Pomanjkanje policistov – krinka za politizacijo njenega vodstva

Dne 26. maja 2009 je koalicijska večina v državnem zboru po nujnem postopku sprejela spremembe in dopolnitve Zakona o policiji. Temeljni razlog za sprejem po nujnem postopku je bila navedba ministrice Kresalove, da ima Slovenija le 2700 policistov na policijskih postajah in da jih manjka kar okoli 400. Ta problem naj bi rešili s pogodbenim zaposlovanjem že upokojenih policistov in dopolnilnim izobraževanjem Schengenskih policistov, ki bi jih nato zaposlili kot policiste na policijskih postajah v notranjosti države. Toda o tem direktno govorita le dva člena zakona, posredno pa trije členi, ministrica pa je predlagala spremembo 40. členov zakona od 140 členov, kolikor jih zakon ima. V poslanski skupini SDS smo že na Odboru za notranjo politiko javno upravo in pravosodje te in večino drugih členov zakona podprli ali pa jim nismo nasprotovali. Toda bistvo sprememb omenjenega zakona se nanaša na nov postopek izbire generalnega direktorja policije, njegovih namestnikov in nerazumljivo širjenje policijskih pooblastil.

Naj spomnimo. Nekdanji minister Dragutin Mate je ob napovedani upokojitvi nekdanjega generalnega direktorja policije Jožeta Romška v skladu z zakonom objavil javni razpis. Na razpis se je odzvalo več kandidatov in mnogi med njimi so prestali celoten izbirni postopek pred posebno komisijo. Ministrica Kresalova je tako že ob nastopu funkcije imela možnost, da opravi izbiro novega generalnega direktorja. Toda to se ni zgodilo. Razpis je razglasila za pomanjkljiv in objavila novega. Tudi na ta razpis se je javilo več kandidatov, mnogi med njimi so prestali postopek izbire pred posebno komisijo in ministrica bi lahko generalnega direktorja izbrala že drugič. Tudi tokrat se to ni zgodilo, izbrala ni nikogar, za v. d. generalnega direktorja policije pa je postavila Janka Gorška, ki se na razpis sploh ni prijavil. Že takrat je napovedala spremembe zakona v tistem delu, ki se nanaša na postopek izbire generalnega direktorja policije.

Prav te spremembe zakona so nastajale več kot tri mesece, konec aprila jih je obravnavala vlada, vendar je zaradi očitnega spora okoli načina imenovanja generalnega direktorja policije obravnavo preložila na naslednjo sejo. Postopek na vladi se je tako zavlekel na 14 dni. Kolegij predsednika državnega zbora pa je v nadaljevanju odločil, da bo Odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, ki ga vodim, ta zakon obravnaval v treh urah. Glede na število članov odbora in vabljenih na sejo to pomeni šest minut na sodelujočega. To se seveda ni zgodilo, zato je obravnavo odbor opravil na treh sejah v nadaljevanju.

Poslanci SDS smo nasprotovali tistemu delu zakona, ki opredeljuje postopek izbire generalnega direktorja policije in njegovih namestnikov in širjenju policijskih pooblastil.

Zakon določa pogoje za delovno mesto generalnega direktorja policije, vendar je javni razpis le še možnost, ministrica pa uvaja še interni razpis ali celo samo poziv. Zakon predvideva izbor pred posebno komisijo, toda prijavijo se lahko ne le policisti ampak tudi drugi posamezniki z delovnimi izkušnjami s področja “varnostnih ali obveščevalno-varnostnih organov, organov odkrivanja ali pregona ali kazenskega sodstva”.  To pa pomeni, da se vrata za zasedbo tega delovnega mesta odpirajo tudi posameznikom, ki nimajo policijske izobrazbe, torej niso policisti. Prav zato sem v razpravi povedal, da je bil v Sloveniji zadnji policijski vodja na regionalnem ali državnem nivoju imenovan leta 1988 in nikoli za tem. Vsi dosedanji generalni direktorji policije so bili policisti in po ustavi že pred nastopom funkcije niso mogli biti člani političnih strank.

Še več, zakon določa, da “v primeru, da generalni direktor nima opravljenega izpita za izvajanje policijskih pooblastil, se mu ta na podlagi strokovnih izkušenj, ki se po tem členu zahtevajo za imenovanje v funkcijo generalnega direktorja, po samem zakonu šteje, da ima opravljen izpit”. Situacija je absurdna, saj bi po analogni spremembi kakega drugega zakona lahko postal načelnik generalštaba Slovenske vojske civilist, ki bi pač z dnem imenovanja pridobil status vojaka. Analogno bi torej generalni državni tožilec postal nekdo, ki izpolnjuje splošne pogoje, z dnem imenovanja na to mesto pa bi mu priznali pravno fakulteto in pravniški državni izpit.  V razpravi sem omenil načine imenovanja vodij policij v drugih državah EU, kjer večinoma ni možna zasedba tega delovnega mesta, ne da bi kandidat pred tem delal v policiji. Londonska policija pozna celo sistem, po katerem za generalnega direktorja policije lahko kandidirajo le njegovi namestniki oziroma pomočniki. Vsa ta argumentacija ni prepričala koalicijskih poslancev.

Še bolj nenavadno je, da je za namestnika generalnega direktorja policije lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, z dnem imenovanja pa mu bodo določili mentorja in ga bodo k podrejenim poslali na policijsko izobraževanje in opravljanje izpitov. Vse to jasno kaže, da ima ministrica možnost v vrh policije pripeljati kateregakoli posameznika, ki izpolnjuje splošne pogoje, tudi s člansko izkaznico kake vladajoče stranke. Če je njena “prva izbira” sedanji v. d. Janko Goršek, ki pogoje izpolnjuje, potem take spremembe ne bi bile potrebne.  V kolikor pa bo Janko Goršek še vedno “njena prva izbira” potem je jasno, da se norčuje iz morebitnih prijavljenih kandidatov in komisije, ki bo kandidate ocenjevala.

Naj omenim še novo policijsko pooblastilo, ki se imenuje “pregled osebe in stvari”. Gre torej za uvedbo novega policijskega pooblastila, ki pa je tako nejasno, da je škodljivo tako za državljane, kot tudi za policiste. Mnogi državljani se bodo zato po nepotrebnem znašli v policijskih postopkih, ker bodo policisti pač mislili, da imajo pri sebi predmete, ki se po zakonu lahko zasežejo, policisti pa v disciplinskih postopkih, ko se bo izkazalo, da takih predmetov nimajo. Zanimivo – Amnesty International se sploh ni oglasila, enako je bila povsem tiho varuhinja človekovih pravic. 

dr. Vinko Gorenak
poslanec SDS in predsednik Odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje