Poslovil se je Boris Pahor – živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja

Kljub vsemu trpinčenju, ustrahovanju, izničevanju njegovega dostojanstva v času totalitarizmov, je Boris Pahor ohranil svojo optimistično naravnanost in vero v sočloveka. 

Poimenovali bi ga lahko tudi prispodoba 20. stoletja. Bil je izjemen, občutljiv in tenkočuten pričevalec preteklosti, ki je ob tem dejal: »Preženimo strahove, ki jih ni malo. Od tistih, ki so jih pustile v nas grozote vojske in okupacije, do današnjih, ob krvi na tleh, kjer še vedno divja vojna.« V času svojega življenja se je soočil z vsemi tremi totalitarizmi – fašizmom, nacional-socializmom in komunizmom ter si zaradi svoje kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi. Preživel je nacistična koncentracijska taborišča in na lastni koži občutil grozote, ki jih lahko človek stori sočloveku, a ob tem ohranil svoj neomajni optimizem, vero v sočloveka in v ljubezen.  Takole je nekoč dejal: “Najprej verjeti v svet. Težko je verjeti v svet, zelo težko, toda če moraš v nekaj verjeti, da bi preživel, je to vera v ljubezen.”

O svojih doživetjih v koncentracijskih taboriščih je napisal roman Nekropola, ki živo in izjemno pretresljivo priča o oblikah zla in načinih preživetja tistega časa. Kot je povedal sam, je v knjigi želel popisati vse hudo, ki so ga v taboriščih preživeli ponižani in razžaljeni ljudje. 

Boris Pahor je kot otrok v rodnem Trstu doživel požige (npr. Narodni dom) in napade na slovensko ljudstvo. Še posebej se ga je dotaknila prepoved slovenskega jezika, nato pa še italijansko šolanje, ko se, kot je tudi sam povedal, kot zelo občutljiv deček ni znal preleviti iz slovenskega šolarja v italijansko bitje z vsiljenim tujim jezikom. Po drugi svetovni vojni je Boris Pahor deloval v Trstu. Konec leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekove zbirke Strah in pogum, ki je doživljala kritiški pogrom. Posledica tega je bil razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Pahor je nato  poskusil z izdajanjem svoje revije Sidro in revije Tokovi, nato pa leta 1966 ustanovil Zaliv, v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov. Boris Pahor je bil redni udeleženec znamenitih študijskih dnevov slovenskih intelektualcev, imenovanih Draga, ki so od leta 1965 dalje potekali le dober streljaj od državne meje med Italijo in SFRJ. Tako povojno delovanje Borisa Pahorja kot tudi študijske dneve Draga pa je intenzivno spremljala Udba, ki je tudi sicer za nadzor nad intelektualci v zamejstvu angažirala ves svoj skrivni arzenal.

Pahorjeva življenjska pot, ki je bila prepletena z bivanjem v taboriščih, šolanjem in poučevanjem, kulturnim in narodno zavednim udejstvovanjem v Trstu ter ovenčana s cvetoberom njegovih leposlovnih del, esejev, razmišljanj, mu je prinesla široko zavedanje o pomenu nacionalne in kulturne identitete,  ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu. Njegovo življenje je v njem izbrusilo prepričanje o ljubezni kot edini vrednoti, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. Boris Pahor je s svojim književnim opusom upravičeno poimenovan kot eden najbolj pomembnih živečih pisateljev v slovenskem jeziku in tudi najbolj prevajani slovenski avtor. S svojim literarnim delom, za katerega je prejel vrsto nagrad, je Pahor slovensko književnost popeljal v svet, z neumornim pričevanjem pa predvsem mlajšim generacijam predstavil trpko in težko izkušnjo, ki ga je zaznamovala s številnimi tragičnimi usodami 20. stoletja.

Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. V letu 2013 pa je prejel tudi nagrado Državljan Evrope, pri čemer je nagrada namenjena tistim, ki s svojim delovanjem prispevajo k vzajemnemu razumevanju in tesnejšemu povezovanju narodov Evropske unije, ali pa so bili aktivni na področju čezmejnega sodelovanja. 

Naj v nas odzvanja Pahorjeva optimistična misel: “Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno in edino zavoljo tega nas bo poklicala na odgovor zgodovina.” 

V Slovenski demokratski stranki izrekamo iskreno sožalje svojcem. Naj počiva v miru.