Kako namerava Ministrstvo za kmetijstvo pomagati malim kmetijam, ki se nahajajo na območjih z velikimi nakloni kot so npr. Haloze?
Poslanka SDS Suzana Lep Šimenko je na ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ireno Šinko naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi s kmetijsko politiko subvencioniranja.
Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.
Spoštovana ministrica,
kmetje v Evropski uniji prejemajo podpore v obliki neposrednih plačil, kar predstavlja v povprečju kar 30 % prihodka iz kmetijstva. Glavni namen teh plačil je, da se kmetom omogoča stalen dohodek in tako pripomore k ohranjanju kmetijske pridelave v celotni EU ter zagotavlja dolgoročno preživetje kmetovalcev in blaži negativne posledice nihanja cen ali izpada pridelka zaradi neugodnih vremenskih razmer. A žal je tako, da največji prejemniki v Sloveniji niso kmetje, temveč živilska oz. kmetijska podjetja.
Sloveniji je bilo za neposredna plačila v okviru Skupne kmetijske politike za obdobje od leta 2015 do 2020 namenjenih 814,5 milijona evrov. Tudi v naslednjem obdobju Skupne kmetijske politike bodo neposredna plačila njen bistven del. Za neposredna plačila (osnovna plačila in zelena komponenta) bo država namenila 111,76 milijona evrov, kar povprečno pomeni 2050 evrov na kmetijo. Na drugi strani pa je samo lani kar 4 milijone evrov prejelo šest največjih kmetijskih podjetij in sicer PP Agro, Panvita, Jeruzalem Ormož Sat, Go-ko, Žipo Živinoreja in KG Lendava. Višina subvencij žal sledi velikosti kmetijskih površin in tukaj ni pomembna ne kvaliteta in količina pridelane hrane, ne domače lastništvo, niti ne prodaja hrane domačim potrošnikom. Tukaj se seveda upravičeno vprašamo o smiselnosti tovrstne kmetijske politike.
Če si pogledamo na primeru podjetja, ki izhaja iz moje neposredne bližine, lahko vidimo, da je od leta 2011 do leta 2022 podjetje PP Agro, ki spada pod okrilje Perutnine Ptuj prejelo kar 17,1 milijona evrov kmetijskih subvencij, Perutnina Ptuj pa 14,3 milijona evrov. Podjetje resda zaposluje večje število ljudi, a na drugi strani duši kmetovalce, ki četudi bi želeli širiti svoje kmetije, do zemlje ne pridejo, saj so v dolgoletnem najemu pri podjetju. Zaradi zelo intenzivnega kmetijstva se že leta na Dravskem polju soočamo z nizko kvaliteto pitne vode. Pogosto smo priča smradu, onesnaževanju vodotokov in še vedno imamo ekološko bombo, t.i. laguno v Šturmovcih. Vse to seveda niža kvaliteto življenja ljudi v okolici. Tudi pridelave koruze za potrebe kurjenja v bioplinarni ni za razumeti. Sploh v času, ko se zaradi vojne v Ukrajini soočamo z mankom hrane.
In ko se na drugi strani lahko sama prepričam koliko truda in trdega dela je potrebnega na manjših, haloških kmetijah, ki dobijo nič ali minimalno pomoč, saj imajo površinsko majhne kmetije (večjih zaradi naklonov in še vedno veliko ročnega dela, niti ne morejo imeti), pridelajo pa visokokakovostno in resnično eko hrano za ljudi, pa kmetijske politike resnično ne morem razumeti.
Zato me zanima sledeče:
1. Ali Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razmišlja o morebitnih spremembah pri razdeljevanju podpor v obliki neposrednih plačil? Ali menite, da je trenuten način razdeljevanja pravičen in spodbuden za vse kmetijske pridelovalce?
2. Ali ne bi bilo smiselno neposredno pomoč deliti glede na količino in kvaliteto pridelane hrane in ne glede na površine kmetijskih zemljišč?
3. Kako namerava Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pomagati kmetom na OMD območjih?
4. Kako namerava Ministrstvo za kmetijstvo pomagati malim kmetijam, ki se nahajajo na območjih z velikimi nakloni kot so npr. Haloze?
