Pokrajinski zakoni

Predlogi Zakona o pokrajinah, Zakona o volitvah v pokrajineh in Zakona o financiranju pokrajin Stališče je predstavil Franc Jazbec.  Franc Jazbec: Predlogi zakonov o pokrajinah, ki jih bomo danes podrobno obravnavali, jih pretehtali skozi vse zorne kote in ob tem slišali prenekatere pomisleke, imajo kar dolgo zgodovino. S to problematiko so se ukvarjale vse dosedanje vlade, žal neuspešno.V letu 1994 je takratni državni zbor sprejel Zakon o lokalni samoupravi in ustanovil nove občine, s tem je bila narejena prva stopnja lokalne samouprave. Tako so se v bistvu ločile pristojnosti države, ki jih na terenu zastopajo upravne enote, in lokalne pristojnosti, ki jih upravljajo občine. V ustavi pa smo imeli zapisano, da ima lahko Slovenija tudi pokrajine. Vsa leta od 1995 pa nobena vlada ni zbrala toliko politične moči, da bi se lotila tako imenovane druge stopnje lokalne samouprave, to je razdelitve Slovenije na pokrajine. Vsi poizkusi ustanovitev pokrajin do sedaj so klaverno propadli zaradi politične volje, ali bolje rečeno nevolje. Zdajšnja koalicija si je zadala nalogo, da spelje regionalno stopnjo lokalne samouprave. V lanskem letu je državni zbor sprejel tudi spremembo Ustave RS. Spremenili smo 121., 140. in 143. člen, ki se nanašajo na pokrajine in v njih smo jasno zapisali, da ima Slovenija pokrajine. Spremembo Ustave RS je potrdilo kar 77 poslancev tega zbora, proti pa je bila samo SNS in nekateri posamezniki. Ta korak pomenil zavezujoče dejstvo, da moramo v Sloveniji ustanoviti pokrajine, ne nazadnje tudi zaradi učinkovitejšega črpanja sredstev iz Evropske unije. Hkrati pa je tako velika podpora dajala upanje, da bomo tokrat postopek v korist vseh državljanov in državljank speljali do konca. Če se osredotočimo samo na dogodke, ki smo jim priča v tem mandatu, torej dogodke zadnjih dveh let, lahko ugotovimo, da je bilo že veliko izrečenega na to temo tako pozitivnega kakor tudi negativnega. Zaključek vsega tega pa so zakoni, ki so danes pred nami in o katerih bomo danes razpravljali. Te zakone je pripravila Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko in nato je o njih tekla razprava znotraj koalicije, vzporedno pa je tekla razprava tudi z strankami opozicije in nenazadnje je bilo veliko razprave tudi v medijih. Razprava je pokazala, da so glavne dileme okoli tako imenovane enotirnosti oz dvotirnosti, volitev predsednika pokrajine, prenosa nalog, financiranja, nezdružljivost, delitev mandatov znotraj pokrajin in enakomerne zastopanosti spolov.  Vsi trije zakoni, ki jih danes obravnavamo, predstavljajo, skupaj s tako imenovanim zakonom o ustanovitvi pokrajin, temeljni okvir pokrajinskih zakonov, katerim pa bodo sledili še drugi, ki bodo usklajevali druge zakone z ureditvijo pokrajin.  Predlog zakona o pokrajinah ureja pravno-sistemske sestavine pokrajine v skladu z ustavnimi načeli lokalne samouprave in načeli, ki so v pravni red Republike Slovenije vgrajene z Evropsko listino lokalne samouprave. Osrednja vsebina predloga zakona o pokrajinah sta funkcionalna sestavina pokrajinske samouprave, ki se nanaša na naloge pokrajine, ter organizacijska sestavina pokrajinske samouprave, s katero so opredeljeni organi pokrajine ter način sprejemanja odločitev v pokrajini. Vsebino zakona bi lahko tudi bolj preprosto opisali s tem, da ta zakon predstavlja osnovni okvir delovanja in organiziranosti pokrajin, prav tako pa vsebuje postopek prenosa nalog v pristojnost pokrajin ter zagotovitev pogojev za začetek dela pokrajin. Natančno se opredeljujejo pokrajinski organi, to so pokrajinski svet, predsednik pokrajine, svet občin in pokrajinska uprava.Zakon opredeljuje, da bo pokrajina v okviru svojih pristojnosti izvajala, v korist svojega prebivalstva, zadeve splošnega pomena, ki pospešujejo razvoj celotne pokrajine, v predlogu zakona opredeljene kot lokalne zadeve širšega pomena in zadeve regionalnega pomena.  Lokalne zadeve širšega pomena so naloge, za katere je generalno pristojna pokrajina že na podlagi ustave. Po vsebini pa so lokalne zadeve širšega pomena zlasti na področjih zagotavljanja javnih služb pokrajinskega pomena ter nalog, ki so v zakonu določene kot naloge v pristojnosti samoupravnih lokalnih skupnosti, torej ali občin ali pokrajine, so pa po svoji naravi lokalne zadeve širšega pomena ker so skupne območjem več občin in presegajo njihove finančne zmožnosti. Naloge regionalnega pomena pa so naloge na področjih regionalne politike, okolja in prostora, prometa, gospodarstva, šolstva in športa, kulture, zdravja in sociale. V zakonu je zagotovljen tudi uravnotežen prenos nalog z države na pokrajine. S 1. januarjem 2009 se bo na pokrajine preneslo izvrševanje upravnih nalog iz državne pristojnosti. V drugi fazi pa morajo ministrstva, pristojna za posamezna področja nalog upravnih enot, dve leti po ustanovitvi pokrajin spremljati njihovo delo in na podlagi analize najpozneje v treh letih predlagati rešitve glede prenosa izvrševanja nalog iz državne pristojnosti, ki jih izvršujejo upravne enote, na pokrajine. Predlog zakona zagotavlja pokrajini pravni status pravne osebe javnega prava in načeloma premoženjsko in finančno avtonomijo. To pomeni, da imajo pokrajine premoženje in lastne vire financiranja, s katerimi na podlagi pokrajinskega proračuna samostojno upravljajo.  Drugi zakon, o katerem razpravljamo danes, je Zakon o financiranju pokrajin. Ravno ta zakon je vzbudil največ pomislekov v času usklajevaj in je bil zato deležen še posebne pozornosti. Prvi osnutki so bili potem kar nekajkrat spremenjeni in končna formula financiranja naj bi pomenila popolno avtonomijo pokrajin, česar smisel teh tudi je. Financiranje pokrajin je razdeljeno na tri glavne vire in sicer: Razvojno financiranje, ki vključuje 25 % davkov od dohodkov pravnih oseb, ki ga plačajo v preteklem letu zavezanci s sedežem na njenem področju. Financiranje primerne porabe zajema 20 % dohodnine, 20 % trošarin od alkohola in alkoholnih izdelkov, 5 % trošarine od energetikov in električne energije in 5 % trošarin od tobačnih izdelkov. Drugi viri, ki so prihodki od storitev javnih služb, premoženja, državnega proračuna in EU sredstva   ter del koncesijskih dajatev, vodno povračilo in povračilo za uporabo cest.Formula primerne porabe predstavlja izračun med razmerjem med površino posamezne pokrajine na prebivalca in celotno površino države na prebivalca; razmerje med deležem prebivalcev, starih med 15 in 24 let, v celotnem prebivalstvu pokrajine in deležem v državi; razmerje med deležem prebivalcev, starejših od 65 let, v celotnem prebivalstvu pokrajine in deležem v državi; indeksom razvitosti pokrajine, ki je razmerje med indeksom razvojne ogroženosti pokrajine in ponderirano aritmetično sredino indeksa razvojne ogroženosti v državi; poprečnina in število prebivalcev pokrajine. Ta formula bi morala zagotavljati popolno avtonomijo pokrajin, h kateri tudi težimo. Predlog zakona pa določa tudi predmet, pravne podlage in merila za sofinanciranje nalog, programov in investicij pokrajin. Sofinanciranje iz državnega proračuna sledi načelom širše javne koristi in spodbujanja skladnega regionalnega razvoja.  Tretji zakon je Zakon o volitvah v pokrajinah. Cilj zakona je postavitev sistema volitev v organ pokrajine, to je pokrajinski svet. Zakon tako ureja volilno pravico, volilni sistem, volilne organe, splošne, predčasne in nadomestne volitve, kandidiranje, glasovanje in ugotavljanje volilnih izidov ter varstvo volilne pravice. V prehodnih in končnih določbah so posebej urejene prve volitve v pokrajinski svet. Predlog zakona temelji na načelih lokalne samouprave, ki izhajajo iz ustavne ureditve lokalne samouprave v Republiki Sloveniji in načelih Evropske listine lokalne samouprave. Če pogledamo generalno, vsa pripravljena zakonodaja temelji na enotirnem sistemu, to je na prenosu pristojnosti države na pokrajine ter s tem postopni ukinitvi upravnih enot. Ta princip omogoča, da se administracija ne bo bistveno širila, kar pa je tudi osnova, da druga stopnja lokalne samouprave ne bo podražila delovanja državne in lokalne birokracije.   Današnja razprava bo, upam, pripomogla k temu, da lahko prinese mnoge nove poglede, ali pa razblini vse dosedanje pomisleke. Pred nami so tudi parlamentarne počitnice, to je obdobje, v katerem bo potekel čas, namenjen za 60 dnevno javno razpravo po občinah o tako imenovanem četrtem zakonu. Tako bo zgodaj v jeseni možno uskladiti tudi zakon o ustanovitvi pokrajin še pred sprejetjem teh zakonov v drugem branju tako na matičnem delovnem telesu kot na plenomu. Poslanci Slovenske demokratske stranke bomo z veseljem prisluhnili razpravi, vsaj tistemu delu, ki bo konstruktiven, po potrebi podprli tudi eventualne amandmaje, ki bi izboljšali zakone. Želimo namreč, da zakoni dobijo takšno vsebino, ki bo omogočala nemoteno in poceni ter delovanje v korist pokrajin in njihovih prebivalcev. Iz vsega povedanega izhaja, da bomo poslanci Slovenske demokratske stranke podprli predloge zakonov kot primerne za nadaljnjo obravnavo.