Poslanca SDS o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in predlogu zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu

Poslanca Pavel Rupar in Rudolf Petan sta na torkovi novinarski konferenci spregovorila o dveh temah, ki sta aktualni že dalj časa, kot je povedal Rudolf Petan.Poslanca Pavel Rupar in Rudolf Petan sta na torkovi novinarski konferenci spregovorila o dveh temah, ki sta aktualni že dalj časa, kot je povedal Rudolf Petan. Poslanca Pavel Rupar in Rudolf Petan sta na torkovi novinarski konferenci spregovorila o dveh temah, ki sta aktualni že dalj časa, kot je povedal Rudolf Petan. »Spregovoril bom o zaščitni ekološki coni in epikontinentalnem pasu. O tem je bilo že veliko povedanega, tudi s strani strokovnjakov. Dodal bi, da ima ta zakon več tehtnih osnov, zaradi katerih je nujen in potreben. Prva taka osnova je notranje pravna podlaga Republike Slovenije, predvsem pomorski zakonik, 4. člen, ki omogoča izvrševanje suverenih pravic in jurisdikcijo ter nadzor nad morsko gladino, morskim stebrom, morskim dnom, ter morskim podzemljem, ki velja na tem področju, v skladu z mednarodnim pravom. Druga takšna osnova zaradi katere je ta zakon nujen, je zunanje pravna podlaga, predvsem zunanji mednarodni pravni okvir, ki ga predstavlja konvencija ZN o mednarodnih vodah iz leta 1982. Tu so še sporazumi med bivšo SFRJ in Italijo, prvi tak je bil podpisan leta 1968, omenil pa bi še Osimske sporazume iz leta 1975 in nenazadnje sporazum o mejnem prometu in sodelovanju z Republiko Hrvaško iz leta 1997. Zelo pomembna pa je v tem trenutku aktualnost tega dogodka. Kot veste, je Hrvaška že razglasila zaščitno ribolovno cono, podobno pripravlja tudi republika Italija, obe državi pa se nekako samovoljno dogovarjata o meji, o koordinatnem zapisu tega epikontinentalnega pasu. Tu je zanimivo to, da bi ta pas na Severu, na meji s Slovenijo bil zaprt, da bi pa na jugu tudi Hrvaška imela odprt pas proti Srbiji in Črni Gori, kar je mogoče nekoliko nenavadno in bo Hrvaška to malo težje razložila svoji javnosti, da proti Srbiji in Črni Gori pušča nedefiniran pas, medtem, ko ga proti Sloveniji zapira. Zaradi tega, je Slovenija dolžna zaščititi svoje nacionalne interese in odgovoriti na enostranske korake sosedov. Pri tem je pomembna tudi ekološka komponenta tega zakona. Dejstvo je, da je Jadran, kot en rokav sredozemskega morja zaprto morje, s tem, da morski tokovi so, vendar minimalni, ker morje ni odprto. To pomeni da je tudi zaradi manjših tokov samoočiščevalna sposobnost prav gotovo manjša. To področje Jadrana je izredno obremenjeno, tu so velika razvijajoča se pristanišča in zaradi ladijskega prometa, ki se vsako leto povečuje, se povečuje tudi izpust odpadnih voda iz ladij, kar dodatno onesnažuje Jadransko morje. Mogoče premalo govorimo o tem, kar se je zgodilo v zadnjih letih. In sicer, da se je v Jadranu zelo razširila tropska alga, ki je zaradi nepazljivosti ušla iz laboratorija v Nici in v Jadranskem morju našla zelo ugodno okolje. To ni zanemarljiva stvar, ker ruši ekološko ravnovesje. Vsa ta dejstva govorijo o nujnosti sprejetja zakona o ekološki coni in epikontinentalnem pasu. Gledano s političnega vidika, pa bi lahko rekli, da sedaj prvič Slovenija na enakopravni ravni odgovarja na enostranske korake naših sosed. Lahko rečemo, da ima Slovenija pravico, da je nujno, da zaščiti strateški interes in interese zaščite okolja. Moramo vedeti, da na tem področju živimo, bomo živeli ter da iz morja pridobivamo tudi hrano. Se pravi, da gre tudi za širši interes, ne samo dnevno politični. Širši interes govori o ohranitvi morja, vsaj v takšni obliki, kot je sedaj. Vemo, da se na tem področju tudi izliva reka Pad, ki dejansko z odplakami pokriva najbolj razviti del Italije, vemo pa, da je Italija ena najmočnejših in tehnološko najrazvitejših držav. Te odplake, kljub temu, da so očiščene, najbolj množično onesnažujejo Jadransko morje. Interes je večstranski in mislim, da je zadnji čas, da je Slovenija napravila ta korak«. Pavle Rupar pa je spregovoril o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. »Zelo veseli smo, da je vlada v proceduro vložila zakon, ki prinaša prve realne korake k enakomernemu razvoju celotne Slovenije. Največja dilema je okoli števila kohezijskih regij in števila razvojnih regij. V naši stranki prav zagotovo podpiramo tisto rešitev, ki naj bi jo sprejela vlada. Mandat, ki naj bi ga dobila vlada je ta, da z najboljšo možno rešitvijo pride pred Evropsko Unijo in poskuša izboriti čim več koristnega za Slovenijo. Zatorej, kakršnikoli očitki vladi, da zaostruje pogoje, niso resnični, le zlonamerni. Vlada gre pred Evropsko Unijo s popotnico treh kohezijskih in štirinajstih regionalnih razvojnih regij, kar pomeni, da če bi v vsem tem uspela, potem je uspeh v dogovorih 100 odstoten. Vemo pa, da je to zelo težko, da so možnosti, da se to zgodi, zaradi preteklosti zelo majhne. Žal moramo opozoriti na zelo slabo pripravo tovrstnih zadev s strani prejšnje Ropove vlade in pogajalcev. Sedaj pravzaprav popravljamo tisto, kar je pretekla slaba politika prenesla v sedanjost. Na vsak način želimo čim večjega enakomernega razvoja. S tem se nehote ali pa hote lotimo tudi regionalnih razvojnih agencij. Poslanstva, ki so ga imele v času sprejemanja tega zakona, niso izpolnile, celo obratno. V marsikateri regiji so agencije postale centri manipulacije in zbiranja državnega denarja, nikakor pa ne razvoju regij, za katere so bile vzpostavljene. Želimo, da ti razvojni regionalni centri oz. agencije ne bi bili več tisti, ki bi delili državne proračunske denarje posameznim občinam, pač pa da se denar deli neposredno iz vlade mimo agencij. Računamo, da bo s popotnico, ki jo zakon narekuje vladi, ta proces v najkrajšem možnem času zaključen, izpogajan in da Slovenija dobi iz teh pogajanj maksimalno možno vsoto.«