Posledice komunizma so v Sloveniji vidne še danes

Potrebno bi bilo poenotenje pri prepoznavanju in obsodbi vseh zločinskih sistemov, vključno s komunizmom; s tem bi postavili nove, zdrave temelje prihodnosti in demokraciji. Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, kjer med drugim piše, da »Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju.« In še, da je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki pa jo je mogoče doseči le s priznanjem odgovornosti in prošnjo za odpuščanje.«

Podprlo jo je 89 odstotkov navzočih poslancev, med njimi tudi vsi slovenski, ne glede na strankarsko pripadnost ali različno politično prepričanje. To enotno glasovanje vseh slovenskih evropskih poslancev je dajalo upanje, da se Slovenija vendarle lahko poenoti pri prepoznavanju in obsodbi vseh zločinskih sistemov, vključno s komunizmom, in s tem postavi nove, zdrave temelje prihodnosti in demokraciji. Vendar pa v slovenskem parlamentu Resolucija ni bila sprejeta, saj je koalicijskim poslancem največ težav povzročala prav obsodba komunizma. In pri tem jih ni prav nič motilo, da so pred Evropo kazali en obraz, v varnem zavetju domačega ognjišča pa popolnoma drugega.

Prvi korak k spravi je Evropa torej storila s tem, da je 23. avgust namenila spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. S tem je pokazala zavedanje o tem, kako pomembno je obeležiti spomin na hudo trpljenje milijonov ljudi, ki je bilo povzročeno s strani fašističnega, nacističnega in komunističnega sistema. Ta dan naj bo opomin vsem nam in prihodnjim generacijam, da se grozote, ki so jih izvajali vsi trije sistemi, nikdar več ne ponovijo.

Medtem ko Evropa obeležuje ta dan, pa slovenski najvišji državni vrh – tako kot že leto poprej – ne namerava s primerno slovesnostjo obeležiti tega dne. Kar pa ni niti tako nenavadno, če vemo, da je predsednik države dr. Danilo Turk le nekaj mesecev po burni razpravi v Državnem zboru o Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu dal odlikovati Tomaža Ertla. Človeka, ki je bil 12 let na čelu tajne politične policije, to je najbolj represivnega organa v državi. S funkcije moči in avtoritete je bilo podeljeno priznanje, ki je v Slovencih, še posebej tistih, ki so doživeli grozote komunističnega sistema, vzbujalo velike stiske, dileme in pomisleke ter tudi odkrita nasprotovanja. Na to so pokazala tudi pričevanja ljudi, ki so se odzvali pozivu Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, naj povedo življenjske zgodbe iz nekdanjega sistema. Komisija jih je nato obravnavala na seji, žal pa brez prisotnosti koalicijskih poslancev.Težko bomo dosegli narodno spravo na način, da predsednik države, ki bi moral biti nesporno najvišja politična in moralna avtoriteta države, odlikuje vodjo tajne politične policije ter tako  legitimira in obenem opraviči početje komunistične partije, ki je bila odgovorna tako za povojne poboje kot za različne oblike represije vse do osamosvojitve Slovenije. S tem odlikovanjem je bilo ponovno odvzeto dostojanstvo vsem tistim ljudem, ki so trpeli v času komunističnega režima. Kršen je bil 34. člen ustave RS, ki pravi, da ima vsak pravico do osebnega dostojanstva. To skrajno nesprejemljivo dejanje predsednika države tako samo še dodatno utrjuje misel, izrečeno na okrogli mizi o Registru totalitarnih pojavov, in sicer, da so »posledice komunizma v Sloveniji vidne še danes«.

O vprašanjih polpretekle zgodovine bi morali govoriti konstruktivno, odprto in strpno. Vendar se bojim, da je do takšnega koraka še dolga pot, kajti dokler je zločin/uboj izvensodno pobitih v naši družbi pojmovan kot nekaj sprejemljivega, toliko časa bo tudi vprašanje objektivne resnice o komunističnem sistemu in povojnih pobojih izkrivljeno. Gre namreč za vprašanje elementarnega odnosa do spoštovanja človeškega življenja ne glede na to, kateri strani je to človeško življenje pripadalo.
In prav 23. avgust bi lahko bil dobra podlaga za stisk roke in priznanje, da je poleg fašizma in nacizma svoje žrtve terjal tudi komunizem. Ampak ne samo v državah vzhodnega bloka s Sovjetsko zvezo na čelu, temveč tudi pri nas.

Eva Irgl
Poslanka SDS