Poročilo Keleminove komisije

Končno poročilo o parlamentarni preiskavi za ugotovitev odgovornosti oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstvam je na izredni seji državnega zbora predstavil predsednik komisije Branko Kelemina. 6. maj 2004 Končno poročilo o parlamentarni preiskavi za ugotovitev odgovornosti oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstvam je na izredni seji državnega zbora predstavil predsednik komisije Branko Kelemina. 6. maj 2004″Žal moram najprej v svojem imenu in tudi kot predsednik preiskovalne komisije – upam, da tudi v imenu vsaj dela članov – ostro in odločno protestirati proti enostranski poslovniški omejitvi, to je določitvi časa za predstavitev končnega poročila preiskovalne komisije in njenega triletnega dela na borih deset minut. Poslovnik državnega zbora v nobeni določbi ne postavlja omejitev za predlagatelje. Tovrstne omejitve tudi niso v skladu z dosedanjo prakso. Zakaj ta omejitev, zakaj samo deset minut? To je prvič v zgodovini slovenskega parlamenta, da na tako grob in drastičen način poskušate zapreti usta preiskovalni komisiji in preprečiti, da bi bila o preiskavi korektno seznanjena tudi slovenska javnost. Ocenjujemo, da bi si namesto omejitve poročila komisije na deset minut, morala parlamentarna večina, to so poslanci vladnih strank, vzeti neomejen čas, da bi s svojo razpravo prispevali k odpravi negativnih stanj v državi. Zdaj pa so prav ti, to so poslanci vladnih strank, ki so najbolj odgovorni za varovanje in spoštovanje pravnega reda, za nadzor in varovanje slovenskega premoženja in javnega denarja, z napovedano omejitvijo časa na deset minut skušali preiskovalni komisiji in njenemu predsedniku preprečiti korektno predstavitev triletnega dela. S tem so preprečili razjasnitev povzročitve večmilijardne gospodarske škode Sloveniji. V preiskovanem obdobju je bilo povzročene več kot 14 milijard gospodarske škode. Jasno je, da želi parlamentarna vladna večina preprečiti razpravo, ker jim resnica ni mar, ni jim mar pošteno delo in blaginja vseh Slovencev. Očitno ščitijo svoje ozke strankarske interese in s preprečitvijo argumentirane razprave ščitijo interese posameznikov, ki delujejo proti Sloveniji in za svoje osebne koristi. Preiskovalna elektro komisija je v skoraj treh letih preiskave poskušala biti do skrajnosti korektna. Nikoli na nobeni seji ni bilo nikakršnih zapletov ali spopadov. Zaključno poročilo je sprejela brez glasu proti. Poročilo, ki je pred nami, je korektno in temelji na dokazih, na listinah in na dokumentih. V svojih ugotovitvah in sklepih je tako blago in mlačno, da glede na dejansko stanje bolj ne more biti. Zato se sprašujem, zakaj potem ta silen revolt z vseh strani na poročilo? Zakaj tako huda diskreditacija komisije? Včeraj je tiskovno konferenco sklicala vlada. Oglasil se je njen minister in nastopil z hudimi obtožbami na račun komisije. Sprašujemo se, zakaj se oglaša minister, ki v poročilu sploh ni omenjen in ni predmet preiskave? Očita nam, da smo se lotili dela, ki mu nismo kos, da je poročilo polno neumnosti in da smo zmešali hruške, jabolka in še drugo zelenjavo. Očitno je poročilo kljub svoje mlačnosti nekomu stopilo na žulj. Jaz razumem, da minister mene osebno ne spoštuje, tudi kot predsednika komisije ne, raje bi me verjetno videl tisočkrat mrtvega, kot eno minuto živega. Sem pač poslanec, ki ga ni mogoče kupiti. Ampak zakaj tako huda diskreditacija do ostalih članov komisije? Gospod predsednik, mislim, da bi bilo potrebno in nujno gospoda ministra opozoriti in poslati zahtevo, da se opraviči državnemu zboru, ker žali preiskovalno komisijo in s tem celotni državni zbor. Menimo, da si slovenski parlament mora vzeti čas za tako pomembno poročilo o triletnem delu preiskovalne komisije. Gre za 14 milijard gospodarske škode, povzročene slovenskemu elektrogospodarstvu, zato teh zadev ne smemo pomesti pod preprogo, kot se je to včasih že dogajalo, oziroma se rado dogaja. In sedaj o vsebini poročila. Eno najpomembnejših vprašanj, s katerim se je ukvarjala preiskovalna komisija, je bilo, kaj se je dogajalo pred odklopom. Se pravi, kdo je odobril odklop. Imam zaupni dokument, za katerega sicer mislim, da ni več zaupen, ker nosi datum 1998. Nekatere določbe tega dokumenta si bom drznil citirati, ker so izredno pomembne in najpomembnejše za razumevanje celotne zadeve. Omenil bom samo del gradiva za 64. sejo vlade, ki je bila 4.6.1998. Gradivo je predložilo ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Gre za predlog za uvrstitev gradiva za sejo vlade v zvezi z lastništvom in statusom Nuklearne elektrarne Krško. V eni izmed opcij, v kateri so iskali rešitve, kako rešiti problem Nuklearne elektrarne Krško, je zapisano naslednje – to moram enostavno citirati, ker je najpomembnejši dokument pri celotni preiskavi – citiram: “Pri enostranskih potezah slovenske strani se je potrebno zavedati, da hrvaške strani ne moremo prisiliti v sodelovanje pod našimi pogoji. Hrvaška stran ima možnost zaostriti konflikt s plačevanjem le tistega dela faktur, ki ga sama priznava, kar v milejši obliki že sedaj prakticira. Tudi v odnosu do drugih odprtih vprašanj, na primer investicij in razgradnje, se postavlja vprašanje, ali lahko slovenska stran vzame Hrvaški možnost razpolagati z električno energijo iz Krškega. Ocena skupine je, da je to v praksi težko izvedljivo. Hrvaška naše zahteve za zmanjšanje odjema verjetno ne bi spoštovala. Če pa bi izvedli odklop daljnovodov, bi to imelo dolgoročne, negativne posledice tako za Hrvaško, kot tudi za Slovenijo. Razlogi so naslednji. Hrvaško bi mednarodno pravno težko opredelili kot tatu energije, saj enostranskih potez ne moremo temeljiti na obstoječih pogodbah, SAS, samoupravni sporazum, posebej še če se za izterjavo izstavljenih računov za dobavljeno energijo in moč niso bile izkoriščene vse pravne poti izterjave. Zelo pomembna ugotovitev. Naslednja točka. Slovenija ne bi mogla ustrezno vnovčiti hrvaških megavatov iz Krškega, dokler ne bi bil jasen pravni status zadeve, sama pa toliko pasovne energije ne more porabiti brez zapiranja drugih pomembnih elektroenergetskih objektov. To je zelo jasna ugotovitev. Hrvaška bi bila zaradi odklopa prizadeta, vendar ne toliko, da bi jo to ogrozilo v njenih vitalnih interesih. Njena prilagodljivost je zaradi specifičnosti njihovih elektroenergetskih objektov kratkoročno večja kot slovenska. Dodaten argument je tudi gradnja daljnovoda proti Madžarski, ki je v pripravi. Hrvaška lahko odgovori z eskalacijo napetosti na drugih področjih, kot je meja, slovensko premoženje na Hrvaškem in tako naprej. Hrvaške ne bi bilo mogoče več zavezati za prevzem obveznosti za razgradnjo NEK. Skratka, Hrvaška bi tudi verjetno sprožila odškodninski postopek zaradi nedobavljene električne energije. Omenjeni razlogi govorijo v prid dogovorni rešitvi. Z drugimi besedami torej ne “fait complete”, ampak dejansko dogovorna rešitev glede statusa nuklearne elektrarne Krško. Vlada na podlagi tega – to se je dogajalo, kot sem prej povedal, 4.6.1998, pred odklopom – dejansko ni sprejela nobenega sklepa, na podlagi katerega naj bi se elektrika Hrvaški odklopila. In v zaključku tega dokumenta so bile sprejete pomembne ugotovitve, kjer se ugotavlja, da je bil opravljen pozitiven premik v smeri zagotovitve likvidnosti in pogojev poslovanja, cena energije uravnotežena, in je za hrvaško stran iz enostransko določenega nivoja s 2,5 centa dvignjena na 2,65 centa USD, od 1.1.1997 pa ukinjena praksa vračila amortizacije in druge aktivnosti. Takšna situacija omogoča NEK, da ob pogoju plačevanja dobavljene energije postavi solidne finančne temelje za pristop k projektu modernizacije. Same ugodne ugotovitve. Dinamika izplačevanja obveznosti za dobavljeno energijo kaže, da hrvaška Elektroprivreda ne more slediti takšnim realnim odnosom, saj zapadle obveznosti za dobavljeno energijo znašajo trenutno med 1,5 milijarde do 2 milijarde SIT, brez dekomisije. Zato se postavlja zahteva za zavarovanje plačil za bodoče dobave energije. Torej, sredi poletja pred odklopom tako rekoč približno 2 milijardi dolgov, pa še neke zapadle obveznosti za nazaj, skupaj več kot 3 milijarde. V vseh poročilih, ki jih vlada potem navaja, govori o 10 milijardah. Očitno zelo nasprotujoči si podatki. Skratka, cela vrsta drugih ugotovitev in zaključkov še na tem področju, niti enega negativnega, na podlagi katerega bi bilo potrebno prekiniti dobavo električne energije. Imamo zaključke še enega drugega dokumenta, kjer se ponovno govori o tem, da nepriznavanje dogovorjene cene in zamude pri plačilih kažejo na dejstvo, da HEP namenoma izvaja pritisk na NEK oziroma slovensko stran, da bi dosegel uveljavitev svojih stališč na ostalih področjih, se pravi, zaposlovanje, upravljanje, participacija industrije, minimalni stroški in tako naprej. Na dan 13.7., to je tako rekoč 20 dni pred odklopom, še nekaj manj, HEP dolguje 2 milijardi 36 milijonov tolarjev, brez dekomisije. 20. julija 1998 pa zapade dodatnih 440 milijonov SIT. Skratka, nobenih razlogov za odklop. Ta se je potem vseeno zgodil. In kdo ga je forsiral? Sforsiral ga je brez sklepa vlade – brez sklepa vlade je dal naročilo za odklop. Gospod Dragonja, takratni minister vlade, in tudi nikoli po tem vlada ni razpravljala o tem predlogu sklepa oziroma o tej ugotovitvi, zakaj se je to zgodilo, nikoli ni bilo nobene razprave v zvezi s tem. Še istega leta, novembra ali oktobra, pa se je ugotavljal izpad prihodka Nuklearne elektrarne Krško, zaradi nedobavljene električne energije iz Nuklearne Krško Hrvaški v Privredi. Pri izvozu dosega nižjo ceno, kot jo nuklearna elektrarna Krško zaračunava hrvaški elektro Privredi. Cena za HEP je bila 4.5 SIT za kilovatno uro, cena v izvozu naj bi bila 3.2, razlika je 1.3. Dejansko pa je bila ta cena bistveno nižja. Torej je bila povzročena velika razlika že v začetni fazi nedobave elektrike Hrvaški. Elektro sistem naj zagotovi razpoložljivo sistemsko rezervo v višini 893 milijonov tolarjev za tri mesece do oktobra 1998 za pokrivanje razlike v ceni med dobavljeno energijo nuklearni elektrarni Krško za Republiko Hrvaško, ki je nastala zaradi izvoza namesto prodaje Hrvaški. Skratka, bilo ni nobenih argumentov. Ta dokument jasno kaže na to, da bi bilo potrebno energijo Hrvaški prekiniti, ker niso bile izčrpane pravne možnosti za izterjavo hrvaškega dolga električne energije. Seveda, tukaj je še cela vrsta drugih vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s tem, ampak niso toliko pomembne. Komisija je morala ugotoviti dejansko stanje na tem področju za čas odklopa od avgusta 2001 oziroma konec julija 1998 do prve polovice leta 2001. Celotno poročilo, kot sem že povedal, temelji na dokazih, verodostojnih listinah, ki jih je pa sicer resnično zelo malo. Teh listin je razmeroma malo. En teh dokumentov, ki sem ga sedaj pokazal, je izmed najobsežnejših, vse ostalo so posamični listi, kjer gre za majhno korespodenco med posameznimi akterji, v bistvu za nepomembne zadeve oziroma zelo mali obseg dokumentacije korespondence med vlado in med drugimi udeleženci. V našem poročilu pri ugotovitvah in dejanskem stanju ni nobenih izmišljotin, vse, kot sem povedal, temelji na verodostojnih listinah. Sedaj se postavlja vprašanje, katera stanja in ravnanja so preiskovalno komisijo najbolj zanimala. Prav gotovo so preiskovalno komisijo zanimala samo ravnanja Slovenije, slovenske vlade, Eles-a, NEK-a, ne pa ravnanja Hrvaške, kajti tudi v samem ugotovitvenem sklepu in v dokaznem sklepu smo opredelili, da naj preiskovalna komisija razišče dejansko stanje in odgovornost nosilcev javnih funkcij glede nakupov in prodaje električne energije za hrvaški del energije, ki ni bil dobavljen Hrvaški in je bil prodan Eles-u oziroma dana v izvoz, kolikor je pač bilo viškov. Torej, Hrvaška nas ne zanima. Kakšne ukrepe je Hrvaška podvzela v zvezi s tem, ali je stopnjevala pritisk na slovensko stran glede neplačevanja in tako naprej, sami ocenjujemo. Tako je tudi iz tega gradiva razvidno, ki sem ga prej prebral, da Slovenija ni izčrpala vseh pravnih možnosti za poravnavo izterjav, pač pa je enostransko prekinila dobavo, brez sklepa vlade, kot smo potem tudi ugotovili. Prav gotovo je izredno pomembno pri vseh teh raziskavah tudi to, da je odgovornost nosilcev javnih funkcij, ki so bili takrat na ustreznih položajih, nesporno dokazana in da so ugotovitve komisije in potem tudi sami sklepi komisije po naši oceni izredno blagi. In bi bilo prav, da bi državni zbor tako pomembno zadevo, kot je bila preiskava elektro preiskovalne komisije, sprejel v taki obliki, kot je predloženo, saj je iz celotnega postopka razvidno, da nihče izmed članov komisije ni imel posebnih pripomb na samo poročilo in nihče izmed članov komisije tudi ni predložil ločenega mnenja. Tako da je poročilo v takšni obliki, kot je predloženo, prav gotovo primerno za sprejem.”