Poslanka mag. Karmen Furman se je včeraj, 29. 10. 2021, udeležila spominske žalne slovesnosti pri kostnici na pokapališču v Slovenski Bistrici. V svojem nagovoru je izpostavila, da je to kraj spomina in opomina vsem nam, da za trenutek ustavimo svoj korak, misel, besedo, predvsem pa da nikoli več ne dopustimo, da pride kdaj čas, ko bi se zgodovina v takšni obliki še kdaj ponovila.
Celoten govor poslanke v nadaljevanju.
Spoštovani zbrani.
V mirnem objemu tišine bomo v teh dneh stopili v mesec november, ki nam s prvim dnem prinese dan spomina na mrtve. In v teh tihih jesenskih dneh, ko se umiri narava in se spominjamo svojih pokojnih je prav, da s spoštljivim spominom ne pozabimo tudi vseh tistih, ki so brez krivde padli kot žrtve vojnih in povojnih pobojev. Na grozote tega časa, na to, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi, nas danes nemo spominjajo spomeniki na pokopališčih povsod po državi. Kljub svoji nemosti nas opominjajo na čas, ko se je s krvjo pisala zgodovina slovenskega naroda. To so kraji spomina in opomina vsem nam, da za trenutek ustavimo svoj korak, misel, besedo, predvsem pa da nikoli več ne dopustimo, da pride kdaj čas, ko bi se zgodovina v takšni obliki še kdaj ponovila.
Današnja slovesnost, ki se odvija tukaj, na kraju spomina pred kostnico žrtvam povojnih pobojev, je majhen korak v znak spoštljivega spomina na žrtve, ki so danes tukaj pokopane. 30. oktobra 2004 je bil dan, ko so bili pokopani posmrtni ostanki 431. žrtev izkopanih v obeh rovih. Spoštovani, ni besed, ki bi lahko opisale grozoto trenutka, ko so izdih za izdihom ugašala življenja. Brez dokazov krivde in možnosti, da bi branili svojo pravico in resnico so bili otrokom odvzeti očetje in mame, bratom sestre, vnukom dedki. Grozot, ki jih je prinesla vojna in povojno dogajanje, sama nisem doživela. Pa vendar me je šokiralo in prizadelo spoznanje, da se v teh naših prelepih krajih lahko skriva tako globoko zakopano in zamolčano zlo.
In zato je danes vsem nam na mestu povsem preprosto vprašanje - ali smo se iz vseh tragedih naše zgodovine kaj naučili? Ker tisti, ki se iz napak preteklosti ne učijo, so obsojeni na to, da jih ponovijo. Slovenija danes žal velikokrat ne kaže najbolj prijetnega obraza. Ob vseh izrazih nestrpnosti, je zato še kako pomembno vedno znova poudariti ničelno tolerance do vsakršnega nasilja in nestrpnosti do drugače mislečih. Ljudje bomo namreč vedno živeli z različnimi prepričanji, nazori in idejami. V tem se bomo razlikovali in to je naravno. A kot družba si moramo prizadevati za vse tisto, kar nam je skupnega in spoštovati tisto, v čemer smo si različni. Veliko več imamo tistega, kar nas povezuje, kot razlikuje in zato se nihče od nas ne sme čutiti prizadetega v svojih osebnih občutkih in prepričanjih.
Res je, da preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa vplivamo na to, kakšna bo naša prihodnost. A naj nam bo pri tem vodilo vse tisto, kar nas je kot narod plemenitilo in v opomin tisto, kar nam je iz naše tragične preteklosti jemalo dostojanstvo kot ljudem in kot narodu. Le z dovolj strpnosti in medsebojnega spoštovanja bomo namreč kot skupnost, kot narod tudi uspeli. Zanašanje na to, da je zločin neponovljiv zaradi nepredstavljivih grozot, je naivno. Zgodovinske izkušnje kažejo, da se lahko ponovi, če se ne bomo prav vsi vsak dan znova trudili za strpnost in mir. Zato je prav v prelomih trenutkih časa še kako pomembno, da sodelujemo. Da se spoštujemo. Da se spodbujamo. Imamo izkušnjo narodne enotnosti, brez katere danes nebi imeli lastne države. Takrat je prevladovalo zaupanje in spoštovanje. Tudi zato imamo danes Slovenci svojo domovino. Zato spoštujmo drug drugega v svoji drugačnosti in sodelujmo, ne glede na naša politična, verska in druga prepričanja. Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo.
Vsi tisti, ki smo danes tukaj zbrani ob kostnici pokopanih žrtev, sporočamo da nismo pozabili in da nam ni vseeno. Ni nam vseeno za nedolžne žrtve nesmiselnega nasilja. Ni nam vseeno za to, kaj se je zgodilo. In ni nam vseeno za svobodo in mirno prihodnost vseh nas. Ne želimo pozabiti, a gledati moramo tudi naprej, saj nam je zavoljo nas samih, predvsem pa naših otrok naložena odgovornost, da ustvarjamo ozračje strpnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. S svojimi ravnanji in odločitvami moramo dokazati, da nobeno od vprašanj, ki nam jih zastavlja življenje, nikoli in nikdar ne sme pod vprašaj postaviti samega miru. To je dolg, ki ga vračamo žrtvam vojn in povojnih pobojev in je odgovornost, ki jo imamo do prihodnosti novih rodov.
Spoštovani. Vsem, ki ste v moriji vojnih in povojnih pobojev izgubili svoje drage, izrekam globoko in iskreno sožalje. Grozote teh pobojev niso in ne bodo pozabljene. Kot vodilo prihodnosti, pa naj nam danes svetijo besede Antigone »ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu«.
