Pravnik Boštjan M. Zupančič: Sodnica Žumer Kunčeva se ni zmenila za zakon

Tudi nekdanji ustavni sodnik, pravnik, filozof in dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič je obsodil katastrofalen način sojenja na Okrožnem sodišču v Celju, na katerem je po trditvah sodnikov porotnikov predsednica senata zanemarila proces in tako predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janšo v primeru razžalitve Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc razglasila za krivega, čeprav ju med posvetom tega ni nikoli vprašala.

Zupančič opozarja, da imajo sodniki porotniki v evropskem pravnem sistemu sicer manjšo vlogo kot v anglosaških deželah, kjer pravni sistem porotnikom dovoljuje, da se sami odločijo, če je obtoženi kriv ali nedolžen in sodnik zgolj razsoja, kateri dokazi so v procesu lahko upoštevani. Pri nas imajo sodniki pravniki pogosto zaradi pravnega neznanja niti ne razumejo celotnega sojenja in svojega vpliva ne znajo izkoristiti.

Sodnica Barbara Žumer Kunc ni upoštevala celotnega procesa, temveč je sodnika porotnika vodila z vprašanji, da bi dobila njej najbolj ustrezen odgovor, ne da bi se zmenila za zakon. Obstaja tudi možnost, da zakona ni poznala. Zupančič poudarja, da je pri sojenju potrebno dokazati vse posamezne točke, ki konstituirajo neko kaznivo dejanje: »V pravu ni namreč nič tako črno-belo, kakor se to rado prikazuje.«

Žumer Kunčeva je sodnika porotnika tako vprašala zgolj, ali je bil tvit Janeza Janše žaljiv, pri tem pa zanemarila, kaj je potrebno za dokaz razžalitve. V svojem pismu sta sodnika porotnika Janko Pogorelčnik in Simona Zorko zapisala, da želita v zvezi s sodbo v procesu Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc proti Janezu Janši podati dodatno pojasnilo: “Tvit Janeza Ivana Janše je žaljiv v smislu spolnega žaljenja obeh tožnic (kakor tudi Milana, omenjenega v istem tvitu). V smislu zaščite dostojanstva se strinjava z izrečeno sodbo. Če je Twitter seveda medij, kjer so objave kaznive enako kot v tiskanih, avdio in video medijih.”

Twitter namreč ni javni medij, niti ni vpisan v razvid medijev, 2. odstavek 158. člena kazenskega zakonika pa pravi, da je kaznivo dejanje razžalitve storjeno lahko le “s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu”. Zato sta sodnika porotnika upravičeno podvomila v pravilno odločitev sodišča. “Sodniki porotniki lahko svojo nestrinjanje s sodnikom izrazijo le v času sprejemanja sodbe, a sta takrat očitno popustila oz. nista niti vedela, v kaj se spuščata,” je prepričan Zupančič 

Da bi do podobnih nepravičnih razsodb prihajalo čim redkeje, Zupančič vidi rešitev v tem, da bi se sodbe lahko spremljale javno, in da bi se uvedli sprejemni izpiti na pravne fakultete. Bistvo zakona je namreč, da ga pravnik razume in ne da ga zna na pamet.