Povišanje plač sodnikov v tem času je posmeh vlade socialnim stiskam ljudi

Pred dnevi razglašena začasna prekinitev sodniške stavke, ki je trajala kar deset mesecev pušča v javnosti številna odprta vprašanja in dvome. Vlada je namreč na zadnji seji sprejela dokument, s katerim je določila ciljne plačilne razrede za sodnike, toda dokument nosi oznako tajnosti. Sledila so pogajanja med predstavniki vlade in sodniki v prisotnosti predsednika vlade Boruta Pahorja, ki so trajala le dobro uro in sodniki so bili očitno tako zadovoljni z doseženim, da so napovedali začasno prekinitev stavke. Kako tudi ne, saj je danes njihov minister Aleš Zalar, ki je začetek sodniške stavke s svojimi navodili tudi kreiral. Sodniki so zahtevali 10 plačilnih razredov višjo plačo, kar bi pomenilo 36 odstotno povišanje plač, sodeč po poročanju medijev pa so dosegli šest plačilnih razredov ali za 24 odstotkov višje plače. 

Osnovna bruto plača okrajnega sodnika (najnižji 40. razred) po sedaj veljavnem zakonu je 2.179 evrov, višjega sodnika (48. razred) 2.982 evrov, vrhovnega sodnika (55. razred) 3.924 evrov, predsednika višjega sodišča (59. razred) pa 4.591 evrov. Toda dejanska izplačila sodnikom so zaradi številnih dodatkov (do 50 % plače za povečan obseg dela mesečno in do 2 plači za delovno uspešnost letno) precej višja. Okrajni sodniki so marca 2009 zaslužili do 3.900, okrožni tudi do 4.400 evrov. Najvišje izplačilo v sodstvu je za marec 2009 dobil predsednik vrhovnega sodišča in sicer 6.185 evrov (65. razred), zelo blizu pa so bili tudi nekateri vrhovni sodniki. Če medijsko objavljeni podatki držijo se bodo te plače zlasti okrajnim in okrožnim sodnikom povišale za 24 odstotkov. 

Sodniki se vseskozi primerjajo z drugimi funkcionarji, kot so ministri, državni sekretarji in poslanci. Toda primerjava nikakor ni na mestu. Sodniki so pri 30. letih deležni tako imenovanega trajnega mandata, ki ga praktično ne morejo izgubiti vse do upokojitve, kar pa ne velja za nikogar od ostalih državnih funkcionarjev. Sodniki s svojimi zahtevami očitno živijo v vase zaprtem, na nek način virtualnem svetu, tarnajo, kako nimajo nobenega ugleda v družbi, pri določanju svojih plač pa se venomer zatekajo k ustavnemu sodišču, ki je že dvakrat povedalo, da so sodniške plače prenizke, ni pa povedalo kakšne naj bi bile. V takih razmerah ni čudno da ugled sodstva v celoti pada in je po mnogih ocenah javnega mnenja eden najnižjih v državi.  

Če je vlada na predlog ministra Zalarja resnično toliko popustila sodnikom in jim namerava za toliko povišati plače, je to očitno še eden od dokazov, da je z izsiljevanji pri tej vladi mogoče doseči veliko. In to v razmerah, ko imamo v Sloveniji glede na število prebivalcev desetkrat več sodnikov kot v Nemčiji. Zlasti pa v širših gospodarsko socialnih razmerah, ko je od začetka mandata te vlade delo izgubilo več kot 23.000 ljudi, v razmerah, ko odpiramo tako imenovane trgovine za revne, v razmerah, ko so skladišča dobrodelnih organizacij več ali manj prazna, skratka v razmerah, ko se mnogi ljudje borijo za vsakodnevno preživetje. 

Očitno smo priča popolnoma napačnim prioritetam te vlade. Vlada na eni strani enormno viša plače sodnikom, s prepuščanjem cen odvetniških tarif v odločanje odvetnikom samim omogoča še višje zaslužke že tako bogatim odvetnikom, z nižanjem števila notarjev odpira vrata njihovim višjim cenam, z izdajanjem odloč t. i. “izbrisanim” omogoča vlaganje odškodninskih tožb, sodišča pa t.i. “izbrisanim” velike odškodnine že prisojajo. Na drugi strani pa realnih ukrepov vlade za zajezitev brezposelnosti in odpuščanja, kaj šele odpiranja novih delovnih mest, sploh ni.

  
dr. Vinko Gorenak