Pokojninsko reformo je nujno sprejeti čim prej

Pokojninska reforma prinaša več pozitivnih rešitev, med drugim premik iz upokojitvene starosti na delovno dobo, očiščenje pokojninske blagajne na način, da bodo na pokojninski blagajni resnično tisti izdatki, ki imajo v ozadju plačane prispevke, in uvedba enotnega informacijskega izračuna. Poslanke in poslanci na današnji 20. izredni seji Državnega zbora obravnavajo predlog zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila vlada. Skupina 45 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom, je zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo o predlogu zakona. Stališče poslanske skupine SDS glede omenjenega predloga zakona je na seji predstavila poslanka SDS Romana Tomc.

ROMANA TOMC: Hvala lepa, spoštovani predsednik. Minister, kolegice in kolegi.

Pokojninska reforma, kot smo danes že velikokrat slišali in še bomo, je eden izmed tistih nujnih reformnih ukrepov, ki jih moramo sprejeti takoj. Seveda, če želimo ohraniti svojo suverenost. Število upokojencev vse od leta 1990 narašča veliko hitreje kot število zavarovancev in danes pokojnino za enega upokojenca vplačuje le še nekaj več kot en zaposleni in pol. To je seveda dejstvo, vendar nad njim vseeno ne smemo biti preveč zaskrbljeni, kajti na drugi strani izraža tudi nek pozitiven signal v naši družbi. Namreč, živimo dlje, živimo boljše in kvalitetnejše življenje. In ravno zato o razkoraku med prihodki in odhodki pokojninske blagajne ne gre razmišljati samo kot o neki nepremostljivi težavi, ki povzroča trenja med mlajšo in starejšo generacijo. To je predvsem izziv za nas vse, kako bomo v prihodnje z novimi rešitvami ponovno vzpostavili to ravnovesje in medgeneracijski konflikt spremenili v medgeneracijsko sodelovanje.

Res je, da nekaj lahko naredimo s prerazporejanjem bremena med generacijami samimi, med mladimi, med starejšimi, vendar ne bomo naredili nič, če ne bomo zagotovili novih delovnih mest, novih zaposlitev. Kajti v našem pokojninskem sistemu, ki je takšen, kot je, je postavljena zadeva tako, da če ni novih vplačil, če ni več zavarovancev kot upokojencev, sistem ne deluje. In ta sistem ne bo deloval dolgoročno niti kje drugje v Evropi, kaj šele v Sloveniji. Ta sistem, kot celota, seveda mora doživeti bistvene spremembe v razmišljanju.

Spremembe pokojninske zakonodaje, ki so danes pred nami ne bodo začele veljati čez noč, bodo postopno uveljavljene in zato se bo postopno pokazal tudi njihov finančni učinek. Na začetku bo malo večji in bo rasel vse tja do leta 2016. Ministrstvo s svojimi izračuni predvideva, da bo pokojninski sistem stabilen vsaj naslednjih 7 let. To pa je tudi tisto obdobje, ko lahko rečemo, da smo s takšnimi rešitvami, kot jih danes prinaša ta zakon pretežno zadovoljni. Niso idealne, pa vendarle, naj spomnimo. V zgodovini se po navadi pokojninski sistemi morajo renovirati na približno 10 let. Noben pokojninski sistem doslej pri nas ni omogočal stabilnosti dlje kot 10 let. Leta 2000 smo delali pokojninsko reformo, leta 2010 so bile razmere popolnoma drugačne in nič nam ne pomaga, da danes delamo izračune kakšne bodo pokojnine ali bodo 567 evrov ali bodo 859 evrov leta 2026. Delajmo realne projekcije, ki bodo vzdržale in bodo zanesljive vsaj nekaj naslednjih let.

Ko je pred tremi leti prejšnja vlada prestavila izhodišča za pokojninsko reformo, so bili obeti res zelo veliki. Pričakovali smo, da bomo dobili nek nov, sodoben, pravičen pokojninski sistem, vendar pa na koncu, ko je bil zakon sprejet, temu ni bilo tako. Priče smo bili predvsem velikemu poslabševanju pogojev na vseh področjih. Na drugi strani pa nismo bili priča tudi dajanju enakih zagotovil, da bo pokojninski sistem vzdržen, da bodo pokojnine stabilne in da bodo v nadaljevanju naraščale. In ta neusklajenost se je odrazila tudi v pogajanjih s socialnimi partnerji. In socialni partnerji so bili tako nezadovoljni z rešitvami, da so bili primorani oziroma da so sprožili referendum.

To poudarjam zato, ker se nam narobe vsakič znova očita, da je Slovenska demokratska stranka tista, ki je sprožila referendum. Ni. Je pa res, da se z določenimi rešitvami v tistem zakonu ni strinjala in je to tudi jasno povedala v procesu sprejemanja zakona v parlamentu in predlagala tudi svoje rešitve, ki pa večinoma, kolikor je meni znano, niso bile sprejete. Da bo zadeva povsem nedvoumna, ker jaz ne verjamem, da verjamete meni, boste najbrž verjeli gospodu Lukšiču, ki je v nekem intervjuju dejal: “Minister Ivan Svetlik se je v pogajanjih proti sindikatov vkopal kot v beton in Pahor ga je zabetonirano podpiral, pa je šlo po zlu.” To so izjave dr. Lukšiča glede pokojninske reforme prejšnje vlade.

Izgubili smo torej tri leta dragocenega časa, ko bi lahko naredili nekatere popravke, pa jih nismo naredili in ko bi lahko izkoristili to priložnost in bi temeljito prenovili pokojninski sitem. In danes bi bil zakon lahko bistveno drugačen. Še bistveno boljši kot je. Se je pa kriza v teh treh letih na vseh področjih poglobila, danes je situacija bistveno slabša kot je bila takrat in enostavno tega časa, da bi nadaljnja tri leta razpravljali o tem, katere so najboljše, najprimernejše in najučinkovitejše rešitve enostavno nimamo. Nimamo, če si to želimo priznati ali ne. In to je razlog, da se je vlada odločila, da kot osnovo za spremembo pokojninskega sistema vzame ta zakon, ki ga je predstavila že prejšnja vlada, vendar ga je nadgradila in nadgradila ga je z nekaterimi ključnimi bistvenimi spremembami in lahko rečemo, da je zaradi teh sprememb ta zakon bistveno boljši od prejšnjega.

Prva sprememba, podaljševanje starosti za upokojitev, je v sistem kot ga imamo pri nas, kot sem že prej omenjala, tekma brez konca. Vi lahko podaljšujete upokojitveno starost do 80 ali pa do 85 leta. Če boste imeli v sistem vgrajene številne dejavnike, ki omogočajo predčasno upokojevanje, da se lahko nekdo upokoji prej kot je deklarativna upokojitvena starost v zakonu, s tem niste naredili nič. Pa to ni značilno samo za slovenski pokojninski sistem. Seveda je to značilnost tudi za ostale pokojninske sisteme, ki nam jih prodajajo in govorijo, kako imajo nekateri do 65. leta, da morajo ostati v zaposlitvi do 65. leta, pa celo do 67. in tako naprej. Če pa pogledamo statistične podatke o efektivni upokojitveni starosti, to se pravi takrat, ko se nekdo resnično upokoji, pa Slovenija, vsaj pri moških, ne odstopa prav veliko od evropskega povprečja, niti ne od Nemčije, ki si jo vedno vzamemo za vzgled.

Situacija je nekoliko drugačna na področju upokojevanja žensk, kar je tudi razlog, da se zadeve na tem področju, v tem zakonu, nekoliko zaostrujejo. In ravno zato, ker ni bistvenega pomena, katero število let je napisano v zakonu, pri katerem se lahko nekdo upokojuje, je bistveno bolj pomembno, koliko let je nekdo vplačeval v pokojninsko blagajno in to je ta premik, ki ga prinaša ta pokojninski zakon. Premik iz upokojitvene starosti, na delovno dobo. Kot izhodišče, kot je že bilo omenjeno, je postavljenih 40 let in iz zakona zelo jasno izhaja, da je pokojnina pravica iz dela, pokojnina ni socialni prejemek in se ne bi smel, kot tak tretirati.

Druga pomembna sprememba. Iz pokojninske blagajne se danes izplačujejo številni izdatki, ki nimajo nobene podlage v plačanih prispevkih, to smo tudi že večkrat slišali. Zakaj je to pomembno? Pomembno je zato, ker ti izdatki ustvarjajo nek dodaten pritisk na pokojninsko blagajno in če boste pozorni kako se prezentirajo podatki, kjer večkrat omenjamo oziroma omenjate, koliko jim mora proračun prispevati v pokojninsko blagajno, boste vedno zasledili številko milijardo štiristo tisoč. Ne, ni res. Samo milijardo ampak ta psihični pritisk, da vendarle mora dati proračun v pokojninsko blagajno milijardo štiristo, ustvarja zelo dobre pogoje za to, da na koncu rečete, ja, treba je zaostriti pogoje za upokojevanje, treba je poslabšati pogoje in znižati pokojnine. To ni prav in to ni pravično do tistih upokojencev, ki so 40 let delali in plačevali v pokojninski sistem. In prejšnja vlada se je očiščenja pokojninske blagajne lotila tako, da je ukinila državne pokojnine, na enkrat, z enim rezom. Spremenila jih je v socialne prejemke in pokojnina, kot smo rekli, ni socialni prejemek, pokojnina je pravica iz dela. Problem tega je, če že nekako lahko to razumemo, zakaj je prejšnja vlada to naredila, pa ne moremo razumeti, zakaj pa vse ostale privilegije, ki danes še obstajajo v pokojninski blagajni, je pustila točno tam, kjer so, popolnoma nedotaknjeni. To je neka rešitev, ki je bila izdelana samo do polovice. Mislim, da je treba narediti še korak naprej in očiščenje pokojninske blagajne zaključiti na način, da bodo v pokojninski blagajni resnično tisti izdatki, ki imajo v ozadju plačane prispevke. Vse tisto, kar pa niso izdatki, ki imajo v ozadju prispevke, pa naj se ureja drugje. To seveda ne pomeni, da se karkoli ukinja, nič se ne ukinja in tudi ministrstva si ne bodo kar tako izmišljevala, komu bodo pravice podeljevala in to niso kar neki socialni prispevki, to so zakonsko določene pravice, zakone sprejemamo v parlamentu in tukaj ni nobene bojazni, da bi bil kdorkoli s tega naslova, ker bi prišlo iz prenosa z ene blagajne na druga blagajne, kdorkoli oškodovan.  Seveda tukaj sledimo načelu, kar ne sodi v pokojninsko blagajno, naj se ureja drugje in naj se ureja z drugimi zakoni.

Tretja pomembna novost in sprememba pa je uvedba enotnega informacijskega izračuna. To je zelo pomembno predvsem za mlade generacije. Če mlade generacije danes vprašate, nihče več ne zaupa pokojninski blagajni, nihče več ne pričakuje, da bo pokojnino sploh kdaj dobil. Vprašajte 25-letnika, kaj misli, da bo dobival iz pokojninske blagajne čez 40 let. Zakaj je temu tako? Temu je najbrž tako zato, ker se ti njegovi prispevki, če jih vplačuje, zlivajo nekam v neko blagajno, nad katero on nima nobenega nadzora, ne ve, kaj se tam dogaja, vseskozi posluša samo o nekih težavah, in seveda individualni informativni izračun bo prinesel neko preglednost, možnost, da vsakdo vsak trenutek dobi informacijo, koliko sredstev se je zbralo na njegovem računu in seveda tudi v nadaljevanju informacija o tem, kakšno pokojnino lahko pričakuje. In to je seveda popolnoma drugače pristop, to vliva neko zaupanje v sistem in vliva zaupanje, da bo nekdo pričakovano pokojnino enkrat tudi dobil.

Jaz se strinjam, da so pokojnine v Sloveniji izredno nizke in ni dopustno, da se še naprej znižujejo. Ker pa se vedno znova pojavljajo tudi neke dezinformacije, zakaj pokojnine padajo, mislim, da je prav, da povemo, pokojnine padajo zato, ker je bila to zavestna odločitev socialnih partnerjev in vlade leta 1999, ko se pogajali o pokojninski reformi in ko je bil sklenjen kompromis, da je lahko količnik, ki omogoča, da pokojnine padajo takšen kot je, na račun nekaterih drugih rešitev, ki so bile takrat v pozitivno smer za zavarovance, daljše prehodno obdobje recimo. In če danes ne bomo sprejeli tega zakona, bodo pokojnine padale še naprej. Ta količnik je še vedno vgrajen in bo deloval do leta 2024. Tako, da s to pokojninsko reformo seveda zaustavljamo tudi to padanje pokojnin. Naj pa ob tem opozorim samo še to, da smo o tem problemu že razpravljali in tudi sprejemali nekatere odločitve in nekatere rešitve. Namreč te pokojnine so v začetnem obdobju po sprejemu pokojninske reforme, ki je še danes v veljavi, padale tako zelo hitro, da smo se odločili leta 2005, da s posegom v pokojninski sistem vsaj deloma zaustavimo padanje pokojnin. Takrat je bilo to seveda zelo negativno sprejeto, kot demontaža pokojninskega sistema.

Ampak dejansko je vlada Janeza Janše takoj na začetku svojega mandata, naredila ta ukrep, ki je edini v zgodovini zaustavil padanje pokojnin. Ljudje smo običajno do sprememb seveda zadržani, ker seveda ne vemo, ali si lahko obetamo od njih pozitivne ali pa negativne posledice. In res je, zaradi te pokojninske reforme bomo morali delati dlje. Vendar bo ta prehod seveda postopen in razdeljen na nekaj let. In nekateri, ki danes sploh ne plačujejo prispevkov ali pa nekateri, ki plačujejo zelo, zelo nizke prispevke, bodo morali plačevati več. Ampak seveda bo zaradi tega naša pokojninska blagajna nadaljnjih nekaj let stabilna in upokojencem se ne bo več treba spraševati ali bodo jutri oziroma drugo leto še imeli pokojnine in kakšne te bodo, ker pokojnine bodo imeli in pokojnine bodo stabilne. Omogočena bo seveda, kar se meni zdi osebno, pa tudi izrednega pomena, neka dodatna spodbuda za varčevanje predvsem pri mladih, kajti mislim, da ta del pokojninske blagajne, ki se nanaša na izdatke, je problem. Ampak še večji problem pa je ta del, ki se nanaša na vplačila v pokojninski sistem, na mlade, ki prepozno vstopajo na trg dela, in na nizka vplačila.

Večina rešitev je že znanih. O nekaterih še potekajo razprave tako med socialnimi partnerji in vlado in verjamem, da bomo tudi v postopku sprejemanja zakona v Državnem zboru predlagali marsikatero rešitev. Tako mislim, da ni pretirane bojazni, da se nekaterih odprtih vprašanj, ki so bila tudi tu izpostavljena, ne bo rešilo. Prepričana sem, da se bodo. Ocenjujem tudi, da je teh odprtih vprašanj za nek pokojninski zakon, za pokojninsko reformo, ki je tako obsežna, izredno malo. In nujnost, seveda, da ta pokojninska reforma začne veljati že 1. januarja naslednje leto, je izredno velika, zato bomo v Slovenski demokratski stranki ta zakon podprli.