Pravico žrtve bi morali postaviti nad pravico tistega, ki je kršil te pravice
petek, 4. 2. 2011Ob odprtju arhivov bi bila verjetno vprašljiva kakšna politična kariera
Poslanke in poslanci na današnji redni seji obravnavajo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. V razpravi je sodeloval poslanec SDS Zvonko Černač.Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
ZVONKO ČERNAČ: 6. člen sprememb je povezan s ključnim členom veljavnega zakona, to je, 65. členom, ki je jasen in nedvoumen. Določa, da so arhivi bivše tajne politične policije SDV oziroma Udbe javno dostopni in da v primeru dvoma o dostopnosti odloča Arhivska komisija. Normalno, da se javnost, strokovna in laična, upravičeno sprašuje, kaj nekaj mora biti v enem delu teh arhivov tako pomembnega, da je kar na enkrat v letu 2010, po tistem, ko se je odprla razprava v enem delu arhiva v povezavi z ustavno obtožbo predsednika države dr. Danila Türka, bilo potrebno v primeru ene konkretne vloge publicista gospoda Omerze delovati protipravno.Kaj je v teh arhivih tako pomembnega, da je treba določbo, ki govori o neki arhivski komisiji zgodovinarjev, ki se, mimogrede, v tem postopku ni aktivirala, potrebno nadomestiti z neko politično komisijo, ki je ne poznajo nikjer po svetu. Takšnega instituta, kot ga predlagate zdaj, s to spremembo ne pozna nobena demokratična ureditev. Tudi ne govorimo o drugih arhivih, ki jih imamo primerjalno pravno urejene tudi v Sloveniji, kot druge evropske države, govorimo o arhivih bivše tajne politične policije, ki je delovala tudi v takratnem času na podlagi tajnih uradnih listov, mimo veljavnih zakonov, ki se je, kot smo brali v sodbi, ne samo v eni, Vrhovnega sodišča, pred sabo imam sodbo iz leta 2002, ukvarjala tudi z mednarodnim terorizmom, z nezakonito trgovino, ustanavljala podjetja, fonde v tujini. Lovke nekaterih imajo še danes očitno močan vpliv na slovensko gospodarstvo in slovenske medije.Tukaj v tej obrazložitvi piše: organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornosti zanje. Skratka, ne samo da je grobo kršila človekove pravice, ki jih opredeljuje naša ustava, kršila je tudi, tudi v primeru Velikovca, temeljno človekovo pravico – pravico do življenja. In samo sreča je bila takrat, da je ta bomba predčasno eksplodirala, drugače bi padlo 10 ali več nedolžnih žrtev.Torej, kaj je v teh arhivih, se sprašuje javnost, da so kar na enkrat na stranskem tiru vsa pomembna vprašanja, ki se tičejo razvoja naše države in njene prihodnosti, nobeno od teh vprašanj ni prišlo v Državni zbor, v zadnjem obdobju po ultra hitrem postopku. Ta sprememba zakona pa je prišla po ultra hitrem postopku.Zakon o Sovi, ki je bil sprejet leta 1999 je določil, da bi bilo treba arhive iz Sove v enem letu predati, se pravi do leta 2000. To se ni zgodilo. Vmesno obdobje je omogočilo temeljito čiščenje, po izjavi bivšega direktorja Arhiva gospoda Žumra, je 95% teh arhivov prečiščenih, torej je ostalo samo še okrog 5% tega materiala, o katerem govorimo in kljub temu je očitno v tem materialu ostalo nekaj, kar je tako pomembno, da je to najpomembnejša tema za to državo za prihodnje, da se je država odločila, da vse ostalo da na stranski tir – niso pomembni ne ukrepi, ki jih je treba sprejeti da se ne bodo dogajali še naprej stečaji, ljudje ostajali brez služb, omogoča razvoj in tako naprej, ampak top tema za to sejo po hitrem postopku v roku enega tedna spremeniti zakon, tako da se arhivi zaprejo. Ne samo za gospoda Omerzo, ampak za vse.Nekateri so danes v tej dvorani razpravljali oziroma delovali približno tako, kot sem prej prebral v tej sodbi Vrhovnega sodišča, da so delali sodelavci Udbe. Ustvarjanje dogodkov, ki jih ni, s konstrukti obtoževanje, bojda za nezakonitosti, manipulacije in tako naprej. Dr. Miha Brejc, bivši direktor VIS-a ni naredil nič nezakonitega, pač pa je zaščitil en del tega gradiva, ko ga je predal parlamentu.Čutim tudi dolžnost, da pomirim gospoda Kumra, in da mu povem, da predsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Zvone Černač ni naredil nič protipravnega, da je v skladu z 12. členom imenoval pooblaščeno skupino izmed 7 članov te komisije, zakon določa, da to skupino sestavljajo najmanj 3 iz vrst opozicije in pozicije. In tako je bilo tudi storjeno. 2 sta bila iz opozicije, 1 je bil iz pozicije. In ta komisija je en dan prej najavila nadzor, bil je napovedan. Zanimive so laži o tem, da Arhiv za to ni nič vedel, sodelavca pa je tja poslal naslednji dan v torek. In kar nekajkrat je bila ta skupina v preteklosti imenovana, pa nihče, še posebej ne gospod Kumer ni osporaval njeni sestavi na popolnoma enak način, kot tokrat. Tako, da nič ni bilo s tem narobe, gospod Kumer.Predlagam vam, da prenehate s sprevračanjem pozornosti nad temo, ki ni tema današnje razprave in pričakoval bi, da bi izrazili zgroženost nad tem, da je bil preprečen parlamentarni nadzor nad delom gradiva ne nad javnim delom. Nad delom gradiva, ki mu je Sova protipravno prilepila oznako tajno in ta del je želela komisija pogledati, ne ostalega dela. In jaz nisem nikjer obtoževal direktorja arhiva, da je to preprečil. Povedal sem, da je bil preprečen parlamentarni nadzor nad delom gradiva, ki mu je bila protipravno prilepljena oznaka tajno. Je pa zanimivo, da direktor arhiva deluje približno na enak način kot sem prej omenjal, da so bile metode včasih in ki očitno še vlada ta duh tudi v tej dvorani, ki se jim reče “udbovske metode” obtožb z izkrivljenimi dokazi, diskvalificirati, skonstruirati dogodke, obtoževati ljudi zanje itn., da on recimo sprevrača svoja mnenja.Arhiv Republike Slovenije je ves čas stal na stališču, da je to gradivo dostopno in javno, in da njegove dostopnosti ni mogoče omejevati. Zdaj pa slišim včeraj, da naj bi bivša vlada zaprla dostop do tega gradiva. 4. 10 je Sova prilepila oznako Tajno, 7. 10. je Arhiv Republike Slovenije Sovi, Kabinetu predsednika Vlade, Ministrstvu za kulturo, Službi Vlade za zakonodajo itn., napisal, da Arhiv Republike Slovenije vztraja pri mnenju, da je zagotovitev dostopa zainteresirane javnosti oziroma uporabnikov do arhivskega gradiva nekdanje SDV, ki je nastal pred 17. 5. 1990, zakonska dolžnost Arhiva Republike Slovenije, in da teh pravic ni mogoče omejevati in je na tem stališču vztrajal, zato se je zgodil tako imenovani “ad hoc” sklican sestavnik predstavnikov Sove Ministrstva za pravosodje, Službe Vlade za zakonodajo, Arhiva Republike Slovenije v zvezi z reševanjem vprašanja dostopnosti arhivskega gradiva bivše SDV 18. 10. 2010. In kaj je bila poanta tega sestanka? Vprašanje, glede katerega imata arhiv in Sova različna stališča in rešitev, pridobite pravno mnenje, po katerem boste te arhive zaprli, dokler zakon ne bo spremenjen, v vmesnem času Sova pripravi spremembe zakona. In potem smo brali, kaj se je dogajalo po tistem, ko je bila oznaka že prilepljena, 19. 10. gre arhiv ven, 5. 11. pride, vmes smo v poročilu direktorja Sove z dne 2. 2. prebrali, da se je en del tega gradiva tudi kopiral itn.,Skratka gradivo je, spoštovani, popolnoma neverodostojno postalo s temi rabotami. Pa tudi če je, je nedopustno ravnanje na tak način, kot se je to dogajalo v tem konkretnem primeru. Nedopustno zaradi tega, ker protipravne posledice in protipravna ravnanja, ki so v tem konkretnem postopku nastala, ne morejo biti odpravljena, tudi če boste to novelo zakona sprejeli. Nedopustno zaradi tega, ker se je s tem omajalo zaupanje ljudi v pravno državo, nedopustno zaradi tega, ker se je pravico rablja postavilo nad pravico žrtve s to spremembe, v interesu te države, njene ustavno-pravne ureditve, zaščite pravic posameznikov, tudi v nacionalnem interesu, če hočete je, da ostanejo arhivi bivše tajne službe, Udbe, tajne politične policije javni. Tudi, če bo zaradi tega, kot je rekel v sredo dr. Pirjevec, vprašljiva kakšna nadaljnja politična kariera.To je izjavil dr. Pirjevec, da je po njegovem mnenju to gradivo vezano za kakšno današnjo politično kariero, v sredo na javni televizijski oddaji, na eni prej, en teden prej je pa povedal, da je nedopustno, da se ta država pooseblja v bivšem nedemokratičnem sistemu in bivši nedemokratični ureditvi. To so občutljiva vprašanja, ki presegajo samo Novelo zakona o arhivih, to so vprašanja, ki govorijo o tem, ali je Slovenija pripravljena delovati v skladu z demokratičnimi standardi, za katere se je obvezala takrat, ko se je osamosvojila in postavila kot samostojna država. In ali je pripravljena, tudi če je vprašanje kakšne nadaljnje politične kariere, tudi najvišjega državnega predstavnika tvegati in pravico žrtve postaviti nad pravico tistega, ki je kršil te pravice oziroma, ki je deloval v nasprotju s tistim za kar je prisegel. Hvala lepa.
Poslanke in poslanci na današnji redni seji obravnavajo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. V razpravi je sodeloval poslanec SDS Zvonko Černač.Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
ZVONKO ČERNAČ: 6. člen sprememb je povezan s ključnim členom veljavnega zakona, to je, 65. členom, ki je jasen in nedvoumen. Določa, da so arhivi bivše tajne politične policije SDV oziroma Udbe javno dostopni in da v primeru dvoma o dostopnosti odloča Arhivska komisija. Normalno, da se javnost, strokovna in laična, upravičeno sprašuje, kaj nekaj mora biti v enem delu teh arhivov tako pomembnega, da je kar na enkrat v letu 2010, po tistem, ko se je odprla razprava v enem delu arhiva v povezavi z ustavno obtožbo predsednika države dr. Danila Türka, bilo potrebno v primeru ene konkretne vloge publicista gospoda Omerze delovati protipravno.Kaj je v teh arhivih tako pomembnega, da je treba določbo, ki govori o neki arhivski komisiji zgodovinarjev, ki se, mimogrede, v tem postopku ni aktivirala, potrebno nadomestiti z neko politično komisijo, ki je ne poznajo nikjer po svetu. Takšnega instituta, kot ga predlagate zdaj, s to spremembo ne pozna nobena demokratična ureditev. Tudi ne govorimo o drugih arhivih, ki jih imamo primerjalno pravno urejene tudi v Sloveniji, kot druge evropske države, govorimo o arhivih bivše tajne politične policije, ki je delovala tudi v takratnem času na podlagi tajnih uradnih listov, mimo veljavnih zakonov, ki se je, kot smo brali v sodbi, ne samo v eni, Vrhovnega sodišča, pred sabo imam sodbo iz leta 2002, ukvarjala tudi z mednarodnim terorizmom, z nezakonito trgovino, ustanavljala podjetja, fonde v tujini. Lovke nekaterih imajo še danes očitno močan vpliv na slovensko gospodarstvo in slovenske medije.Tukaj v tej obrazložitvi piše: organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornosti zanje. Skratka, ne samo da je grobo kršila človekove pravice, ki jih opredeljuje naša ustava, kršila je tudi, tudi v primeru Velikovca, temeljno človekovo pravico – pravico do življenja. In samo sreča je bila takrat, da je ta bomba predčasno eksplodirala, drugače bi padlo 10 ali več nedolžnih žrtev.Torej, kaj je v teh arhivih, se sprašuje javnost, da so kar na enkrat na stranskem tiru vsa pomembna vprašanja, ki se tičejo razvoja naše države in njene prihodnosti, nobeno od teh vprašanj ni prišlo v Državni zbor, v zadnjem obdobju po ultra hitrem postopku. Ta sprememba zakona pa je prišla po ultra hitrem postopku.Zakon o Sovi, ki je bil sprejet leta 1999 je določil, da bi bilo treba arhive iz Sove v enem letu predati, se pravi do leta 2000. To se ni zgodilo. Vmesno obdobje je omogočilo temeljito čiščenje, po izjavi bivšega direktorja Arhiva gospoda Žumra, je 95% teh arhivov prečiščenih, torej je ostalo samo še okrog 5% tega materiala, o katerem govorimo in kljub temu je očitno v tem materialu ostalo nekaj, kar je tako pomembno, da je to najpomembnejša tema za to državo za prihodnje, da se je država odločila, da vse ostalo da na stranski tir – niso pomembni ne ukrepi, ki jih je treba sprejeti da se ne bodo dogajali še naprej stečaji, ljudje ostajali brez služb, omogoča razvoj in tako naprej, ampak top tema za to sejo po hitrem postopku v roku enega tedna spremeniti zakon, tako da se arhivi zaprejo. Ne samo za gospoda Omerzo, ampak za vse.Nekateri so danes v tej dvorani razpravljali oziroma delovali približno tako, kot sem prej prebral v tej sodbi Vrhovnega sodišča, da so delali sodelavci Udbe. Ustvarjanje dogodkov, ki jih ni, s konstrukti obtoževanje, bojda za nezakonitosti, manipulacije in tako naprej. Dr. Miha Brejc, bivši direktor VIS-a ni naredil nič nezakonitega, pač pa je zaščitil en del tega gradiva, ko ga je predal parlamentu.Čutim tudi dolžnost, da pomirim gospoda Kumra, in da mu povem, da predsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Zvone Černač ni naredil nič protipravnega, da je v skladu z 12. členom imenoval pooblaščeno skupino izmed 7 članov te komisije, zakon določa, da to skupino sestavljajo najmanj 3 iz vrst opozicije in pozicije. In tako je bilo tudi storjeno. 2 sta bila iz opozicije, 1 je bil iz pozicije. In ta komisija je en dan prej najavila nadzor, bil je napovedan. Zanimive so laži o tem, da Arhiv za to ni nič vedel, sodelavca pa je tja poslal naslednji dan v torek. In kar nekajkrat je bila ta skupina v preteklosti imenovana, pa nihče, še posebej ne gospod Kumer ni osporaval njeni sestavi na popolnoma enak način, kot tokrat. Tako, da nič ni bilo s tem narobe, gospod Kumer.Predlagam vam, da prenehate s sprevračanjem pozornosti nad temo, ki ni tema današnje razprave in pričakoval bi, da bi izrazili zgroženost nad tem, da je bil preprečen parlamentarni nadzor nad delom gradiva ne nad javnim delom. Nad delom gradiva, ki mu je Sova protipravno prilepila oznako tajno in ta del je želela komisija pogledati, ne ostalega dela. In jaz nisem nikjer obtoževal direktorja arhiva, da je to preprečil. Povedal sem, da je bil preprečen parlamentarni nadzor nad delom gradiva, ki mu je bila protipravno prilepljena oznaka tajno. Je pa zanimivo, da direktor arhiva deluje približno na enak način kot sem prej omenjal, da so bile metode včasih in ki očitno še vlada ta duh tudi v tej dvorani, ki se jim reče “udbovske metode” obtožb z izkrivljenimi dokazi, diskvalificirati, skonstruirati dogodke, obtoževati ljudi zanje itn., da on recimo sprevrača svoja mnenja.Arhiv Republike Slovenije je ves čas stal na stališču, da je to gradivo dostopno in javno, in da njegove dostopnosti ni mogoče omejevati. Zdaj pa slišim včeraj, da naj bi bivša vlada zaprla dostop do tega gradiva. 4. 10 je Sova prilepila oznako Tajno, 7. 10. je Arhiv Republike Slovenije Sovi, Kabinetu predsednika Vlade, Ministrstvu za kulturo, Službi Vlade za zakonodajo itn., napisal, da Arhiv Republike Slovenije vztraja pri mnenju, da je zagotovitev dostopa zainteresirane javnosti oziroma uporabnikov do arhivskega gradiva nekdanje SDV, ki je nastal pred 17. 5. 1990, zakonska dolžnost Arhiva Republike Slovenije, in da teh pravic ni mogoče omejevati in je na tem stališču vztrajal, zato se je zgodil tako imenovani “ad hoc” sklican sestavnik predstavnikov Sove Ministrstva za pravosodje, Službe Vlade za zakonodajo, Arhiva Republike Slovenije v zvezi z reševanjem vprašanja dostopnosti arhivskega gradiva bivše SDV 18. 10. 2010. In kaj je bila poanta tega sestanka? Vprašanje, glede katerega imata arhiv in Sova različna stališča in rešitev, pridobite pravno mnenje, po katerem boste te arhive zaprli, dokler zakon ne bo spremenjen, v vmesnem času Sova pripravi spremembe zakona. In potem smo brali, kaj se je dogajalo po tistem, ko je bila oznaka že prilepljena, 19. 10. gre arhiv ven, 5. 11. pride, vmes smo v poročilu direktorja Sove z dne 2. 2. prebrali, da se je en del tega gradiva tudi kopiral itn.,Skratka gradivo je, spoštovani, popolnoma neverodostojno postalo s temi rabotami. Pa tudi če je, je nedopustno ravnanje na tak način, kot se je to dogajalo v tem konkretnem primeru. Nedopustno zaradi tega, ker protipravne posledice in protipravna ravnanja, ki so v tem konkretnem postopku nastala, ne morejo biti odpravljena, tudi če boste to novelo zakona sprejeli. Nedopustno zaradi tega, ker se je s tem omajalo zaupanje ljudi v pravno državo, nedopustno zaradi tega, ker se je pravico rablja postavilo nad pravico žrtve s to spremembe, v interesu te države, njene ustavno-pravne ureditve, zaščite pravic posameznikov, tudi v nacionalnem interesu, če hočete je, da ostanejo arhivi bivše tajne službe, Udbe, tajne politične policije javni. Tudi, če bo zaradi tega, kot je rekel v sredo dr. Pirjevec, vprašljiva kakšna nadaljnja politična kariera.To je izjavil dr. Pirjevec, da je po njegovem mnenju to gradivo vezano za kakšno današnjo politično kariero, v sredo na javni televizijski oddaji, na eni prej, en teden prej je pa povedal, da je nedopustno, da se ta država pooseblja v bivšem nedemokratičnem sistemu in bivši nedemokratični ureditvi. To so občutljiva vprašanja, ki presegajo samo Novelo zakona o arhivih, to so vprašanja, ki govorijo o tem, ali je Slovenija pripravljena delovati v skladu z demokratičnimi standardi, za katere se je obvezala takrat, ko se je osamosvojila in postavila kot samostojna država. In ali je pripravljena, tudi če je vprašanje kakšne nadaljnje politične kariere, tudi najvišjega državnega predstavnika tvegati in pravico žrtve postaviti nad pravico tistega, ki je kršil te pravice oziroma, ki je deloval v nasprotju s tistim za kar je prisegel. Hvala lepa.