Poslanska vprašanja predsedniku vlade Janezu Janši

Na 9. redni seji Državnega zbora RS je predsednik vlade Janez Janša odgovarjal na poslanska vprašanja. Na 9. redni seji Državnega zbora RS je predsednik vlade Janez Janša odgovarjal na poslanska vprašanja.(nelektorirana verzija) 9. REDNA SEJA DRŽAVNEGA ZBORA 26.9.2005 Poslanska vprašanja predsedniku vlade, Janezu Janši Prvo vprašanja je postavil poslanec Dušan Kumer: Kartelna, prepletena še posebej neformalnega dela našega gospodarstva, je eden najbolj žgočih problemov, ki ovirajo naš gospodarski razvoj. Pri tem gre pogosto za povezave na meji kriminalne dejavnosti kot so parkiranje delnic, ki se jim zaradi njihove kapitalske, medijske in politične moči nihče ne upa učinkovito postaviti po robu, ste med drugim dejali gospod predsednik v svojem nastopnem mandatarskem govoru decembra lani v tej dvorani. V zadnjih dneh in tednih afera Mercator dobiva svoj vrhunec. Nepregledna in zakulisna prodaja Mercatorjevih delnic v režiji prvih mož KAD-a in SOD-a ter njihovih nadzornikov gotovo sodi v elitno družbo, dvomljivih gospodarskih odločitev te države, kot ste jih opredelili konec lanskega leta. Kritike letijo iz vseh strani. Izrekajo jih tudi člani vladnega strateškega sveta in vladnega odbora za reforme. Zato ni čudno, da dosedanji odgovori predstavnikov vlade niso prepričljivi v obljubah, zapisanih v koalicijski pogodbi. Koalicija se je namreč obvezala k preglednemu umiku iz gospodarstva prek javnih razpisov in dražb in tudi mednarodnih ciljev in čim večjega izkupička, če tega ni, gre za razprodajo državnega premoženja in sum oškodovanja državnega premoženja so večkrat izrečene besede sedanjega finančnega ministra gospoda Bajuka, ko je bil še opozicijski poslanec. Torej, razlogov za dvomljivost te kupčije je več kot preveč. Nepregleden postopek prodaje, prenizko dosežena cena, poznavalci ocenjujejo oškodovanje na okoli 30 milijard, kar pomeni, 2000 stanovanj, 10 falkonov in tako dalje. Skratka, odgovorni v KAD-u in SOD-u se obnašajo kot da vodijo diskontno skladišče z državnim premoženjem in ne dva tako pomembna državna sklada. Glede na to, da na primer v skupščini in nadzornemu odboru KAD-a sedi kar nekaj ljudi iz vlade ali pa jih je vlada tja imenovala, vas gospod predsednik sprašujem; ali boste kot predsednik vlade in varuh koalicijske pogodbe ukrepali zoper odgovorne, ki so dopustili, da se je prodaja delnic in umik države iz Mercatorja zgodila na nepregleden in netransparenten način in v očitno škodo davkoplačevalcev in malih delničarjev? Sprašujem tudi ali vlada noče biti porok enakosti državljanov, predvsem tiste pred zakonom, saj so bili v primeru prodaje delnic Mercatorja zavestno oškodovani mali delničarji in investitorji? Predsednik, Janez Janša: Na začetku odgovora, da ne bo kakšnih nesporazumov, ki jih je bilo kar nekaj, ko se je govorilo o tej temi v preteklosti, naj rečem, da vlada nima nikakršnih težav v zvezi z revizijo teh poslov in tudi vseh drugih poslov, ki sta jih sklenila paradržavna sklada od začetka svojega obstoja. S tem nimamo nikakršnih težav, v kolikor bo tudi parlament v tem primeru sprožil kakšne postopke, ali da bo zahteve vlada, v okviru postave in zakona, naredila vse, da se te revizije opravijo in da se ugotovi dejansko stanje. Če bi takole na palec, kot sedaj vi ocenjujete domnevno oškodovanje v primeru prodaje manjšinskih deležev Mercatorja, takole na palec ocenil, po svoji presoji, do kolikšnih oškodovanj je prišlo v preteklih letih, ko so se prodajali deleži na bistveno manj transparenten način, kot je bil ta zadnji, bi rekel, da je prišlo oškodovanj za kakšnih 200, 300 milijard za 50.000 stanovanj, za 150 falkonov in tako naprej. Skratka, o teh kategorijah lahko govorimo v presežkih. Kar zadeva očitka, da je pravna stroka kritizirala ta posel paradržavnih skladov. Nekateri so kritizirali, nekateri niso kritizirali. Seveda, kot neodvisna pravna stroka, so se poudarjali predvsem tisti, ki so bili kritični do tega še preden so sploh poznali okoliščine, da ne rečem, preden so poznali pogodbo. Kot neodvisni ekonomski strokovnjak je bil najbolj izpostavljen dr. Bogomir Kovač, kandidat Liberalne demokracije na predsedniških volitvah. Na nacionalni televiziji je nastopal kot neodvisni arbiter v primeru omenjenega posla. Običajno se je prej, ko je šlo za takšne zadeve, spraševalo tudi koga drugega, recimo gospoda Marjana Kocbeka, ki je v preteklosti mnogokrat ocenjeval takšne posle. Gospod Kocbek je v izjavi, ki jo je objavil samo en medij, dejal: “Težko si predstavljam, da bi bilo s tem poslom kaj narobe. Smernice EU za javne delniške družbe, na katere se mnogi kritiki sklicujejo, so bile sprejete januarja in Slovenija jih mora v dveh letih vstaviti v lasten pravni red. Se pravi, tudi če je bilo na primer v teh ali prejšnjih poslih paradržavnih skladov kaj narobe glede smernic, te v tem trenutku ne veljajo. Vendar po informacijah, ki jih ima vlada, zaenkrat v povezavi z evropskim pravnim redom ni nič narobe. Tema, dokler ni postala glavna, je bila umik države iz gospodarstva, češ da vlada ne izpolnjuje predvolilnih bljub in obljub iz koalicijske pogodbe, da se bo umikala iz gospodarstva. Bolj ko smo razlagali da gre za postopen proces, bolj smo razlagali, da smo podedovali organiziranost paradržavnih skladov, zakon o gospodarskih družbah ter vse ostale predpise, ki urejajo to področje, ki so bili sprejeti doslej in da pripravljamo reforme tudi na tem področju, večji je bil pritisk na to, da se je treba kar umakniti iz gospodarstva. To so bili naslovi praktično vsak teden. Ko je bil izpeljan nek postopek na enak način, kot v vseh prejšnjih primerih, pa naenkrat tema ni bila več umik države iz gospodarstva, ampak je bil problematiziran ravno ta umik. In to z argumentacijo, da so bili oškodovani mali delničarji z neko ceno, ki ni bila realna. Ali je bila cena realna ali ne jaz ne vem, ker nisem strokovnjak za to oceno, so pa bile narejene cenitve v lanskem letu, še v času prejšnje vlade. Cenitve so bile narejene sedaj. Ceno delnic je končno ob dokapatilizaciji določila uprava in to je cena, ki jo pač poznamo. O presežkih lahko vsi govorimo na pamet. Dušan Kumer: Spoštovani gospod predsednik vlade, ali se nisva prav razumela, spraševal sem o zadevi, ki se je dogajala v letu 2005, v letih 2001/2002 nisem bil poslanec. Opozoril bi vas, da ima vlada v tem primeru veliko odgovornost. Citiral bom dva člena iz statuta kapitalske družbe, in sicer 4., ki pravi, da; člen, ustanovitelj in edini delničar kapitalske družbe je Republika Slovenija. V tem trenutku Republiko Slovenijo predstavlja vlada kot delničar v imenu države. 55. člen pa pravi; delničar KAD-a mora biti vedno in resnično popolno obveščen o vseh zadevah, ki so pomembne za opravljanje in poslovanje KAD-a. Delničarja mora uprava KAD-a pisno obveščati o zadevah, ki jih počne. To je 55. člen statuta. Na podlagi teh dejstev bi, da uporabim tudi vašo terminologijo, odgovorna in pogumna vlada brez slabe vesti ponudila informacijo v vsakem trenutku temu parlamentu. Še več, tudi ukrepala bi lahko že do nekaterih najodgovornejših, še posebej zaradi tistih stvari, ki sem jih prej naštel, sicer bodo o tem dokončno sodbo zares prejeli pristojni organi, toda vlada se je s koalicijsko pogodbo zavezala, da tega ne bo počela na isti način kot se je to dogajalo v preteklosti, in da bo to sedaj delala na transparenten in pregleden način. Zato še enkrat ponavljam, vprašanje, ki sem ga prej zastavil: Ali boste kot predsednik vlade in vlada ukrepali proti članom vlade ali ljudi, ki sedijo v vladi in sedijo sočasno tudi v kapitalski družbi in SOD-u? Janez Janša: Vlada je dolžna ukrepati kadar pristojni organi ugotovijo, da je bilo kje kaj narobe. Ne sme pa ukrepati na podlagi časopisnih člankov ali medijske gonje, ki se je zgodila v tem primeru. Kot sem povedal že na začetku, nimamo nikakršnih težav v zvezi z revizijami in vlada nima stališča, da, če so prej delali narobe, tudi mi lahko delamo narobe. To sem že velikokrat povedal in ta očitek lahko mirno naslovite kam drugam. Če je bilo v tem točno določenem primeru kaj narobe, bomo ukrepali. Vendar pa tudi ne pristajamo na tezo, da je bilo do 3. decembra lanskega leta vse dobro, ker so to počeli v drugi politični opciji, sedaj pa za drugo opcijo veljajo druga pravila. V tem trenutku, za to področje veljajo isti zakoni, kot so veljali do takrat in smo jih dolžni izvajati in spoštovati. Kar zadeva oba paradržavna sklada, je res, da je edini delničar država, vendar pa imata oba sklada svoje organe, ki so dolžni delati po zakonu in po notranjih predpisih. V prejšnjem mandatu opozicija ni imela nikakršne možnosti, da bi sodelovala v upravljanju kapitalske družbe, v nadzornem svetu ni nikoli imela niti enega člana. Sedanja opozicija pa ima člane v nadzornem svetu. V prejšnjem mandatu se ni moglo o ničemer pisati, ker se ni vedelo. Ali se bo morda za nazaj kaj izvedelo? Sedaj se zadeve o tej pogodbi dogajajo prozorno in posel se je pisal prej predno je bil sklenjen, predno so nadzorniki to obravnavali. Kar pa zadeva skrb za male delničarje, je najbolj izpostavljen mali delničar v Mercatorju. Predsednik uprave Mercatorja ima približno procentni delež, ki je vreden milijardo ali dve, ne vem točno koliko. Predsednik uprave ima, odkar je mali delničar v Mercatorju, tudi beleženo(?)hitro, nekaj milijardno rast osebnega premoženja in moram reči, da vlada uganja v tem primeru skrb Socialnih demokratov za malega človeka oziroma malega delničarja. Naslednji je poslansko vprašanje predsedniku vlade postavil Zmago Jelinčič Plemeniti: Gospod predsednik vlade, hrvaška politika je, kadar gre za njihove interese, popolnoma brezkompromisna in brezvestna. Zgodovina je s strani Hrvatov polna laži, goljufij, poneverjanj in ponarejanj dokumentov. In vendar se mi obnašamo, kakor da se nismo še ničesar naučili. Zato sprašujem, kdaj bo prišlo do vidnega premika sprememb stališč v slovensko-hrvaških odnosih, še posebej v odnosu z Evropsko unijo. Konec koncev, smo v Evropski uniji. Naj navedem zanimiv primer, kako je Delo, ljubljansko Delo, 21.6.1991 pisalo o prehodu na Dragonji. Takrat so naši delavci cestnega podjetja iz Kopra postavljali temelje za mejni prehod, in sicer na oni strani, skratka na levem bregu Dragonje. Ko so jih naši veliki novinarji, katere je bilo vedno stran, vprašali, kje in kaj bodo rekli Hrvatje, so povedali, da je meja 200 metrov višje. To se pravi na vrhu hriba, kar je zabeleženo. In takrat je bilo rečeno, da mejnih prehodov ne bo, ampak le osem kontrolnih točk med Slovenijo in Hrvaško. In sicer, Sečovlje, Dragonja, Jelšane, Metlika, Obrežje, Dobovec, Gruškovje in središče ob Dravi. Medtem je prejšnja vlada postavila, mislim da okoli 50ali 60 mejnih prehodov, ki jih sedanja vlada še vedno vzdržuje. Kdaj bo prišlo do tega, da bomo Hrvate postavili na pravo mesto in kdaj bo prišlo do tega, da bomo prenehali, tudi v medijih, z naše strani uporabljati termine sporna ozemlja in podobno, kar se še vedno uporablja slovenski televiziji, v časopisih. Posebno pa te termine rada uporabljata gospoda Šuligoj in Lorenci, za katera, bi človek lahko rekel, da sta bolj naklonjena hrvaški, kot slovenski strani. Navsezadnje je dejstvo to, da Hrvati vedo, da Istra nikoli ni bila hrvaška, da Štrigova nikoli ni bila hrvaška in da je potrebna arbitraža na celotni slovensko – hrvaški meji. Tudi v zvezi s tem sprašujem, kdaj bo vlada pripravila zgodovinske dokumente o teh zadevah, kajti dokumentov je veliko in izhodišča so tista, ki so pomembna, da jih postavimo kot prava, kadar hočemo doseči svojo pravico. Naša pravica je vidna, zgodovinsko utemeljena. Prosim, da mi odgovorite na obe vprašanji. Janez Janša: Brez večjih odstopanj se je Slovenija od leta 1991 dalje, od takrat, ko sta Slovenija in Hrvaška samostojni državi, trudila za ustvarjanje politike dobrososedskih odnosov. V tem času praktično Slovenija ni naredila nobenega enostranskega koraka, ki bi šel preko ustavnih odločitev, ki so bile glede meje in ostalih zadev, sprejete tako v slovenskem parlamentu kot v hrvaškem saboru. Na drugi strani je v posameznih obdobjih po letu 1991 na Hrvaškem prevladovala politika, ki je zagovarjala politiko enostranskih korakov, nekaj takšnih korakov je bilo narejenih. S takimi koraki se je stanje na meji, v primerjavi z junijem 1991, spremenilo v škodo Slovenije. Krogom na Hrvaškem, ki so pač vodili tako politiko, se je obrestovalo, kajti še vedno so aktivni. Zaradi tega je bilo največ težav pri usklajevanju Brionske izjave o izogibanju incidentov ravno zaradi formulacije, da se stanje vrne v junij leta 1991. Vendar, ta izjava je bila podpisana in tako smo vsaj na neki formalni ravni politiko enostranskih korakov postavili v narekovaj s tem, da si niti takrat niti danes ne ustvarjamo iluzij, da je mogoče kar čez noč spremeniti neko stanje, še posebej zato, ker je takšna politika v nekaterih obdobjih sosednji državi omogočala določene prednosti. Ko je prišlo do zaključka pogajanj med Hrvaško in Italijo o formalni razdelitvi epikontinentalnih pasov na Jadranu smo ocenili, da tak to korak ni v skladu z dogovorjeno politiko in zakonskimi možnostmi, ki v Sloveniji obstajajo in ki so bile dodane v Pomorski zakonik. Žal je Slovenija šele pred nekaj leti reagirala in vzpostavila, ko bo ta zakon sprejet, ponovno enakopravno stanje, kjer se bo možno pogajati tudi o natančni razmejitvi ekoloških con oziroma suverenosti. In to je sploh prvič, da Slovenija resno odgovarja na neko dejanje, katerega namen je v praksi postaviti drugačno stanje kot je bilo leta 1991. Žal, dosedaj tega Slovenija ni bila zmožna narediti, kljub temu, pa se bo Slovenija še naprej izogibala takim korakom v praksi, ki bi lahko privedli do sporov ali dolgoročno poslabšali pogajalsko pozicijo. Na ponudbe glede arbitraže, Slovenija nikoli doslej, tudi v prejšnjih mandatih, ni odgovarjala apriorno odklonilno. Arbitraža je možnost, ki obstaja, in je boljša od odprtega spora. Stališče Slovenije glede vključitve stretje strani, ki bi razsojala, je vedno bilo, da ima za takšno vključitev dovolj argumentov. Vendar pa, s strani Hrvaške, formalne ponudbe za tovrstni korak, nismo dobili. Tudi v primeru, če se obe strani načelno odločita za arbitražo, je potrebno definirati izhodišča za arbitražo. To pomeni, da je do tega dolga pot. Če obstaja možnost, da do rešitve pridemo po krajši poti, dajemo taki rešitvi prednost. Kot že rečeno, pa je tudi arbitraža možnost, ki je ne izključujemo. Zmago Jelinčič Pl.: No, dejstvo je, da Slovenija zagotovo ne bo delala korakov, ki bi povzročali spore. Vendar, pa bi bilo ravno to potrebno, ne pa, da vedno počepnemo pred hrvaško stranjo. Pogajalska pozicija Slovenije je izredno slaba ravno zaradi tega, ker nikoli nismo ničesar naredili, razen tega, da so nekateri hodili na ono stran igrati na tenis. Dejstvo je, da so se Hrvati zmenili z Italijo, ki je v Evropski uniji. Prav tako smo tudi mi v Evropski uniji. Pa vendar se članica Evropske unije pogaja z državo, ki ni v Evropski uniji. Zato menim, da bi bilo smiselno narediti mednarodno konferenco na nivoju Evropske unije, kjer bi razpravljali o omenjenih zadevah. Kajti, to je edini način, kjer se vse dileme v zvezi s Hrvaško lahko razčistijo. Dejstvo je, da so pri arbitraži najbolj pomembna stvar ravno izhodišča. Zato govorim o izhodiščih, ki so zgodovinsko utemeljena, ne pa da bomo podali izhodišče Piranski zaliv in ga potem dobili le pol. Dejstvo je, da Hrvatje, vključno z njihovimi akademiki in vso ostalo srenjo, lažejo, prenarejajo in ponarejajo dokumente, kar so s pomočjo svojih komunističnih voditeljev počeli v vsej zgodovini. Dejstvo je, da bi morali ravno tu nekaj narediti. In morda bi bilo smiselno, da Slovenija ponudi formalno ponudbo za arbitražo, s tem, da v zaprti kuverti ponudi drugačna izhodišča, kot jih bo ponudila Hrvaška, ki bo zagotovo ponudila izhodišče, da bi bila meja s Slovenijo nekje pri Grosupljem. Janez Janša: Mislim, da na tej stopnji Slovenija ne bo prevzela predlagateljstva morebitne arbitraže. Po našem mnenju ni razlogov za kakršnokoli hitenje, prav tako ni razlogov za morebitno nervozo. Slovenija ima stabilni mednarodni položaj s članstvom v Evropski uniji in Natu, ima tudi ugoden ekonomski položaj; naš bruto domači proizvod je, čeprav je Hrvaška še enkrat večja država, nekje na enakem nivoju, se pravi, na prebivalca še enkrat višji. Hrvaška je naš tretji oziroma četrti ekonomski partner, v obeh državah je veliko medsebojnih ekonomskih interesov, prav tako je v interesu obeh držav, da se ti odnosi krepijo; vprašajte naprimer predstavnike slovenskega gospodarstva in videli boste videli, da so vsi enakega mnenja. Hrvaška bo vedno naša soseda. Stopa na pot uvajanja evropskih standardov, vsak nov evropski standard olajšuje tako gospodarsko sodelovanje, kot tudi posledično posredno reševanje odprtih vprašanj. Ta pot je dolga. Slovenija ima tukaj, kot članica Evropske unije, svoje odgovornosti in trenutno ni razlogov za nervozo in hitenje s predlogi, ki niso dodelani. Kot rečeno, pa je treba v dobro vzeti vse možnosti, tudi mednarodno arbitražo in se na njih pripravljati. Vprašanje predsedniku vlade je postavil tudi dr. Matej Lahovnik.: Spoštovani gospod predsednik vlade, zanima me, kako ocenjujete strategijo umika države iz gospodarstva in obeh paradržavnih skladov v letu 2005? V zadnjem obdobju smo priča čudnim transakcijam z delnicami Hidrotehnika, Kompasa, MTS, kjer paradržavna sklada izgubljata ogromne zneske. V primeru Mercatorja gre za bistveno višji znesek, to transakcijo označujejo trije elementi. Prvič, neznanje, vaša politična nameščenca, gospod Toplak član vaše stranke, ki ste ga imenovali na čelo KAD-a, in neuspešni kandidat Nove Slovenije na zadnjih državnozborskih volitvah, gospod Pogačnik sta prodala Mercator pod ceno. To je bila razprodaja in ne prodaja. Dejali ste kako je bilo včasih. Včasih, ko je prišlo do prevzema Leka, ja bila cena na borzi 60.000 tolarjev, ponudba 95.000 tolarjev, obe vodji obeh paradržavnih skladov, gospod Lenič in gospod Kušar sta oblikovala konzorcij lastnikov in se izpogajala še za več, za 105.000 tolarjev, kar predstavlja 80 odstotno premijo. V primeru Mercatorja je bila premija ničelna. Če bi bila takšna kot v primeru Leka, bi država dobila 28 milijard tolarjev več. S tem denarjem bi lahko zgradili tako Pediatrično klinikom, kot Onkološki inštitut. To je 170.000 povprečnih neto plač v Sloveniji. Celotna delovno aktivna populacija dela teden dni za to vsoto. In vam se zdijo ti očitki smešni? Prodali ste pod mizo, nepregledno. In, ko govorimo o referencah, omenili ste gospoda Kovača. O tem, da je tak posel škodljiv in da je kot državljan zaskrbljen, o tem je govoril predsednik odbora, vladnega odbora za privatizacijo, gospod Simoniti, katerega ste vi imenovali na omenjeni položaj. Da govorimo o finančnem incestu, je povedal predsednik odbora za reforme gospod Jože P. Damjan, katerega ste vi imenovali na ta položaj. Na to, da gre za sum politične korupcije, pa ste me opomnili pravi vi, ko ste omenili gospoda Kovača. Prav tako ste vi nekdanjo vašo predsedniško kandidatko na državnozborskih volitvah imenovali za vodjo tožilstva. Ukinjate komisijo za preprečevanje korupcije. Sprašujem se, kam boste dali teh 28 milijard tolarjev, ki ste jih vzeli iz žepa slovenskim davkoplačevalcem. Ne poslušate niti lastnih strokovnjakov, niti neodvisnih, kot je dr. Savin. Ta je dejal, da gre za vmešavanje države v gospodarstvo na čuden in nepregleden način. Govorimo lahko tudi o sumu politične korupcije. Janez Janša: Če začnem z obtožbo o sumu politične korupcije, potem moram najprej reči, da ta vlada ni prodajala deležev v Mercatorju in upam, da tudi prejšnja vlada ni prodajala deležev v Leku, ampak da so to delali pristojni organi glede na postopke, določene z zakonom. Zato se jaz s tem ne bi tako hvalil. Kar zadeva sum politične korupcije, v upravi, med ključnimi ljudmi podjetja, ki so kupili deleže Mercatorja od obeh paradržavnih skladov, ne vidim nobenega člana vladnih strank. Vidim samo člane LDS-a in Združene liste. To je tudi edina povezava. Zato se mi zdi ta očitek absurden. Glede umika obeh paradržavnih skladov iz gospodarstva; v tem trenutku veljajo pravila igre, ki ste jih določili vi in potekajo po enakem postopku. V letošnjem letu se namerava kapitalska družba umakniti iz okoli 35 podjetij oziroma gospodarskih družb. Postopki potekajo. V pripravi je strategija, na podlagi katere bo ta koalicija izpolnila obljube, ki jih je dala v koalicijski pogodbi, in to na način, da bo, prvič, kapitalska družba dolgoročno zagotavljala ali pa prispevala k zagotavljanju stabilnosti pokojninskega sistema in da bo odškodninska družba sposobna zagotavljati potrebe, zaradi katerih je bila ustanovljena, se pravi, izplačevanje odškodnin denacionalizacijskim upravičencem in ostalim, kot je to določil zakon. V tem trenutku smo dobili v roke dediščino, ki ne zagotavlja izpolnjevanja strateških ciljev, ne enih ne drugih. Te stvari bomo spremenili. Potekajo razprave o tem, na kakšen način bi bilo to preoblikovanje najboljše. Dejstvo je, da smo v odbor za reforme vključili različne strokovnjake, ki imajo različna mnenja. Ta vlada in ta koalicija to prenese, ker je dovolj široka in dovolj odprta. Ne spomnim se nobenih razprav iz prejšnjih mandatov, kjer bi člani strateških svetov prejšnjih vlad imeli različna mnenja, ta niso bila dopuščena; običajno je politika nekaj določila, potem pa je tako imenovana neodvisna stroka temu prikimala, nikoli pa ni bilo nobenih polemik. Zdaj potekajo. Tudi v zvezi s prihodnjo strategijo obeh skladov so v podskupini odbora za reforme, ki to pripravlja, različna mnenja. Mnenje gospoda Simonitija, ki ste ga citirali, ni edino mnenje, so tudi druga mnenja. Gospod Simoniti zagovarja takojšen korak v tem smislu, da se oba paradržavna sklada umakneta iz aktivnega lastništva. Se pravi, da umakneta člane nadzornih svetov iz vseh gospodarskih družb, kjer imata sklada večje deleže, in upravljanje prepustita manjšinskim delničarjem. O enem od teh delničarjev sem že prej govoril, obstajajo tudi drugi. Približno 30 ljudi v tej državi je v času prejšnje oblasti zasedlo nadzorne svete vseh teh družb, kjer je paradržava imela svoje deleže. In če oba sklada takoj umakneta svojo aktivno vlogo, pomeni, da vsi ti ljudje tam ostanejo, ne da bi za svoje delo tam komurkoli odgovarjali. Torej, tega ta vlada ne bo storila, to povem vnaprej. Aktivno upravljanje se bo umikalo hkrati z deleži. Dokler bodo ti deleži obstajali, bo obstajala tudi odgovornost. Če bi pristali na drugo tezo, bi pomenilo to, da nismo pripravljeni ničesar narediti za to, da se razgradi neko omrežje, o katerem je prej zelo nazorno govoril gospod poslanec Kumer. Zato, da Slovenija postane normalna družba, tudi ko gre za vprašanje korporacij, je pregleden in postopen umik zelo pomemben in na tem bomo vztrajali. Dr. Matej Lahovnik: Seveda, z odgovorom ne morem biti zadovoljen. Gospod predsednik vlade, sklenili ste zelo čuden posel. Ne samo, da ste za 28 milijard tolarjev razprodali državno premoženje, kakšni so stroški financiranja? To je bilo narejeno v štirih obrokih! Stroški financiranja so bili 3 odstotke obrestne mere. Danes zjutraj sem šel na banko in ugotovil, da če želijo državljani kupiti ozimnico, kupiti krompir, je obrestna mera 7 odstotna! Vi pa prvovrstne delnice slovenskih podjetij prodajate na obroke, po polovico nižji obrestni meri, kot velja za običajne državljane. Tudi ostalim omogočite, da kupijo stanovanja, najamejo potrošniške kredite po 3 odstotni obrestni meri! Lepo vas prosim! Gospod predsednik vlade, ko sem govoril o politični korupciji, sem poslušal vašo izjavo na radiu Celje. Takrat ste dejali, da so strokovne kritike smešne in neutemeljene, saj vendar ne poznajo vsebine pogodbe. Če ste to dejali, pomeni, da ste jo vi poznali. In obstajajo resni kazalci, po poročanju medijev, da ste bili 12. avgusta letos prisotni na sestanku, na katerem se je obravnavala prodaja Mercatorja in da ste bili seznanjeni s poslom. Zato vas sprašujem, ali ste bili 12. avgusta na kakršnem koli sestanku, kjer se je govorilo tudi o omenjenem poslu. Prosim, da mi jasno in nedvoumno odgovorite na to vprašanje. Seveda, obstaja še cela vrsta drugih primerov umika države iz gospodarstva. Na čelo Elesa je ta vlada imenovala gospoda Vitoslava Tuerka. Proti temu istemu gospodu ima Eles za dve in pol milijardi odškodninskih tožb. Ker je gospod trgoval s propadlim Enronom. Za dve in pol milijardi. In kaj sedaj? Vlada ga imenuje na čelo Elesa, za direktorja, da se bo lahko poravnal sam s seboj. Res zanimiv umik države iz gospodarstva. Govorim o treh elementih: znanje, aroganca, sum politične korupcije. Odgovorite mi prosim: ali ste bili 12. avgusta na kakršnem koli sestanku, kjer se je obravnavala tudi prodaja Mercatorja? Janez Janša: Kot prvo naj povem, da odgovarjati na neke pavšalne obtožbe in se spustiti na isto pogovorno raven ni moj način komuniciranja. Da citirate moje izjave na Radiu Celje na tak način, to se mi zdi neprimerno. Enostavno sem povedal, da pogodbe ne poznam in je zato ne morem komentirati. Ne vem, ali je dobra ali je slaba. Tisto ni bila moja izjava in na tem vztrajam. Če je nekdo, ki ni poznal okoliščin, kritiziral omenjeno zadevo, po mojem mnenju sporen strokovnjak. In teh je bilo kar nekaj, med drugimi tudi takšni, katere je neposredno plačala uprava Mercatorja za ocenitev drugih poslov, pa vendar so bili nato na prvih straneh časopisov prikazani kot neodvisno mnenje iz Avstrije ali od drugod. In to je neodvisno mnenje, seveda posredno plačano s težkimi milijoni, morda tudi milijardami, davkoplačevalskega denarja. Kar zadeva tožbe proti gospodu Korošcu oziroma zgodba z Elesom, ta je malo daljša. Gospoda Tuerka so pač vaši predhodniki, takrat še niste bili v vladi, po volitvah leta 2000 zamenjali v rekordnem času. Iz maščevanja so mu naložili še neko tožbo. Zaradi omenjene menjave je bil celo na sodišču, kjer je bilo pravnomočno odločeno, da je bil razrešen nezakonito. In ker je bila tam zgodba pravnomočno končana, se mu je pač očitalo vse mogoče. To, da je nekdo iz maščevanja vložil tožbo proti nekaterim, še ne pomeni, da je nekdo kriv in da zaradi tega ne more biti imenovan na neko mesto. Če bi se ta kriterij upošteval, bi bil ta spisek ljudi, ki pač ne morejo biti imenovani na neko mesto, zelo dolg. Kar zadeva moje pogovore o tem poslu, ki naj bi bil za vas sporen, veliko jih je. Tudi danes imam takšen pogovor. Najprej sem se s predsednikom uprave pogovarjal o Mercatorju in o situaciji, pomoči, ki jo lahko nudi vlada Mercatorju pri prodoru na tuje trge. Tudi to je bilo za nekatere sporno. Pogovarjal sem se z različnimi direktorji ob različnih priložnostih, nikoli pa ta vlada ali jaz osebno, o dejanskih poslovnih aktivnostih, ni odločala, ni sklepala, ni se pogovarjala, ni določala cene delnic ali kakšnih drugih transakcij, tako, kot je bilo sedaj, pa mnogokrat prej očitano. Za to so organi, ki so ustanovljeni in ki ta to odgovarjajo. Poslansko vprašanje gospodu predsedniku je postavil še gospod Jože Tanko.: V preteklosti je vlada Republike Slovenije s preferiranjem posameznih gospodarskih družb zatirala prosto konkurenco in prosto gospodarsko pobudo. Tipični tovrstni primer je odnos bivše vlade v razmerjih Petrola do družbe Geoplin, kjer je po pisanju medijev država preferirala Petrol glede na ostale družbenike v družbi Geoplin in s tem povzročila, poleg nedopustnega vmešavanja politike v gospodarstvo, še tožbe ostalih družbenikov, ki so se na koncu končale z razveljavitvijo družbene pogodbe. Še celo več, takratna vlada in Petrol sta podpisala celo tajno pogodbo o razmerjih med državo in Geoplinom. Težko je torej razumeti, da se v sedanjih razmerah, v povezavi z Mercatorjem, stranka LDS spreneveda in na nek način ignorira tudi svoje ravnanje, ko je bila na oblasti. Gospod predsednik, zanima me: Kaj namerava vlada Republike Slovenije narediti, da bi se preprečila taka ravnanja, kot so se zgodila v primeru Petrola in Geoplina. Janez Janša: Spoštovani gospod predsednik, prej je poslanec Lahovnik z zlorabo poslovnika izrekel neko obtožbo, na katero bom odgovoril. Dejal je: “Predsednik vlade je javno priznal, da je 12. avgusta odločal o tej transakciji.” Predsednik vlade tega ni javno priznal, predsednik vlade je to izrecno zanikal, zato protestiram zoper takšno zlorabo poslovnika. Spoštovani gospod Tanko, dejansko drži, da je bila sklenjena ta pogodba. Vlada Republike Slovenije pod vodstvom mag. Antona Ropa je sredi lanskega leta podpisala tajno pogodbo s Petrolom. V tej tajni pogodbi, ki je dobila svoj aneks, celo, mislim, da novembra, po volitvah, tik pred imenovanjem nove vlade, je Republika Slovenija oziroma vlada v imenu Republike Slovenije s pogodbo, za katero ni vedela niti slovenska javnost niti ostali delničarji v Geoplinu, Petrolu dala privilegiran položaj tudi pri nakupu novih deležev. Ta pogodba v 4. členu določa naslednje: “Petrol pa pridobi poslovne deleže družbe, katerih imetniki so v času sklenitve te pogodbe Sava, d.d., Kranj, 6%, Merkur, Color Medvode in tako naprej, s čimer se Republika Slovenija izrecno strinja in s podpisom te pogodbe izjavlja, da dovoljuje Petrolu pridobitev teh poslovnih deležev. Pogodbo je v imenu vlade podpisal mag. Janez Kopač. Nihče za to ni vedel. Tudi nova vlada je imela velike težave s tem, da je nekako umaknila oznako tajnosti s te pogodbe. Zanimivo je to, da kljub očitnemu kršenju določenih pravil igre, ni bilo nikakršne posebne reakcije in zanimivo je tudi to, da je ministrstvo za gospodarstvo imelo potem zelo velike težave, da je stvari nekako spravilo nazaj v normalne pravne okvire in zakonito stanje. Takšnih primerov je še nekaj. Opozarjam na to, da ta pogodba ni bila tajna samo v času dokler se je pač posel sklepal, ali dokler so se stvari dogovarjale, kar je lahko po svoje tudi razumljivo. Bila je tajna, ne samo pogodba, ampak tudi dejstvo, samo dejstvo, da je prišlo do dogovora tudi še potem, ko je ta dogovor že stopil v veljavo, kar spominja na logiko nekdanjih tajnih uradnih listov. Če primerjamo ta primer z nekaterimi drugimi, potem vidimo, da nekatere institucije in tudi posamezniki uporabljajo izrazita dvojna merila za oceno primerljivih postopkov in da žal, vsaj o tej pogodbi se je nekaj pisalo, približno takšna merila uporabljajo tudi nekateri tako imenovani strokovnjaki za to področje. Vlada je, ko je obravnavala umik zaupnosti s te pogodbe in predloge ukrepov, s katerimi je skušala sanirati škodljive posledice takšne pogodbe, sprejela tudi nekaj splošnih sklepov, s katerimi je za naprej preprečila kakršnokoli možnost, da se takšna zloraba izvršilne oblasti zgodi še kadarkoli.