Poslanec SDS Dimitrij Kovačič o zadevi Ranc

Na današnji tiskovni konferenci je poslanec SDS Dimitrij Kovačič o razsodbi vrhovnega sodišča v zadevi Ranc povedal, da je razsodba sodišča glede na poseg v Rančeve komunikacijske pravice jasna, “verjetno je vsakomur jasno to, da brez odredbe preiskovalnega sodnika ni možen to vrstni poseg”. Rekel je, da ko je bila ta odredba izdana dva dni po tem, ko se je ta poseg izvršil, da je v tem primeru šlo za hudo zlorabo in prekoračitev pristojnosti in poseg v človekove pravice. Razsodba vrhovnega sodišča, kot pravi Kovačič, je tudi v primeru, če bi bila odredba izdana pravočasno, jasna in sicer “ni bilo nobenih pogojev za to, da bi bila ta odredba sploh izdana, se pravi ta odredba za pregled telefonskih pogovorov je bila nezakonita”. Opomnil je, da je v tistem času na podlagi tega dogodka prišlo do ukrepanja s strani tožilstva, s strani tedanje vodje tožilcev za posebne zadeve Barbare Brezigar, ki je pripravljala, v povezavi s tem ravnanjem, zaradi storitve kaznivega dejanja, kazensko ovadbo za pregon in za ukrepanje zoper g. Kosa in g. Praha, vendar ko naj bi bil postopek vložen na pristojno sodišče pripravljen, ga je tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ustavila in ga prepovedala. To dejanje je bilo tudi razlog za odstop Barbare Brezigar z mesta vodje tožilcev za posebne zadeve, kajti to je smatrala kot nedovoljen poskus vplivanja na njeno avtonomnost in neodvisnost. Povedal je, da je bila ta zadeva kasneje dodeljena, s strani generalne državne tožilke, g. Gorazdu Fišerju, ki je zadevo držal v neaktivnosti približno 8 mesecev, kasneje pa ovadbo zavrgel. “Očitno je, da tukaj ni šlo za samostojno ravnanje dveh kriminalistov, ampak da je bila prisotna zelo usklajena podpora s strani državnega tožilstva”. Izpostavil je, da se v tem primeru lahko govori kot o drastičnem posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine, na kar je, kot pravi Kovačič, demokratičen svet še posebej občutljiv, “velika občutljivost javnosti bi morala biti prisotna tudi pri funkciji kot je vodja protikorupcijske komisije, za katerega bi moralo veljati, da je kot pomemben državni uslužbenci, neodvisen, samostojen in pošten. Zagotovo si težko predstavljamo, da protikorupcijsko komisijo vodi nekdo, ki je sam ravnal nezakonito in s tem svojim ravnanjem kršil pravico do komunikacijske zasebnosti”. Razsodbo je označil kot evidentni pokazatelj za odvisnost in nesamostojnost Kosovega dela, “objektivnega zaupanja v njegovo delo kot državnega nadzornika, ki odkriva in preganja korupcijo, ni, tega zaupanja po vsem tem tudi ne more več biti, če ravna nezakonito sam, kako naj potem ugotavlja nezakonitost drugih”. Rekel je, da si po izrečeni sodbi težko predstavlja, da ima g. Kos še vedno potrebno legitimnost za vodenje te komisije, saj se zdi, da te legitimnosti nima več.