Povrnitev stroškov prevoza staršem invalidnih predšolskih otrok

Poslanec SDS mag. Štefan Tisel je vložil pisno poslansko vprašanje v zvezi s povrnitvijo stroškov prevoza staršem invalidnih predšolskih otrok, ki ga je naslovil na ministra za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivana Svetlika, na ministra za šolstvo in šport  dr. Igorja Lukšiča, in na ministra za zdravje g. Boruta Miklavčiča.   

V nadaljevanju objavljamo celotno pisno poslansko vprašanje mag. Štefana Tisla. Name se je v poslansko pisarno obrnil oče deklice s cerebralno paralizo. Deklica je stara tri leta. Zaradi zapletov ob porodu potrebuje pri svojem razvoju posebno strokovno nego in pomoč, zato jo starša vsak dan vozita v vrtec, ki s svojo opremo, strokovnimi delavci in vzgojitelji zagotavlja potrebno pomoč pri telesnem in duševnem razvoju. Takšne strokovne pomoči ji starša, kljub temu, da je mati po rojstvu hčerke ostala doma in ne hodi v službo, ne moreta nuditi. Vrtec, ki lahko poskrbi za posebne potrebe deklice, se nahaja v bližini Maribora, približno 70 kilometrov stran od dekličinega doma. To vsakodnevno zahteva precej časa in potnih stroškov. Starša se zavedata pomena zgodnjega izobraževanja in usposabljanja, zato želita svoji hčerki nuditi potrebno strokovno pomoč pri njenem razvoju in jo tudi vsakodnevno z veseljem vozita v vrtec, čeprav več kilometrov stran.

Z navedenim primerom želim opomniti na pomanjkljivost zakonodaje o invalidih. Na podlagi 52. člena Ustave RS imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Izobraževanje in usposabljanje se financira iz javnih sredstev. Pri tem smo očitno v vsej zakonodaji, ki ureja področje izobraževanja in usposabljanja invalidnih otrok, pozabili, da se izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami nujno začne že v vrtcih oziroma v predšolskem obdobju. Ne Zakon o vrtcih ne Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih oziroma noben drug zakon ne urejajo povračila potnih stroškov staršem otrok s posebnimi potrebami, dokler so ti še v vrtcih. Veljavna zakonodaja ureja zagotavljanje prevoza šele za obdobje šolanja, ko morajo zanj poskrbeti občine. Ob tem se zastavlja vprašanje, kdo lahko torej staršem invalidnih otrok povrne stroške prevoza v vrtec, ki se nahaja več kilometrov stran oziroma v drugi občini?

Na navedeno zakonsko neurejenost v zvezi institucionalnim varstvom invalidnih otrok so me opozorili tudi predstavniki Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, ki je organizirana na tri enote: Center za usposabljanje, delo in varstvo; Center za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji in Center za institucionalno varstvo odraslih oseb. V navedenem zavodu zaradi pomanjkljive zakonske podlage ne morejo institucionalno obravnavati predšolskih otrok, kljub temu, da se nanje obrača vse več staršev, ki se zaveda pomena, ki ga ima zgodnje usposabljanje, socializacija in strokovna pomoč in bi zato radi svoje predšolske otroke namestili v zavodu, da bi jim bilo nudeno potrebno usposabljanje in varstvo.

Na podlagi navedenega vsem trem ministrom postavljam naslednji vprašanji: Kaj boste storili za ureditev statusa staršev oziroma povračila stroškov prevoza v vrtce staršem invalidnih predšolskih otrok? Ali boste zagotovili institucionalno obravnavo predšolskih otrok s posebnimi potrebami, saj je to nujno potrebno zaradi pomena, ki ga ima zanje zgodnje usposabljanje, socializacija in strokovna pomoč?