože Pučnik, na tretjem kongresu stranke maja 1993 pa je postal njen predsednik Janez Janša.
Socialdemokratska zveza Slovenije, sedanja Slovenska demokratska stranka, se je rodila iz upanja Slovenske pomladi. Zrasla je iz trpljenja in poguma dr. Jožeta Pučnika in Franceta Tomšiča ter številnih slovenskih domoljubov in demokratov, ki so tudi skozi svinčena leta, doma, v zamejstvu in po svetu ohranili zdravo demokratično misel in z njo vero v možnost demokratične in samostojne Slovenije. Prvi predsednik SDZS France Tomšič je na ustanovnem zboru na današnji dan leta 1989 v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma predstavil glavne programske točke, sloneče na programski izjavi iz januarja 1989, v kateri so zahtevali suvereno slovensko državo, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, podreditev vojske demokratično izvoljenim oblastem. Ob koncu govora je Tomšič tudi povedal: »Naša prva in najpomembnejša naloga bo, da skupaj z ostalimi demokratičnimi družbenopolitičnimi organizacijami izdelamo predlog nove slovenske ustave. V njej mora biti poseben poudarek na deklaraciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah … Predvsem pa je treba v novi ustavi zagotoviti tako suverenost Slovenije, ki ne bo nikoli več dala možnosti zapiranja državljanov Slovenije na zahtevo nekega kvazikomandnega mesta v Beogradu ali drugje, pa naj se ta skriva pod imenom KOS ali pa vojaška sodišča.«
Na ustanovnem zboru SDZS je spregovoril tudi dr. Jože Pučnik, ki je v svojem nagovoru poudaril, da se menjava oblasti v demokraciji ne dogaja s sestopanjem, temveč z demokratičnimi volitvami. Zato je bilo po Pučnikovem mnenju treba storiti vse, kar je potrebno za izvedbo demokratičnih volitev: odpraviti ovire pri političnem organiziranju, korenito spremeniti volilni red itd. Jože Pučnik je svoj nagovor sklenil z besedami, da si bo SDZS skupaj z ostalimi demokratičnimi silami prizadevala za takšne spremembe, da se nikoli več ne bo ponovil totalitarizem.
V osemdesetih, desetletju tektonskih premikov na svetovnem političnem zemljevidu, sta se na Slovenskem soočala dva politično-kulturna svetova: eden je bil utemeljen na nedelujočem komunizmu, ujetosti v neperspektiven jugoslovanski okvir, nasilju represivnega aparata, kršenju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Na drugi strani se je rojeval in krepil svet svobode, demokracije, samostojnosti. Oživljala se je civilna družba in potekale so množične razprave o človekovih pravicah in svoboščinah ter političnemu pluralizmu.
V letu 1989 je bila civilna družba že dodobra razvita in po dolgih desetletjih totalitarnega zatiranja svobodnega združevanja so se začele pojavljati prve neodvisne politične organizacije, med njimi tudi Socialdemokratska zveza Slovenije in Slovenska demokratična zveza, predhodnici Slovenske demokratske stranke. SDS danes ni samo legalna, tj. formalna naslednica nekdanjih SDZ in SDZS, ampak tudi dejansko črpa življenjski sok iz obeh korenin, iz obeh izročil, kar ji daje posebno širino. Brez nje si težko predstavljamo začetek demokratizacije ob koncu 80ih let in slovenskega osamosvojitvenega procesa. V vseh 33 letih obstoja je SDS delala najprej za to, da bi slovenska država nastala, kasneje za to, da bi jo ohranili, ker je bila ogrožena, in potem vsa desetletja, da bi bila slovenska država takšna, za kakšno smo glasovali na zgodovinskem plebiscitu leta 1990. SDS se nikoli ni izneverila prvotnim načelom, nikoli ni poteptala lastnega programa in načel parlamentarne demokracije in nikoli ni zavračala sodelovanja. Ustvarjali smo pogoje za blaženje robov slovenskega razkola in dobrobit domovine postavljali pred lastne interese. Vedno smo se borili za resnico, enakopravnost in enake možnosti za vse ter ostro nasprotovali delitvam na prvo in drugo razredne. Zrasli smo v stebrno moč slovenskega naroda in politično silo slovenske osamosvojitve.
