Politiko zatiskanja oči in naivnosti mora zamenjati politika odločnosti in takojšnjih ukrepov

V nadaljevanju objavljamo kolumno Patricije Šulin, poslanke v Evropskem parlamentu, ki je bila prvotno objavljena v tedniku Demokracija.

Genocid, ki dobi mesto v pravnih dokumentih šele leta 1948, ko ga Generalna skupščina OZN razglasi kot zločin proti človeštvu, se ni začel niti končal s Hitlerjem. Evropsko zgodovino so zaznamovale verske in politične vojne, dvajseto stoletje je vzelo na milijone nedolžnih življenj, očitno pa smo se iz zgodovine bolj malo naučili.

Druga svetovna vojna, v kateri je sodelovalo 61 držav in 81 % takratnega prebivalstva, je terjala 60 milijonov mrtvih in 35 milijonov ranjenih, od tega je bilo ubitih med 5 in 6.5 milijonov Judov. Prvič v moderni zgodovini pa je bilo mrtvih več civilistov kot vojakov. Po šestih letih kalvarije so ljudje z navdušenjem sprejeli podpis premirja. Za Slovence, ki jih je osvoboditev izpod okupatorja pahnila v 45 let trajajoč komunistični teror, pa so bila povojna leta prežeta z nasiljem in vsesplošnim ustrahovanjem.

Ob 71. obletnici osvoboditve  Auschwitza se na Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga beležimo 27 januarja, spomnimo na več milijonov žrtev. Papež Benedikt XVI. je ob obisku največjega koncentracijskega taborišča dejal: „Preteklost ni nikoli samo preteklost. /…/ Vsi ti spomini nam govorijo o človeški bolečini.“ V taboriščih, obdanih z bodečo žico, opazovalnimi stolpi in oboroženimi pazniki so bili taboriščniki vsakodnevno zasliševani in trpinčeni. Mnogi so umrli, zaradi lakote in bolezni, številni so bili v svarilo ostalim pretepeni do smrti, večina pa je izgubila življenje v plinskih celicah.   

EU se je znašla na prelomnici, demokracija je ogrožena, na politiki in civilni družbi pa je, da prepreči, da tudi naša generacija postane živa priča grozljivim podobam vojne. Največja grožnja našem načinu življenja in vrednotam na katerih temelji EU je terorizem. Napad na Pariz novembra 2015 ni bil zgolj napad na Francijo, ampak napad na evropsko demokracijo. Kljub številnim ukrepom na področju boja proti terorizmu, sprejetim resolucijam v Evropskem parlamentu in prizadevanjem držav članic, ti ukrepi niso zadostni. Zdi se, da se ekstremisti vedno znova izognejo varnostnim silam in obveščevalnim službam. Tok migracij, ki ne pojenja pa je situacijo še poslabšal. EU je pred izzivom in njena primarna naloga je, da zagotovi varnost in s tem povezano svobodo državljank in državljanov. Politiko zatiskanja oči in naivnosti mora zamenjati politika odločnosti in takojšnjih ukrepov. V EU pride dnevno več kot 3 tisoč migrantov, med njimi pa so odkrili tudi borce Islamske države katerim je cilj uničenje zahodne krščanske kulture in sejanje strahu med prebivalci.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako preprečiti, da se sistematični pokoli, kot je bil med drugo svetovno vojno holokavst, ne bi več dogajali. Lani je v Pragi potekal Mednarodni forum z naslovom “Naj živi moje ljudstvo” v organizaciji Evropskega judovskega kongresa. Foruma sem se udeležila, z udeleženci pa smo si bili enotni, da se rešitev skriva v strpnosti in sodelovanju. Leto dni nazaj bi temu prikimal večji del Evrope, danes pa smo zopet v situaciji, ko v družbi zaznavamo elemente rasizma in sovražnega govora, kar strogo obsojam, vendar pa moram na tem mestu opozoriti tudi na medijske manipulacije. Vseskozi nam prikazujejo popačeno sliko dogajanja, policistom in vojakom ne izkazujejo podpore, ljudi, ki pa zgolj zagovarjajo nadzor meje pa avtomatsko obtožijo nestrpnosti. Ni vsak, ki misli drugače kot mediji nestrpen. Ljubiti domovino, tradicijo in našo kulturo ni nestrpnost!

Problem pred katerega smo postavljeni nima rešitve v EU, ampak tam kjer je nastal: na Bližnjem Vzhodu. Humanitarna pomoč v Evropi in skrb za begunce je le obliž na rano. Ogroženim je potrebno pomagati pri njih doma, tudi s temeljitim bojem proti ISIS-u in odločnim preprečevanjem in reševanjem konfliktnih in vojnih situacij. Druga plat problema pa je v sami EU, natančneje v Nemčiji, ki je preveč velikodušno odprla svoja vrata. Mislim, da se mora EU lotiti takšne azilne politike, ki bo pomoči potrebnim pomagala, nezakonite pribežnike pa po hitrem postopku vrnila na izhodiščno lokacijo.

Zagovarjam kulturni in med verski dialog, vendar dejstev, da je v lanskem letu v EU vstopilo več kot milijon pribežnikov, da je bil Pariz dvakrat žrtev teroristov in, da je število spolnih napadov po nekaterih državah članicah naraslo za več sto odstotkov, ni moč zanikati, čeprav mediji o tem skopo in redko poročajo. V kolikor ne bo prišlo do hitre in jasne rešitve, smo vsi v nevarnosti, saj antisemitizem, rasizem, ksenofobija in druge oblike ekstremističnih gibanj, pridobivajo na moči v kriznih časih, kadar je ljudi strah.