Pokojninski zakon je krivičen, ker ne upošteva razmer na trgu dela

Semolič: Rešitev ni v tem, da ženeš starejše ljudi in jim groziš z malusi. Rešitev je v novih delovnih mestih, dobro plačanih delovnih mestih, da bi se preko prispevkov polnila ta blagajna. V nadaljevanju objavljamo neavtoriziran magnetogram razprave mag. Dušana Semoliča z izredne seje DZ (22.4.2011), na kateri so poslanke in poslanci sprejeli zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.MAG. DUŠAN SEMOLIČ: »Spoštovane poslanke in poslanci. Spoštovani predsednik. Lepo pozdravljeni. Naj preidem kar k bistvu. Najprej o zakonu, ki velja. Tako je treba reči, da ta zakon, ki velja je v marsičem še dober, reforma še teče in nekateri rezultati so vredni posebnega opozorila. Dejanska upokojitvena starost se je v Sloveniji, in to je pomembno pri pokojninskem sistemu, povečuje. Rezultat je tudi v evropskem merilu zavidljiva vreden. Pri ženskah, pri delavkah, se je od leta 2000 dejansko upokojitvena starost povečala za dve leti in štiri mesece. To so izjemno velike številke v primerjavi z mnogimi evropskimi državami. Pri moških se je povečala dejanska upokojitvena starost za deset mesecev, in ta znaša v letu 2010 61 let in deset mesecev. Zelo blizu smo, pravzaprav enačaj je z dejansko upokojitveno starostjo, recimo, v Nemčiji za moške. Tako da okoli tega kakšna panika, izkoriščanje, zloraba tega trenda, ki naj opravičuje dramatičen poseg ni upravičen. Res pa je, da bi morali storiti vse, da bi se ta trend ohranil, seveda, na način, ki bi bil do delavcev pač prijazen. Seveda ni vse dobro, eskaliranje pokojnin zagotovo ne, in to je potrebno seveda spremeniti in še marsikaj, tako da seveda mi ne trdimo, da je vse dobro, potrebno je marsikaj spremeniti. Potrebna je reforma, toda zagotovo drugačna kot ta, ki se ponuja v tem zakonu.Financiranje, to je pomembna tema. Treba je reči, da ob vsej veliki krizi je ta blagajna relativno stabilna v primerjavi z drugimi blagajnami. Res pa je nek problem, ki je vreden posebnega razmisleka. Tako do leta 1996 ni šlo iz proračuna niti dinarja, takrat so bili še dinarji, v pokojninsko blagajno. Nasprotno, likvidnostna sredstva iz te blagajne so prehajala v proračun. Kaj se je zgodilo tega leta? Država je do tedaj enako prispevno stopnjo, 15,5, ki so jo plačali delodajalci in delavci znižala delodajalcem na 8,85 in se obvezala, od tedaj naprej, da bo razliko oziroma primanjkljaj krila iz proračuna, ker je takrat uvedla davek na plačilno listo, ki ga seveda sedaj že dolgo ni. Od tedaj naprej proračun po sili zakona pomaga pokojninski blagajni, in to je krivično, če se sedaj to spregleda in se rešitev nekaterih problemov išče samo pri zavarovancih, pri delavcih in delavkah. Tudi ta številka, ki je v poročilu ZPIZA za 2010, češ, da proračun prispeva v pokojninsko blagajno eno milijardo 285 milijonov, seveda je točna, ampak treba je vedeti, za pravice iz obveznega zavarovanja gre samo 841 milijonov. Torej, za tiste obveze, za te obveze, ki jih je država sprejela, da bo posegala, ker je znižala prispevno stopnjo. Seveda nastanejo lahko problemi že v naslednjem letu, ker poročilo pravi, da je v letu 2010 naraslo število starostnih upokojencev za 14.345, in tudi v poročilu pravi zakaj. Med drugim, ker so se ljudje ustrašili te reforme, ker so videli kaj to pomeni za večino delavk in delavcev. In namesto, da bi mogoče še mesec, dva, leto delali naprej, ker tako mnogi tudi počenjajo, ne, pri prvih pogojih takoj v pokoj. Tako, da je negativni rezultat že tukaj in problemi so zagotovo na področju financiranja, samo ne zaradi zavarovancev, ampak zaradi nekoga, ki je delavce in delavke pač prestrašil.Tudi ni prav, da se v sistem posega zgolj v imenu javnih financ, in zaradi tega, da bi dobili poceni kredite, posojila. Krivično je to. Krivično in predvsem narobe. Javni dolg, proračunski primanjkljaj ni nastal zaradi pokojninskega sistema, ampak je nastal, to vsi vemo, zaradi sto enega drugega razloga, ne pa zaradi tega. Tudi med drugim zaradi zadolževanja, financiranja prevzemov in še kaj. Račun pa naj seveda nekdo plača, ker nekje je treba varčevati in se gre na ta sistem. Sklicevanje na Grčijo, Portugalsko in Irsko ni primerno, zagotovo ne. Že med temi državami so velike razlike. Na Irskem je dejansko upokojitvena starost celo 64 let, in niti približno ni to razlog za marsikaj, kar se dogaja v teh državah. V Grčiji je seveda temeljni razlog, ker so francoske in nemške banke šle v špekulativne nakupe državnih obveznic, s pomočjo bonitetnih hiš. Tisti, ki sedaj držijo za vrat naše politike. Ampak tudi 110 milijard evrov, kar je dala Evropa – zdaj rezultati kažejo -, je absolutno premalo, da bi to rešili. In premalo je, vse te reforme, tudi grške, na pokojninskem in drugih področjih, Grčija ima strahovite težave. Torej to zagotovo ni prava pot varčevanja, zato da posežeš.Ampak bistvo je pa vendarle naslednje. Torej, naš odnos je: reforma zagotovo, nekatere stvari so potrebne, toda zagotovo ne takšna, kot se ponuja. Ta je krivična. Krivična je, ker ne upošteva razmer na trgu dela. Te pa govorijo naslednje. Več kot 35% brezposelnih je že zdaj starih nad 50 let. Saj ni delovnih mest že zdaj, pa tudi v prihodnje jih ne bo, pravijo delodajalci, zlasti v gospodarstvu, da bi lahko zaposlovali še za tri leta le starejše delavke in delavce. Ni delovnih mest. To je treba upoštevati. Kajti če postaviš meje za pridobitev pravice do polne pokojnine, pa vemo vnaprej, da je ta meja za večino nedosegljiva, je to krivično. Sistem mora na to odreagirati, mora biti subtilen, ne samo ti računovodski izračuni, kaj je dobro za javne finance. Intenzivnost dela v Sloveniji, ekstenzivnost dela – tu smo v evropskem vrhu. Tisto, kar je treba povedati in na kar je treba biti občutljiv, v Sloveniji ne moremo enakega metra, 65 let ali pa 43 let pokojninske dobe, postaviti, glede na to, da ne upoštevamo naslednjega: statistika, raziskava v Sloveniji je prepričljiva, je dramatična. V Sloveniji je življenjska doba zelo odvisna, če imaš srečo, da si visokošolsko izobražen. Dokazano je, raziskavo imamo v Sloveniji, da moški, žal tisti, ki imajo srednjo šolo ali pa osnovno šolo, zaradi razmer, v katerih delajo, ker so prisiljeni, zaradi tega, ker začnejo takoj delati, živijo v povprečju 7 let manj. Torej, 7 let manj prejemajo pokojnino. Postaviti meter za vse 65 oziroma 43 let, je krivično. Izide se pri teh, ki imamo srečo, da smo se šolali. Izide se pri teh, ki smo imeli srečo, da nismo bili brezposelni. Ampak teh je vse manj, zagotovo ne skupina, ki je večinska v Sloveniji. Tu so kostno-mišične bolezni, tudi zaradi zakonov. Poglejte, še ne dolgo tega je bil v Sloveniji zakon, da je moški smel in moral na delovnem mestu dvigovati bremena do 50 kg. Ženska smela in morala v podjetjih do 36 kg. To pušča posledice. Mislim, tega ne videti, pomeni ne videti marsičesa. Hkrati imamo mlade, ki čakajo na delo. Če dobijo delo, 80% so to prekerna dela, od danes do jutri, z negotovostjo, ne moreš ustvariti družine. In potem se čudimo glede natalitete. Saj mladi nimajo, tudi če bi želeli, minimalne varnosti, da bi to uresničili.Skratka, menimo, da rešitev ni v tem, da ženeš starejše ljudi in jim groziš z malusi. Rešitev je v novih delovnih mestih, dobro plačanih delovnih mestih, da bi se preko prispevkov polnila ta blagajna. Mimogrede, gospodje, ki tako pritiskajo, tako da ima človek občutek, da smo že izgubili suverenost pred temi bonitetnimi hišami, na Mednarodnem monetarnem fondu, skladu, ki tako pritiska na Slovenijo, če si zaposlen v tem skladu, pri 50. letih imaš pravico, da greš v pokoj, z malusi seveda, ampak s tistimi plačami ni problem malusov. Pri 62. letih, če si zaposlen, imaš polno pokojnino. In ti gospodje pritiskajo na nas, da gremo na teh 65 let v imenu ne vem česa. In za konec samo kratek citat ekonomista Galbrighta /?/. Rekel je naslednje: “V krizi je treba omogočiti starejšim delavcem, da se upokojijo, če to želijo, ne pa da morajo z mladimi tekmovati za delo, ki ga verjetno ne bodo dobili. Z umikom starejših ljudi s trga delovne sile lahko ustvarimo priložnost za mlade delavce. To je bistvo problema. Zdaj imamo popolno blokado zaposlovanja mladih, ki obupani ostajajo na univerzah in študirajo v najslabših možnih razmerah, samo da se izognejo odprti brezposelnosti.” Torej, posledica tega bo tudi na javne finance, s tem zaključujem. Vse več bo starejših, brezposelnih, ni šanš, da bi 60 let star dobil delo, pa bi moral, če postaviš pogoje 65 let, vse več bo invalidskih upokojitev in vse več bo bolniških in tudi mladim to upanje, da bi dobili delo, se oddaljuje. Skratka, dali smo, izročili smo 43 tisoč 790 podpisov, te podpisi obvezujejo, ti podpisi kažejo na to, da ljudje želijo o tako pomembni reformi odločati. Prosim vas, da to tudi vi s svojo odločitvijo to tudi storite. Hvala lepa.«