Posvet, ki je Sloveniji prinesel odločitev o samostojnosti

V Poljčah so se sprejemale odločitve o obstoju in prihodnosti slovenskega naroda. Prelomni premiki so povzročili, da je prišlo do ene izmed ključnih odločitev v zgodovini slovenstva. Slovenski narod je bil pripravljen o lastnem obstoju odločati na plebiscitu. Z odločitvijo, da gremo Slovenci na referendum, se je začela uresničevati prva točka Majniške deklaracije iz leta 1989. Deklaracija je v prvi točki svojega programa jasno izražala voljo, »da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.«

Domoljubno vzdušje, ki je vladalo jeseni 1990, je dalo vedeti, da bo rezultat plebiscita v vsakem primeru pozitiven. Ključno vprašanje, ki je skrbelo DEMOS-ov poslanski klub in vse tiste, ki so sprejemali odločitev o referendumu je bilo, če bomo odločitev o samostojni Sloveniji sposobni zavarovati? JLA je bila tisti čas v veliki vojaški premoči, zaradi česar je bilo tveganje še posebej veliko. Oblikovanje osnov za realno silo, s katero bi Slovenija lahko zavarovala odločitev o osamosvojitvi, je bila logična posledica. Zato so se v centru v Poljčah pričeli sestanki in usposabljanja poveljnikov enot Teritorialne obrambe. Čeprav je Slovenija usposobila sorazmerno malo število vojakov, pa je s tem v javnost dala pomembno sporočilo: »Mislimo resno,« se dogodkov iz Poljč spominja Janez Janša.

Za izvedbo plebiscita je bilo treba sprejeti zakon, zato so morala steči medstrankarska pogajanja. Osnutek zakona je izzval številne polemike, predvsem o vprašanju, če naj se upošteva relativna ali absolutna večina. Opozicija je vztrajala pri absolutni večini, s čimer se je na koncu strinjal tudi DEMOS.

21. novembra 1990 je skupščina sprejela zakon o plebiscitu, ki je določil tudi vprašanje, o katerem se bodo državljani odločali. Vprašanje je bilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« 5. člen Zakona o plebiscitu je kot datum izvedbe plebiscita predvideval nedeljo, 23. decembra 1990. Pobudnik za predlagani datum je bil dr. Jože Pučnik. S strani opozicijskih strank se je soočal z veliko kritikami in nasprotovanji.

6. 12. 1991 je bil podpisan Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Istega dne je Skupščina RS sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in z njim, v primeru odločitve za samostojnost, naložila izvedbo osamosvojitvenih dejanj najkasneje v šestih mesecih. Prvotni načrt je bil, da se samostojnost razglasi takoj po plebiscitu, toda zaradi vprašljive implementacije plebiscitarne odločitve se je rok podaljšal.

Volilna udeležba na plebiscitu 23. decembra 1990 je bila izjemna, saj je na volišča odšlo več kot 93,2 odstotka državljanov ali 1.289.369 volivcev. Za samostojno Slovenijo se je opredelilo kar 88,5 odstotkov vseh volilnih udeležencev. Okoli 170.000 državljank in državljanov samostojnosti ni podprlo in je bilo proti uresničitvi želje po lastni državi, ki je med slovenskim narodom tlela že mnogo let. Slovenci smo kot narod takrat izkazali veliko enotnost, medtem ko slovenska politika tega ni bila zmožna. Nekaterim Slovenija ni bila, in še vedno ni intimna opcija. Toda takrat je zmagala volja in želja slovenskega naroda. To je bil čas iskanja osebne in nacionalne svobode, poudarjene domoljubnosti, čas upanja in vere v boljše življenje Slovenk in Slovencev. Tega upanja ne smemo izgubiti danes, kakor tudi ne v prihodnje.