Politična izprijenost in pošteni civilisti

Zadnja leta smo morali poslušati politično in medijsko propagando, ki je našla novoformulo proti vedno bolj številčni podpori naši stranki. Pravili so, analitiki in skrbno izbrani preprosti intervjuvanci z živilske tržnice, kako slovenski volivci nimajo nikakršne izbire, ker lahko volijo bodisi Janšo, ali pa Pahorja, ali pa nemara kakšnega iz njegovega tabora, če bo dokončno izgubil zaupanje.Po tej propagandi je bilo slovensko volilno telo samo dvopolno: levičarsko in socialdemokratsko, iz krepkih korenin naše socialistične preteklosti, ali pa desničarsko in konservativno, iz temačnih predelov evropske in slovenske zgodovine, ki se ga je zmagovita nadstrankarska politika po vojni učinkovito otresla. In to porazno propagandno dejstvo je postalo za režimske analitike zelo žalostno stanje za slovensko družbo.Tako daleč je šel zaigran politični pesimizem, da je pričel vrednostno enačiti levo in desno polovico politike. Še več: sebi v škodo je večni slovenski podzemni režim pričel politiko leve in desne poniževati do moralne enakosti. To si je bilo nekaj let nazaj komaj mogoče predstavljati. Vladajoči levi pol je postal tako nepriljubljen, da bi se celo ponižal do samoukinitve, če bi se seveda hkrati ukinila vsa politika, leva in desna, in bi potem spet vladalo ljudstvo brez vlade in strank.Treba nam je v politiki novih obrazov, smo poslušali iz propagandnih medijskih živilskih trgov, kajti stari so se iztrošili. Pa so prišli novi. Če pustimo ob strani neznansko kratek medijski spomin, kdo je nov in kdo je star v našem družbenem prostoru, pa danes vendarle moramo priznati, da se je današnja politična ponudba nenadoma neznansko razširila. Kdorkoli zadnja tri leta ni bil na politični sceni prvega reda, ker je spal v grenkem pozabljenju, velja za nov svež obraz slovenske politične prihodnosti. Rodile so se stranke vseh mogočih ideoloških možnosti, civilnih usmeritev, političnih barv in ljudske folklore, tako da je izbira zdaj zares bogata in postavlja slovenskega volivca pred povsem nove preizkušnje.Koga zdaj voliti?Tiste, ki so, kakor pravijo, po krivici izgubili vlado zaradi destruktivne opozicije in so zdaj v samopredstavitvi postali moralno in družbeno tako napredni, da se bodo njihove kvalitete pokazale v pravi meri šele v tretjem tisočletju?Morda tiste socialno čuteče levičarje, ki so zaradi svoje karitativne dejavnosti vsako leto občutno bogatejši, njihove gradbene stvaritve pa še malo niso tako visoke in trajne, kakor iz njih nastali dolgovi?Ali pa tiste, ki bodo zdaj rešili zemljo, potem ko jim je po desetkratnem menjavanju političnih taborov v mladostnih letih ostala samo še ekološka kozmonavtika?Nemara pa one, ki dobivajo najvišje politične ocene svojih dosedanjih nasprotnikov samo zato, ker so svoj tradicionalno režimsko medijsko osovraženi politični dom ponoči in naskrivaj zapustili bogato opremljeni z odličnimi domačimi programi v malhi?Kaj pa pravite na tiste, ki so, kdo ve za kaj: za pitno vodo, za ukinitev bank, za narodne pesmi, za vrnitev Tita,  ali pa za zaprtje vseh premogovnikov in nuklearnih elektrarn, tudi zoper gradnjo elektrarn na sončno energijo, ki motijo ptice, posebej pa še proti sekanju gozdov za biomaso, ker so drevesa živa in dragocena? Se pravi za tiste, od katerih bomo po novem dobivali elektriko direktno iz doze v hiši.Vsi ti bodo zdaj rešili Slovenijo, ki je v stiski. Izbira je res bogata in pestra. Ampak zdaj jo je nenadoma preveč. Kajti, če smo pred kratkim še poslušali, da imamo lahko samo dva mandatarja, od katerih enega ne mara sodobna podzemna oblast, ki še vedno črpa moč globoko iz kraških jam polnih povojnih mrličev, pa se je drugega naveličalo kapriciozno ljudstvo, ko je v navdahnjenem optimizmu razglašal, kako nam gre z njim vedno bolje, v resnici pa je šlo čisto zares slabo in navzdol.Nekaj časa so se medijski in politični režiserji veselili vsakega starega obraza, ki se je oklical za novega in ga proglasili za novega mandatarja. Prvi teden je skoraj postal mandatar gospod Hanžek, ki menda dokazano ni politik, kakor so ga hvalili stari politični Mački, vendar je čez en teden že skoraj čisto izvoljeni mandatar, na prošnjo poklekovalcev in poljubovalcev, rok postal gospod Jankovič, ki kar sam zase pravi, da ni politik, ker je gospodarstvenik materialno praktičnega kova. Ampak ni minil več kot teden, pa je postal mandatar nenadoma naš najljubši sin, prebegli Virant z vrečo družinske srebrnine, ki menda ni tipičen politik in se zato s tipično trdo politično stranko ni nikoli zares strinjal.Tri tedne so na vseh lestvicah znanstvenih anket zmagovali za najbolj politično mesto v državi mandatarji, ki so razglašali, da niso politiki, ali pa da so se podali v politiko zaradi klica, ki se mu ni bilo mogoče upreti. Lahko se sicer sprašujemo, ali je kje kakšna država na svetu, kjer ljudsko medijski propagandisti promovirajo na najbolj političen položaj v državi štacunarje, sociologiste in profesorje, ki razglašajo, da nočejo biti pravi politiki, vendar s tem vprašanjem v splošni protipolitični paranoji ne bomo prišli daleč. Če želimo imeti sredi politike Evropske Unije, katere del smo, predsednika vlade, ki mu je najvišja politična strokovna kvalifikacija to, da ne želi biti politik, in tudi je politični šarlatan, se moramo vendarle vprašati po razumu.Ampak pustimo to maškarado političnega preoblačenja politikov v poštene in nedolžne civiliste, ki jih bo ljudstvo menda rado volilo na politične položaje in se vprašajmo, kaj bo z mandatarjem zdaj, ko so že skoraj vsi stari politični obrazi postali novi. Zdaj smo namreč že več kot tri tedne brez novega mandatarja in žrtve medijev nimamo nobenih svežih novic, tako da volivci spet drsijo v apatijo. Kaj zdaj?Ne morem si kaj, da ne bi to politično komedijo, ki jo gledam zadnjih nekaj tednov, opisoval z nekoliko sproščenimi besedami. To si tudi zasluži. Ampak spoštovani, država Slovenija je zares prišla v gospodarsko, finančno, socialno in družbeno krizo in s starimi političnimi preobrazbami in populističnimi komedijami se je ne bo dalo več reševati. Kajti, če je kdaj, je zdaj resnično nastopil čas za politično odgovornost in kompetentnost. Odgovornost dobesedno in brez patetike za slovensko prihodnost. Pred našo stranko je izjemno resna naloga, kako pričeti z reševanjem slovenske države pred finančnim, gospodarskim, in kulturno zgodovinskim stečajem.Zdaj se nimamo več časa ukvarjati s političnimi komedijanti, nastopači in dobičkarji, ki so začutili, da je prav ta trenutek prišla njihova velika priložnost. Zdaj je pomemben načrt za reševanje gospodarske, socialne in politične krize. In moralne krize seveda, ki vse skupaj prežema. Takšen načrt imamo v Slovenski demokratski stranki napisan.Zdaj je potrebna programska in ne ideološka trdost, vztrajnost in ne samovšečna trma, delovna požrtvovalnost in ne osebna požrtnost. Zdaj je pomembna izkušnja dobrega vodenja države in ne avanturizem nestrankarskih gibanj, ki bi se rade malo šle oblast. In zdaj je potreben načrt in znanje, ki smo ga pripravljali vsa leta opozicije in ga naslonili na dobre in slabe izkušnje našega mandata. Da tudi slabe. Tudi iz njih smo se marsikaj naučili.Zato prijatelji in nasprotniki politike, menim da je napočil čas za resno, odgovorno in preizkušeno stranko, ki še ni dobila priložnosti, da bi svoje delo, ki ga je dobro začela v svojem edinem mandatu, tudi nadaljevala, nadgradila in uresničila.Spoštovani, prišel je čas za predano delo, ki se ga ne bomo ustrašili, naj nam ga kažejo še tako črnega.In naj povem še to. Tale zapis ni napoved grdega političnega boja za volitve, ampak opozorilo na nevarne norosti, ki jih režiserji kaosa vsiljujejo zgodovinsko kratki slovenski demokratični izkušnji. Režiserji političnega kaosa imajo po navadi zelo racionalen in prav nič kaotičen načrt. V tem načrtu zarota sploh ni potrebna, da ne bodo spet leteli očitki o svetu, ki je menda na tej strani neba čisto zaroten. Aleksander Zorn