Poročilo PK v zvezi z domnevnim oškodovanjem državnega premoženja pri prodaji deležev SOD in KAD

  Stališče PS SDS je predstavil SREČKO HVAUC.  Če govorimo o prodaji državnega premoženja, potem se moramo spomniti kdaj so se vsi ti procesi v Sloveniji začeli. Tam leta 1995 je bilo prodaj teh deležev ali pa delnic podjetij, ki so bile v lasti Soda oziroma Kada, okrog 40, potem so pa proti letu 2000 oziroma 1990 te prodaje strmo naraščale in so znašale tam na letnem nivoju okrog 300 do več kot 600 podjetij. Potem pa se je trend ustavil in leta 2005 so se prodali deleži oziroma delnice okrog 70. podjetij. Kar je bistveno pri teh prodajah in kar jasno izhaja tudi iz  poročila komisije, je to, da se ti deleži dveh državnih institucij, se pravi Soda in Kada nista prodajali usklajeno, ampak pogostokrat tudi ločeno pod različnimi pogoji v različnih časovnih obdobjih. To je tudi onemogočali, da bi se iztržila boljša cena, višja cena, da bi lahko država s takšnim skupnim nastopom po posameznih primerih zaračunala tudi prevzemno premijo. V večini primerov je šlo za direktno prodajo. Direktno. Kad je imel od leta 1995 celo nek pravilnik o trgovanju z delnicami in deleži v podjetjih in kjer je na popolnoma zadnjem mestu bila javna prodaja, vse druge možnosti so bile prej izčrpane in če se v teh netransparentnih procesih ni našlo kupca, potem je pa ostala še kot nebodigatreba celo javna prodaja. Drugačno vodilo v smislu doseganja višje prodajne cene je Kad dobil šele po letu 2001. Se pravi, ko je večina procesov prodaj bila že končanih. Ampak kljub temu se praksa po tem letu ni kaj bistveno spremenila. V tem obdobju je bilo prodanih direktno 100 podjetij oziroma delež z nejavnim zbiranjem ponudb, recimo 34, javno povabilo pa samo izključno v treh primerih. V treh primerih od 140-ih približno prodajah so se opogumili in šli skupaj v javno ponudbo. Tak način netransparentne prodaje, prodaje, kjer prodajalec ni bil v ugodnem položaju se je odrazila tudi v rezultatu poslovanja Soda, ki je v letu 2004 beležil eno milijardo primanjkljaja. In ta trend, ta rezultat se je popravil takrat, ko je prišla druga Vlada in ko so se začeli ti postopki voditi na drugačen način. Se pravi, praksa v celotnem obdobju, za katerega je ta komisija opravila podroben pregled, je bila nesporno ugotovljena, in sicer, da so se prodajali deleži Kada in Soda brez javnega razpisa. Se pravi, prodaja pod mizo, nekaterim posvečenim, dobro informiranim, z dobrimi zvezami, ki so jih verjetno potem nadgradili še s kakšnimi povezavami s kolegi z banke in tako naprej. Skratka, v nekem zaključenem krogu daleč od javnosti oziroma od tistih, ki bi mogoče tudi želeli kupovati te deleže. Zakaj je to bilo tako? Kakšni so bili kriteriji? Kakšni so bili razlogi za to, da se je na tak način prodajalo? Zakaj se ni omogočilo, da bi vsi potencialni kupci, ki bi želeli kupiti deleže, zakaj niso imeli vsi enakih pogojev? Komu je to služilo, kdo je imel korist od tega? Danes so seveda nekateri v nerodnem položaju, zato, ker se prepoznavajo v nekaterih vlogah, kjer so odločali o tem ali pa so zaradi takšnega načina imeli tudi koristi in zato ne razumem oziroma razumem obstrukcijo nekaterih poslanskih skupin iz opozicije, ker ne želijo, da bi argumentirano, poglobljeno razpravljali o poročilu, kjer bi lahko prinesli protidokaze, protiargumente in če je tako, kot je povedal vodja Poslanske skupine SD, da poročilo ni točno, zakaj ne pridejo s podatki, z informacijo. “To v tem poročilu ni točno, tu ste zgrešili in s tem se ne strinjamo zato, ker podatki kažejo drugače.” Ampak ne. Gre pač za neke splošne floskule, mi pač pri tem ne bomo sodelovali, podobno kot to navajajo v Poslanski skupini Zares. Ampak dejstvo je, da je komisija zaslišala več kot 30 prič, da je na voljo za pripravo tega zaključnega poročila bilo en kup dokaznega gradiva raznih dokumentov, dokaznega materiala in po naše je to poročilo pač odraz, slika nekega obdobja nekih razmer. Če to komu ni všeč, seveda pri tem pač ne moremo nič pomagati. Mislimo celo, da je obstrukcija en obupen poizkus, da bi se to, kar je komisija ugotovila, da bi se to nekako pometlo pod preprogo, da bi se o tem čim manj razpravljalo in da bi bilo o tem čim manj govora. Je pa res, da se pa strinjamo s tem, kar v Poslanski skupini Zares navajajo glede koncentracije medijskega lastništva, okrog Pivovarne Laške oziroma med seboj povezanih pravnih oseb kot so Polonel(?) in Adkaprima(?), da gre za škodljive odnose iz vidika ustavne pravice do obveščenosti. Žal seveda v tem mandatu tega, glede na to, ko smo praktično pred koncem, enostavno ne bo mogoče popraviti. Bomo pa se zelo potrudili, da bomo v naslednjem mandatu poskušali to medijsko koncentracijo oziroma to koncentracijo lastništva na medijskem področju ne samo povezano s Pivovarno Laško, ampak tudi kje drugje zaradi javnega interesa, zaradi ustavne pravice do objektivne informiranja, poskušali tudi razpršiti. Ko govorimo o prodaji državnih deležev ne gre samo za to na kakšen način in po kakšni ceni so bili prodani. Gre za to, da je to povezano še z enim drugim velikim problemom v Sloveniji in sicer v veliki večini primerov so bili ti odkupi resna priprava na menedžerske odkupe oziroma prevzeme. V mnogih podjetjih je država s temi prodajami deležev Soda in Kada izgubila kontrolni delež. S tem so se postaviti pogoji za ali pa odprla vrata za dokončni menedžerski prevzem in teh primerov imamo v tem mandatu kar precej. Kot dva recimo taka, ne morem navajati vseh zaradi časovne omejitve, ampak kot dva taka večja primera recimo lahko navedem Autocommerce, v katerem sta Kad in Sod takrat imela 25,14 % delnic, pa se je to v letih 2003 in 2004 prodalo, seveda brez javnega povabila, brez javnega razpisa. In SCT, kjer sta Kad in Sod imela 33 celih in še nekaj malega odstotkov in je ta delež bil prodan v letu 2004, na eni strani je šlo za direktno prodajo, na drugi strani pa za nejavno zbiranje ponudb. S tem, ko so bili ti prevzemi pripravljeni, delnice parkirane, kontrolnih deležev več ni bilo, je bila odprta pot za to, da so se ti prevzemi, ki smo jim bili priče v preteklosti, tudi dogodili. Seveda hvala bogu, da smo spremenili zakonodajo, da smo nadaljnje takšne in podobne špekulacije preprečili in kar je tudi pomembno, da je postalo jasno, kje so tisti največji tajkuni, ki so v času tranzicije tudi najbolj obogateli, seveda na račun tistih revnih delavcev, ki so pošteno delali za svojo plačo ali pa še plače niso dobivali. Primer take priprave na prevzem ali na poceni nakup je bila tudi Zavarovalnica Triglav. Kolega Marinič je že omenil, vendar moram to ponoviti, ker gre res za tako v nebo vpijoč primer, da je enostavno treba to še stokrat ponoviti, ne samo enkrat. Se pravi, če je ocenjena vrednost za 250 milijonov ali pa za enkrat premajhna, potem je tu nekaj hudo narobe. Razlog je bil pa v tem, da pri cenitvi ni bil upoštevan resnični rezultat življenjskih oziroma premoženjskih zavarovanj. Treba se je vprašati, kdo je zavajal to cenitveno hišo, s kakšnimi nameni, zakaj, zakaj tudi naslednje poslovodstvo ni ukrepalo, zakaj ni naročilo revizije te cenitve in tako naprej. Pa če gremo dalje, na še kakšen konkreten primer. Eden od dveh glavnih privatizatorjev v slovenski zgodovini je bil, na primer, tudi naš spoštovani kolega, gospod Cvikl, ki je bil predsednik upravnega odbora Soda. In v času, ko je bil on predsednik tega upravnega odbora, so se prodali deleži v 91 družbah, ponovno 40 direktnih, 40 z nejavnim zbiranjem ponudb, samo dve javni ponudbi oziroma dvojno javno zbiranje ponudb in ena ponudba je bila s strani kupca za prevzem. Toliko o človeku, o našem kolegu, ki je glavni zagovornik transparentne prodaje, preglednosti, ki dokazuje že celo večnost, kako je ta Vlada prodajala netransparentno, nesmotrno in tako naprej. Drugi je spoštovani kolega Rop, ki je bil prav tako dolgo časa predsednik upravnega odbora Soda. Tudi v njegovem obdobju se ni prodajalo nič kaj drugače. Pa da ne bom navajal nekih drugih primerov, bom, recimo, povedal enega, ki mi je mogoče bliže, to je pa družba Kruh Pecivo iz Maribora.  V času, ko je Sod in Kad prodajal vsak po svoje 10 odstotni delež v tem podjetju je v Mariboru vladal velik interes, pa tudi širše verjetno, da bi kdo kupil vsaj nekaj teh delnic, ampak ker je bila ugodna cena, ker je podjetje relativno dobro stalo, ampak ker je šlo za nejavno zbiranje ponudb je seveda lahko prišel samo en posvečen kupec, to je bilo Žito iz Ljubljane. Prav tako je v statutu Soda vsaj v tistem času pisalo, da družba upravlja s svojimi sredstvi kot dober gospodar. Ampak mnogo podjetij je bilo prodano brez stališča upravnega odbora, če pa je že bilo potrebno podati soglasje je bilo to soglasje podano brez cene, kar je absolutno nedopustno. To pomeni, da nekdo lahko prodaja kakorkoli pač hoče. Da zaključim. V Poslanski skupini Slovenske demokratske  stranke ocenjujemo, da je komisija dobro opravila svoje delo. In zato bomo podprli poročilo kot tako po vsebini, predlagane ugotovitve in tudi sklepe. Ne moremo z zagotovostjo trditi in tudi zato nismo poklicani, da bi ugotavljali ali so se posamezniki, ki so navedeni v tem poročilu, ali pa, ki so v tem širšem krogu bili udeleženi v teh poslih, ali so se, ne vem, na kakršenkoli način direktno osebno okoristili. To naj raziščejo tiste inštitucije, ki so za to v Sloveniji pristojne. Vseeno pa iz poročila jasno izhaja, da so posamezni nosilci javnih funkcij, ki pa izhajajo predvsem iz krogov bivše LDS oziroma Združene liste omogočili, ali dopuščali, da so se nekateri mnogi deleži v slovenskih podjetjih prodajali netransparentno in tudi nesmotrno. In iz tega je nastala tudi določena škoda, ki jo bomo ali pa jo že vsi skupaj pokrivamo.