Poslanska vprašanja predsedniku vlade
ponedeljek, 25. 9. 2006Na 20. redni seji so poslanci predsedniku vlade postavili štiri vprašanja. DR. MATEJ LAHOVNIK: Spoštovani gospod predsednik vlade, zanima me kako poteka uresničevanje plačne politike v zadnjih dveh letih. To vas sprašujem zato, ker potem, ko ste v zadnjih dveh letih imenovali v nadzorne svete in uprave slovenskih podjetij celo vrsto prepoznavnih političnih kadrov, članov vaše stranke, ste jim hkrati povečali prejemke tistih, ki so v nadzornih svetih za skoraj štirikrat.
Zanima me kakšno plačno politiko sploh vodite v teh podjetjih? Ali se vam to zdi pravično in zakaj jo uresničujete v štirih korakih? Prvič, imenovali ste predsednike uprav in člane nadzornih svetov po političnih kriterijih, drugih na stroške davkoplačevalcev ste jih poslal na šolanje, ker niso imeli ustreznih znanj, tretjič dodatno ste jih razbremenili z davčno reformo, pri čemer ste jim poklonili zelo veliko denarja na letni ravni in četrtič, povišali ste jim prejemke za, tudi do 4-krat. Hvala.
JANEZ JANŠA: Hvala lepa za to vprašanje, čeprav tudi če bi vse to kar smo slišali, držalo, razprava bolj spominja na leto 1976 kot na leto 2006.
Kar se tiče pa plačne politike, pa je ta vlada mislim, da prva v času samostojne Slovenije, ki se je plačne politike, še posebej v javnem sektorju, ker je za to odgovorna, lotila organizirano in sistemsko in tudi sprejela praktično vse tiste odloke in ukrepe, ki so bili potrebni za to, da se sistem plač v javnem sektorju uredi. Ampak ker je bilo vprašanje drugačno kot je bilo napovedno pisno, kar je tako pravilo v tem mandatu in v nasprotju s poslovnikom, naj najprej rečem da to, kar je bilo rečeno, ne drži. V tistih podjetjih, kjer je država večinski lastnik kot so Telekom, Holding slovenskih elektrarn in še nekaterih drugih, kjer imamo pač večinsko moč odločanja dokler ne pride do privatizacije, so se tako plače kot nagrade nadzornikom bistveno zmanjšale glede na prejšnji mandat, bistveno zmanjšale v gospodarskih družbah, kjer je država manjšinski lastnik pač nima tega vpliva in spominjam se teh razprav še iz preteklosti v tej isti dvorani kako je bilo iz te istih vrst velikokrat povedano, da se vlada ne sme vtikati v politiko plač v gospodarstvu.
Jaz ne izključujem možnosti, da so kje pač te sejnine tudi v podjetjih, kjer je država še vedno solastnik previsoke, da so tukaj anomalije, trdim pa pri polni zavesti, da jih je bistveno manj kot jih je bilo doslej in da se te stvari urejajo.
Tudi sicer kot sem dejal na začetku gre za napredek pri urejanju oziroma pri določanju politike plač, letos se je prvič zgodilo, da so predstavniki delodajalcev in sindikatov sklenili bipartitno pogodbo brez vmešavanja vlade, ko gre za plače v privatnem sektorju, zasebnem sektorju in to je zelo pohvalno. Ko gre za javni sektor je bil sprejet odlok, ki po dolgih, dolgih letih prvič ureja plače direktorjev v javnem sektorju, ker so bile prej največje anomalije, ker so bili izplačani dodatki tudi v višini 50% do 60% mesečne plače in to praviloma redno. Kot veste je bil sprejet v tem državnem zboru tudi odlok o plačah funkcionarjev, moral bi tako kot odlok o plačah direktorjev začeti veljati 1. marca letos, ustavno sodišče ga je zadržalo in je stvar trenutno zamrznjena, upamo da bo v čim krajšem času prišlo do končne odločitve ustavnega sodišča in da se bo situacija uredila. Vlada bo vsekakor vztrajala, da je tudi v javnem sektorju plača odvisna od učinkovitosti in prizadevnosti ne pa od funkcije same. Ko gre za plače javnih uslužbencev potekajo pogajanja sindikati javnega sektorja, kjer upam, da jih bomo kmalu končali in zadeve za obdobje do leta 2009 tudi uredili.
Na sploh pa glede plač lahko povem, da bo po vseh napovedi letošnje leto leto, ko se bodo plače v Sloveniji realno povečale, nominalna rast plač bo preko 5% po napovedih UMAR-ja ob nekaj več kot 2% inflaciji lahko pričakujemo za več kot 2% realno rast plač, to je v primerjavi s prejšnjimi leti zelo dober podatek še posebej, če upoštevamo tudi podatek ob povečanju produktivnosti dela v Sloveniji v letošnjem letu, ki naj bi se povečala za 3.8% pa seveda pomeni, da je ta realna rast plač na dejanski realni podlagi in da Slovenija napreduje. BOJAN KONTIČ: Za načrtovani nadaljnji razvoj slovenskega gospodarstva in družbe je vsekakor zelo pomembna kvalitetna in cenovno ugodna oskrba z električno energijo. Pred nami so novi izzivi, sprejemajo se odločitve za nadaljnje investicije na področju energetike s ciljem zagotavljanja samozadostne oskrbe. Zavedajoč se dejstva, da se tudi na tem področju slovenski trg odpira in da je na tem področju še veliko neznan vas spoštovani predsednik vlade sprašujem o stališčih vlade do privatizacije elektrogospodarstva oziroma o iskanih možnih, morebitnih strateških partnerjev za nove investicije. Pri tem so za nas v socialni demokraciji vsekakor pomembna tudi delovna mesta predvsem kvalitetna delovna mesta in nadaljnji regionalni razvoj področij tistih kjer objekti danes stojijo in kjer bodo stali novi načrtovani objekti na področju energetike. Prosim vas tudi za stališče vlade oziroma vaše osebno stališče glede reorganizacije Holdinga slovenske elektrarne.
Vemo, da se načrtuje in nas zanima poleg tega tudi posledično vaše stališče do tako imenovanega drugega stebra.
JANEZ JANŠA: Hvala lepa za vprašanje. Vlada je julija letos sprejela model privatizacije slovenskega elektrogospodarstva. Deloma ste že sami povedali, kaj se načrtuje. Želimo vzpostaviti takšne razmere na trgu, da bo tudi konkurenca vplivala na oblikovanje cene. Hkrati pa seveda zagotoviti odjemalcem električne energije v Sloveniji stabilno varno in ekonomsko vodno oskrbo. Po tem konceptu bi imeli dva ponudnika celovitih storitev, ki bi bila izenačena, kar se tiče dostopa do infrastrukture. Holding slovenskih elektrarn kot prvi ponudnik, se bo potem načrtu konsolidiral v enotno družbo, ta bo vsebovala Dravske in Soške elektrarne, potem Termoelektrarno Šoštanj, premogovnik Velenje, Holding slovenskih elektrarn Invest d.o.o. in Termoelektrarno Trbovlje. Prišlo bo tudi do povezav s tržnim delom elektrogospodarstva, Elektro Ljubljana, Primorska in Gorenjska. In po tem, ko bo družba konsolidirana se izvede privatizacija po modelu, po katerem država v prvi fazi ohrani 51% lastniški delež in ostali delež pač proda na trgu, deloma domačim ponudnikom, deloma kapitalskim investitorjem, deloma pa strateškemu partnerju, ki bi zagotovil tudi sodelovanje pri aktivnem upravljanju in vodenju poslovne politike podjetja. Po zaključeni prvi fazi, če bo uspešna, ki naj bi trajal od tri do pet let, se izvede druga faza privatizacije, po kateri država ohrani kontrolni delež 26-ih odstotkov, zato da ohrani vpliv na strateške odločitve v zvezi z poslovanjem Holdinga.
Drugi ponudnik oziroma drugi steber, kot ste ga poimenovali ElesGen, ostane v državni lasti, sestavlja ga slovenski del lastništva Nuklearne elektrarne Krško, Brestanica in Savske elektrarne. Ta del zagotavlja na trgu drugega ponudnika, ki seveda omogoča, da imajo rudniki na slovenskem trgu izbiro. Takšen je načrt, kot že rečeno, se bo na drugo fazo privatizacije Holdinga slovenskih elektrarn počakalo tri do pet let, da se izmerijo učinki v praksi prve faze in tudi seveda ekonomski rezultati. SAŠO PEČE: Sprašujem vas, kaj je z ozemeljsko celovitostjo in kdaj jo boste v okviru vlade Republike Slovenije začeli tudi spoštovati in kar je pomembneje varovati. Torej, varovanje ozemlja Republike Slovenije. Prosim za odgovor. Hvala.
JANEZ JANŠA: Hvala za vprašanje. Vlada Republike Slovenije vsaj v tem mandatu izvaja določilo temeljne ustavne listine, ki ste ga citirali, ni bil v tem mandatu podpisan noben sporazum, noben dogovor s sosednjo državo, ki ne bi izhajali iz stanja, kar se mene tiče, na dan 25.6.1991. Tudi, ko gre za to zadnje vprašanje v zvezi s temi zadnjimi dogodki ob Hotizi, je v izjavi, ki je bila sprejeta na obeh vladah, kot izhodišče za mejo na tem območju postavljen datum 25. junij 1991. Za razliko od tega kar se je dogajalo prej, če bi obveljal sporazum Drnovšek-Račan, ki ga je podpisala Drnovškova vlada, potem meja ne bi šla po Muri tam, kot je šla 25.6.1991, ampak ob nasipih globoko po slovenski strani. Če bi obveljal sporazum, ki je bil podpisan leta 2002 potem bi daleč na slovensko ozemlje hrvaška policija izvajala nadzor nad tem ozemlju, kot na državnem ozemlju Republike Hrvaške. To piše v dogovorih, ki so bili podpisani v času prejšnjih vlad, ki so jih vodili ljudje,ki so bili ob tej vladnih dogodkih na Hotizi zelo glasni o tem kako se ta vlada pogaja. Jaz sem vesel, da smo zadeve vrnili na izhodiščno stanje in da so glede tega vse možnosti odprte.
ALOJZ SOK: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Spoštovani predsednik vlade, spoštovani ministri! Moram povedati, da se danes v Ormožu začenja predelava sladkorne pese, česar smo po eni strani veseli, po drugi strani pa tudi zaskrbljeni. Večinski lastnik tovarne sladkorja je nizozemsko podjetje Kusun in to podjetje, kot je splošno znano, je 22. junija na svoji skupščini sprejelo sklep o zaprtju in prenehanju predelave sladkorja, se pravi, s tem tudi pridelave sladkorne pese v Republiki Sloveniji. Taka odločitev je posledica spremenjenega tržnega reda za sladkor, ki je močno zmanjšal ceno sladkorja na evropskem tržišču, s tem pa se je zmanjšala tudi cena sladkorne pese kot surovine.
Zaprtje bi se seveda lahko zgodilo že lani, ker je tržni red bil spremenjen že lani, ampak je vlada s svojimi napori in pa sklepi dosegla dogovor in se ta proizvodnja podaljšala v leto 2006. Taka odločitev je botrovala večim sklepom, ki jih je vlada sprejela in bi se vam s tega mesta rad tudi za to zahvalil. Toda, sedaj smo v situaciji, če bo ta odločitev obveljala, da bo 25, več kot 25 letna proizvodnja in pa zgodba proizvodnje sladkorja v Ormožu nekako prišla k svojemu koncu.
Zaprtje tovarne bi nedvomno imelo velike gospodarske in pa socialnega posledice za severovzhodni del Slovenije, ki pa že itak v tem smislu zaostaja za ostalimi deli Republike Slovenije. Jaz mislim, da je bila napaka v tej smeri seveda narejena leta 1996, ko se je takratna vlada odločila, da je preko KAD-a in pa SOD-a pristala na odprodajo svojih deležev tujcem, moram pa povedati, da so takrat tudi deleže prodale kmetijske zadruge. Že takrat je namreč bilo jasno in vedelo se je, da tržni red takšen kot je bil v Evropi ne bo vzdržal, da bo spremenjen in bile so tudi seveda že takrat znane posledice takšne spremembe tržnega reda. Kljub sklep ob zaprtju pa se sedaj kažejo neke možnosti, da bi prišlo mogoče do odkupa in pa do prenosa tovarne sladkorja, pojavljajo se neki določeni kupci, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se zelo trudi v tej smeri. Lokalni časopis poroča kot, da je to že dejstvo.
Jaz sprašujem vas, spoštovani predsednik vlade, kaj lahko vlada sploh naredi v tej situaciji, kako lahko pomaga, da bi obdržalo delo teh 190, 200 delavcev in pa seveda več kot 2200 do 2300 kmetov, ki so se navadili pridelovati sladkorno peso? Hvala, za odgovor.
JANEZ JANŠA: Hvala, za vprašanje. Tako kot ste dejali je država leta 1996, če se ne motim prodala večinski delež oziroma praktično celoten delež tovarne sladkorja, obdržala je manj kot 1% lastništva kar ne predstavlja nikakršnega vpliva in vse kar je tukaj možno narediti je možno narediti po dogovoru z lastniki ob njihovem strinjanju. Dogovor za enoletno podaljšanje smo z veliko truda in muke dosegli, vendar pa dolgoročno na istih osnovah lastniki niso pripravljeni nadaljevati proizvodnje sladkorja, ker se jim ne splača po tem spremenjenem tržnem redu, ki sedaj velja v Evropski uniji tako, da so praktično ali pa bolj teoretično na voljo tri možnosti – zaprtje, nadaljevanje ob tem, da sedanji lastniki prodajo nekomu, ki je pripravljen še naprej proizvajati sladkor ali pa prestrukturiranje. Zaprtje vsi vemo, kaj pomeni. Mislim pa, da se temu v celoti ni možno izogniti v kolikor sedanji lastniki ne bi pristali na nobeno drugo opcijo, to je treba vedeti, odločitev oziroma vzvod za to, da bi se tukaj strateško poseglo je bil prodan leta 1996, pred 10-imi leti.
Nadaljevanje sedanje proizvodnje ob drugem večinskem lastniku je teoretična možnost, obstaja ponudba tujega podjetja, ki je pripravljeno odkupiti deleže in nadaljevati s proizvodnjo, vendar za vse investicije pa tudi za tveganje na trgu zahteva državno garancijo in državna poroštva, ki pa so za proizvodnjo sladkorja striktno prepovedana. V okviru Evropske unije takšne državne pomoči Slovenija ne more dati pod temi pogoji kot jih ta potencialni kupec zahteva. Torej tretja možnost je prestrukturiranje proizvodnje. O tem smo se s sedanjimi lastniki veliko pogovarjali, ko je prišlo do tega podaljšanja za eno leto. Gre za prestrukturiranje v smislu proizvodnje bioetanola. Slovenija je v tem času vzpostavila pogoje za, recimo temu tržne pogoje za to proizvodnjo. Sprejeli smo uredbo v skladu z evropskimi direktivami, ki zahteva mešanje bioetanola v mineralna goriva, hkrati smo znižali trošarine na tovrstna goriva, da je ta uporaba in proizvodnja ekonomska. Za prestrukturiranje proizvodnje iz sladkorne pese na koruzo in če se ne motim, pšenico, iz katerih bi se proizvajal bioetanol, je možno dobiti sredstva iz evropskega sklada za prestrukturiranje, seveda pod pogojem, da proizvodnja ni v ničemer konkurenčna proizvodnji sladkorja in ta ni. Se pravi pogoj za pridobitev teh sredstev je popolna prekinitev proizvodnje sladkorja in popolno prestrukturiranje. Vladi se zdi ta možnost najbolj realna. Omogočila bi, da zaposleni v tovarni obdržijo delo, omogočilo bi, da tisti, ki sedaj proizvajajo oziroma pridelujejo sladkorno peso, pridelujejo na istih površinah nekaj drugega, ni potrebno bistveno doinvestirati za takšno pridelavo, vendar pa tudi ta rešitev v veliki meri v rokah ali pa v veliki meri odvisna od dobre volje sedanjih lastnikov, bodisi da sami gredo v ta projekt bodisi da prodajo to nekomu, ki bi se šel to prestrukturiranje. Naše ministrstvo za kmetijstvo je tukaj v intenzivnem dialogu, kakšna bo končna rešitev pa v tem trenutku ni možno napovedati.
Zanima me kakšno plačno politiko sploh vodite v teh podjetjih? Ali se vam to zdi pravično in zakaj jo uresničujete v štirih korakih? Prvič, imenovali ste predsednike uprav in člane nadzornih svetov po političnih kriterijih, drugih na stroške davkoplačevalcev ste jih poslal na šolanje, ker niso imeli ustreznih znanj, tretjič dodatno ste jih razbremenili z davčno reformo, pri čemer ste jim poklonili zelo veliko denarja na letni ravni in četrtič, povišali ste jim prejemke za, tudi do 4-krat. Hvala.
JANEZ JANŠA: Hvala lepa za to vprašanje, čeprav tudi če bi vse to kar smo slišali, držalo, razprava bolj spominja na leto 1976 kot na leto 2006.
Kar se tiče pa plačne politike, pa je ta vlada mislim, da prva v času samostojne Slovenije, ki se je plačne politike, še posebej v javnem sektorju, ker je za to odgovorna, lotila organizirano in sistemsko in tudi sprejela praktično vse tiste odloke in ukrepe, ki so bili potrebni za to, da se sistem plač v javnem sektorju uredi. Ampak ker je bilo vprašanje drugačno kot je bilo napovedno pisno, kar je tako pravilo v tem mandatu in v nasprotju s poslovnikom, naj najprej rečem da to, kar je bilo rečeno, ne drži. V tistih podjetjih, kjer je država večinski lastnik kot so Telekom, Holding slovenskih elektrarn in še nekaterih drugih, kjer imamo pač večinsko moč odločanja dokler ne pride do privatizacije, so se tako plače kot nagrade nadzornikom bistveno zmanjšale glede na prejšnji mandat, bistveno zmanjšale v gospodarskih družbah, kjer je država manjšinski lastnik pač nima tega vpliva in spominjam se teh razprav še iz preteklosti v tej isti dvorani kako je bilo iz te istih vrst velikokrat povedano, da se vlada ne sme vtikati v politiko plač v gospodarstvu.
Jaz ne izključujem možnosti, da so kje pač te sejnine tudi v podjetjih, kjer je država še vedno solastnik previsoke, da so tukaj anomalije, trdim pa pri polni zavesti, da jih je bistveno manj kot jih je bilo doslej in da se te stvari urejajo.
Tudi sicer kot sem dejal na začetku gre za napredek pri urejanju oziroma pri določanju politike plač, letos se je prvič zgodilo, da so predstavniki delodajalcev in sindikatov sklenili bipartitno pogodbo brez vmešavanja vlade, ko gre za plače v privatnem sektorju, zasebnem sektorju in to je zelo pohvalno. Ko gre za javni sektor je bil sprejet odlok, ki po dolgih, dolgih letih prvič ureja plače direktorjev v javnem sektorju, ker so bile prej največje anomalije, ker so bili izplačani dodatki tudi v višini 50% do 60% mesečne plače in to praviloma redno. Kot veste je bil sprejet v tem državnem zboru tudi odlok o plačah funkcionarjev, moral bi tako kot odlok o plačah direktorjev začeti veljati 1. marca letos, ustavno sodišče ga je zadržalo in je stvar trenutno zamrznjena, upamo da bo v čim krajšem času prišlo do končne odločitve ustavnega sodišča in da se bo situacija uredila. Vlada bo vsekakor vztrajala, da je tudi v javnem sektorju plača odvisna od učinkovitosti in prizadevnosti ne pa od funkcije same. Ko gre za plače javnih uslužbencev potekajo pogajanja sindikati javnega sektorja, kjer upam, da jih bomo kmalu končali in zadeve za obdobje do leta 2009 tudi uredili.
Na sploh pa glede plač lahko povem, da bo po vseh napovedi letošnje leto leto, ko se bodo plače v Sloveniji realno povečale, nominalna rast plač bo preko 5% po napovedih UMAR-ja ob nekaj več kot 2% inflaciji lahko pričakujemo za več kot 2% realno rast plač, to je v primerjavi s prejšnjimi leti zelo dober podatek še posebej, če upoštevamo tudi podatek ob povečanju produktivnosti dela v Sloveniji v letošnjem letu, ki naj bi se povečala za 3.8% pa seveda pomeni, da je ta realna rast plač na dejanski realni podlagi in da Slovenija napreduje. BOJAN KONTIČ: Za načrtovani nadaljnji razvoj slovenskega gospodarstva in družbe je vsekakor zelo pomembna kvalitetna in cenovno ugodna oskrba z električno energijo. Pred nami so novi izzivi, sprejemajo se odločitve za nadaljnje investicije na področju energetike s ciljem zagotavljanja samozadostne oskrbe. Zavedajoč se dejstva, da se tudi na tem področju slovenski trg odpira in da je na tem področju še veliko neznan vas spoštovani predsednik vlade sprašujem o stališčih vlade do privatizacije elektrogospodarstva oziroma o iskanih možnih, morebitnih strateških partnerjev za nove investicije. Pri tem so za nas v socialni demokraciji vsekakor pomembna tudi delovna mesta predvsem kvalitetna delovna mesta in nadaljnji regionalni razvoj področij tistih kjer objekti danes stojijo in kjer bodo stali novi načrtovani objekti na področju energetike. Prosim vas tudi za stališče vlade oziroma vaše osebno stališče glede reorganizacije Holdinga slovenske elektrarne.
Vemo, da se načrtuje in nas zanima poleg tega tudi posledično vaše stališče do tako imenovanega drugega stebra.
JANEZ JANŠA: Hvala lepa za vprašanje. Vlada je julija letos sprejela model privatizacije slovenskega elektrogospodarstva. Deloma ste že sami povedali, kaj se načrtuje. Želimo vzpostaviti takšne razmere na trgu, da bo tudi konkurenca vplivala na oblikovanje cene. Hkrati pa seveda zagotoviti odjemalcem električne energije v Sloveniji stabilno varno in ekonomsko vodno oskrbo. Po tem konceptu bi imeli dva ponudnika celovitih storitev, ki bi bila izenačena, kar se tiče dostopa do infrastrukture. Holding slovenskih elektrarn kot prvi ponudnik, se bo potem načrtu konsolidiral v enotno družbo, ta bo vsebovala Dravske in Soške elektrarne, potem Termoelektrarno Šoštanj, premogovnik Velenje, Holding slovenskih elektrarn Invest d.o.o. in Termoelektrarno Trbovlje. Prišlo bo tudi do povezav s tržnim delom elektrogospodarstva, Elektro Ljubljana, Primorska in Gorenjska. In po tem, ko bo družba konsolidirana se izvede privatizacija po modelu, po katerem država v prvi fazi ohrani 51% lastniški delež in ostali delež pač proda na trgu, deloma domačim ponudnikom, deloma kapitalskim investitorjem, deloma pa strateškemu partnerju, ki bi zagotovil tudi sodelovanje pri aktivnem upravljanju in vodenju poslovne politike podjetja. Po zaključeni prvi fazi, če bo uspešna, ki naj bi trajal od tri do pet let, se izvede druga faza privatizacije, po kateri država ohrani kontrolni delež 26-ih odstotkov, zato da ohrani vpliv na strateške odločitve v zvezi z poslovanjem Holdinga.
Drugi ponudnik oziroma drugi steber, kot ste ga poimenovali ElesGen, ostane v državni lasti, sestavlja ga slovenski del lastništva Nuklearne elektrarne Krško, Brestanica in Savske elektrarne. Ta del zagotavlja na trgu drugega ponudnika, ki seveda omogoča, da imajo rudniki na slovenskem trgu izbiro. Takšen je načrt, kot že rečeno, se bo na drugo fazo privatizacije Holdinga slovenskih elektrarn počakalo tri do pet let, da se izmerijo učinki v praksi prve faze in tudi seveda ekonomski rezultati. SAŠO PEČE: Sprašujem vas, kaj je z ozemeljsko celovitostjo in kdaj jo boste v okviru vlade Republike Slovenije začeli tudi spoštovati in kar je pomembneje varovati. Torej, varovanje ozemlja Republike Slovenije. Prosim za odgovor. Hvala.
JANEZ JANŠA: Hvala za vprašanje. Vlada Republike Slovenije vsaj v tem mandatu izvaja določilo temeljne ustavne listine, ki ste ga citirali, ni bil v tem mandatu podpisan noben sporazum, noben dogovor s sosednjo državo, ki ne bi izhajali iz stanja, kar se mene tiče, na dan 25.6.1991. Tudi, ko gre za to zadnje vprašanje v zvezi s temi zadnjimi dogodki ob Hotizi, je v izjavi, ki je bila sprejeta na obeh vladah, kot izhodišče za mejo na tem območju postavljen datum 25. junij 1991. Za razliko od tega kar se je dogajalo prej, če bi obveljal sporazum Drnovšek-Račan, ki ga je podpisala Drnovškova vlada, potem meja ne bi šla po Muri tam, kot je šla 25.6.1991, ampak ob nasipih globoko po slovenski strani. Če bi obveljal sporazum, ki je bil podpisan leta 2002 potem bi daleč na slovensko ozemlje hrvaška policija izvajala nadzor nad tem ozemlju, kot na državnem ozemlju Republike Hrvaške. To piše v dogovorih, ki so bili podpisani v času prejšnjih vlad, ki so jih vodili ljudje,ki so bili ob tej vladnih dogodkih na Hotizi zelo glasni o tem kako se ta vlada pogaja. Jaz sem vesel, da smo zadeve vrnili na izhodiščno stanje in da so glede tega vse možnosti odprte.
ALOJZ SOK: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Spoštovani predsednik vlade, spoštovani ministri! Moram povedati, da se danes v Ormožu začenja predelava sladkorne pese, česar smo po eni strani veseli, po drugi strani pa tudi zaskrbljeni. Večinski lastnik tovarne sladkorja je nizozemsko podjetje Kusun in to podjetje, kot je splošno znano, je 22. junija na svoji skupščini sprejelo sklep o zaprtju in prenehanju predelave sladkorja, se pravi, s tem tudi pridelave sladkorne pese v Republiki Sloveniji. Taka odločitev je posledica spremenjenega tržnega reda za sladkor, ki je močno zmanjšal ceno sladkorja na evropskem tržišču, s tem pa se je zmanjšala tudi cena sladkorne pese kot surovine.
Zaprtje bi se seveda lahko zgodilo že lani, ker je tržni red bil spremenjen že lani, ampak je vlada s svojimi napori in pa sklepi dosegla dogovor in se ta proizvodnja podaljšala v leto 2006. Taka odločitev je botrovala večim sklepom, ki jih je vlada sprejela in bi se vam s tega mesta rad tudi za to zahvalil. Toda, sedaj smo v situaciji, če bo ta odločitev obveljala, da bo 25, več kot 25 letna proizvodnja in pa zgodba proizvodnje sladkorja v Ormožu nekako prišla k svojemu koncu.
Zaprtje tovarne bi nedvomno imelo velike gospodarske in pa socialnega posledice za severovzhodni del Slovenije, ki pa že itak v tem smislu zaostaja za ostalimi deli Republike Slovenije. Jaz mislim, da je bila napaka v tej smeri seveda narejena leta 1996, ko se je takratna vlada odločila, da je preko KAD-a in pa SOD-a pristala na odprodajo svojih deležev tujcem, moram pa povedati, da so takrat tudi deleže prodale kmetijske zadruge. Že takrat je namreč bilo jasno in vedelo se je, da tržni red takšen kot je bil v Evropi ne bo vzdržal, da bo spremenjen in bile so tudi seveda že takrat znane posledice takšne spremembe tržnega reda. Kljub sklep ob zaprtju pa se sedaj kažejo neke možnosti, da bi prišlo mogoče do odkupa in pa do prenosa tovarne sladkorja, pojavljajo se neki določeni kupci, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se zelo trudi v tej smeri. Lokalni časopis poroča kot, da je to že dejstvo.
Jaz sprašujem vas, spoštovani predsednik vlade, kaj lahko vlada sploh naredi v tej situaciji, kako lahko pomaga, da bi obdržalo delo teh 190, 200 delavcev in pa seveda več kot 2200 do 2300 kmetov, ki so se navadili pridelovati sladkorno peso? Hvala, za odgovor.
JANEZ JANŠA: Hvala, za vprašanje. Tako kot ste dejali je država leta 1996, če se ne motim prodala večinski delež oziroma praktično celoten delež tovarne sladkorja, obdržala je manj kot 1% lastništva kar ne predstavlja nikakršnega vpliva in vse kar je tukaj možno narediti je možno narediti po dogovoru z lastniki ob njihovem strinjanju. Dogovor za enoletno podaljšanje smo z veliko truda in muke dosegli, vendar pa dolgoročno na istih osnovah lastniki niso pripravljeni nadaljevati proizvodnje sladkorja, ker se jim ne splača po tem spremenjenem tržnem redu, ki sedaj velja v Evropski uniji tako, da so praktično ali pa bolj teoretično na voljo tri možnosti – zaprtje, nadaljevanje ob tem, da sedanji lastniki prodajo nekomu, ki je pripravljen še naprej proizvajati sladkor ali pa prestrukturiranje. Zaprtje vsi vemo, kaj pomeni. Mislim pa, da se temu v celoti ni možno izogniti v kolikor sedanji lastniki ne bi pristali na nobeno drugo opcijo, to je treba vedeti, odločitev oziroma vzvod za to, da bi se tukaj strateško poseglo je bil prodan leta 1996, pred 10-imi leti.
Nadaljevanje sedanje proizvodnje ob drugem večinskem lastniku je teoretična možnost, obstaja ponudba tujega podjetja, ki je pripravljeno odkupiti deleže in nadaljevati s proizvodnjo, vendar za vse investicije pa tudi za tveganje na trgu zahteva državno garancijo in državna poroštva, ki pa so za proizvodnjo sladkorja striktno prepovedana. V okviru Evropske unije takšne državne pomoči Slovenija ne more dati pod temi pogoji kot jih ta potencialni kupec zahteva. Torej tretja možnost je prestrukturiranje proizvodnje. O tem smo se s sedanjimi lastniki veliko pogovarjali, ko je prišlo do tega podaljšanja za eno leto. Gre za prestrukturiranje v smislu proizvodnje bioetanola. Slovenija je v tem času vzpostavila pogoje za, recimo temu tržne pogoje za to proizvodnjo. Sprejeli smo uredbo v skladu z evropskimi direktivami, ki zahteva mešanje bioetanola v mineralna goriva, hkrati smo znižali trošarine na tovrstna goriva, da je ta uporaba in proizvodnja ekonomska. Za prestrukturiranje proizvodnje iz sladkorne pese na koruzo in če se ne motim, pšenico, iz katerih bi se proizvajal bioetanol, je možno dobiti sredstva iz evropskega sklada za prestrukturiranje, seveda pod pogojem, da proizvodnja ni v ničemer konkurenčna proizvodnji sladkorja in ta ni. Se pravi pogoj za pridobitev teh sredstev je popolna prekinitev proizvodnje sladkorja in popolno prestrukturiranje. Vladi se zdi ta možnost najbolj realna. Omogočila bi, da zaposleni v tovarni obdržijo delo, omogočilo bi, da tisti, ki sedaj proizvajajo oziroma pridelujejo sladkorno peso, pridelujejo na istih površinah nekaj drugega, ni potrebno bistveno doinvestirati za takšno pridelavo, vendar pa tudi ta rešitev v veliki meri v rokah ali pa v veliki meri odvisna od dobre volje sedanjih lastnikov, bodisi da sami gredo v ta projekt bodisi da prodajo to nekomu, ki bi se šel to prestrukturiranje. Naše ministrstvo za kmetijstvo je tukaj v intenzivnem dialogu, kakšna bo končna rešitev pa v tem trenutku ni možno napovedati.