Politične lovke še globlje v športu

V prejšnjem tednu volitve v krovni slovenski športni organizaciji niso prinesle nič novega.  »So trenutki, ko človek ne bi govoril nič, ker besede zastanejo v grlu …« je ob vnovični izvolitvi na čelo Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ) dejal Janez Kocijančič. V očitnem strahu in pod vplivom, ki ga že dve desetletji aktivno krepi bivši in aktualni politični veljak Kocijančič, športne zveze, pokrovitelji in športni posamezniki na zadnji volilni Skupščini OKS-ZŠZ, niso upali pritisniti na gumb sprememb. Mnogim v slovenskem športu so ob tem prav tako zastale besede v grlu… OKS-ZŠZ tako ostaja okostenelo okolje, brez idej, vizije in strategije za boljši športni jutri. Obstajalo je upanje, da sta dve desetletji praznih besed in političnih nagovorov Janeza Kocijančiča dovolj. Žal so politične lovke bivšega partijskega veljaka še vedno dovolj široke in ob podpori ministrstva za šolstvo in šport in drugih, si v športnih zvezah niso upali pomisliti na spremembe. Slovenska hiša športa, z vse večjim birokratskim ustrojem, tako ostaja vse večja vreča brez dna v skrbi za draga potovanja svojih funkcionarjev. Tudi ministrstvo, pristojno za šport, je na tem družbeno pomembnem področju povsem paralizirano. Odločanje o športni politiki se je z aktualno Vlado preselilo na Celovško 25, kjer je OKS-ZŠZ najemnik prostorov od njegove ustanovitve. Prevzeli so pripravo novega Zakona o športu in novega Nacionalnega programa športa. Vse v krogu posvečenih (med njimi tudi dokazano koruptivnih posameznikov), in kot je praksa sedanje vlade, brez ustreznega socialnega dialoga s tistimi, ki jih bosta zakon in nacionalni program najbolj zadevala. Gre za krčevite poskuse poglabljanja politične moči in vloge izbranih posameznikov v slovenskem športu. Zaščititi se želi vpliv nad enim zadnjih poligonov, kjer se lahko sedanji oblastniki še slikajo v soju uspehov naših športnic in športnikov. Ob tem, ko slovenski šport umira na obroke, investicij v športne objekte (razen bratske pomoči ljubljanskemu županu in njegovim Stožicam) že dve leti ni in jih tudi ni na vidiku; ko so določene skupine športov povsem odrinjene na rob; ko se dolgovi vse bolj kopičijo, se krovna športna organizacija ukvarja le še sama s sabo. Kocijančičev temeljni cilj je preko OKS-ZŠZ še naprej ohranjati vpliv in moč nad pomembnim virom denarja – Športno loterijo, d.d. Vodilni iz OKS-ZŠZ ostajajo paradni konj na stavniškem parketu, kjer so primarni zasebni interesi, visoke nagrade uprave in nadzornikov, marketinški programi idr. Kocijančič zaenkrat še uspeva spretno umikati pozornost od cele vrste problemov, ki so se zgrnili nad OKS-ZŠZ. Zgrešeni nepremičninski posli z Bežigrajskim stadionom na čelu, Kodeljevim, Planico (ki žal ostaja sramotni paradni konj) dobivajo težo ob vse glasnejših pozivih odgovornih državnih institucij in inšpekcij, da je marsikaj narobe v poslovanju in porabi evropskega denarja, ki ga je Kocijančiču vdano poklonil strankarski kolega Lukšič. Čas je, da Računsko sodišče in ostali pristojni končno potrkajo tudi na njegova vrata. Kocijančič, ki ga recesija ni prizadela in ga kot vodjo krovne športne organizacije niti ne zanima preveč, bo slovenski šport brez vizije in cilja za boljše stanje v slovenskem športu, mirno vodil tudi v novem mandatu. Sploh iz udobnega naslonjača, ob bidermajerskih pohištvenih dodatkih in pogledom na kakšno, že desetletja pogrešano, umetnino.Odbor za šolstvo in šport v Strokovnem svetu SDS