Pokojninski sistem postaja krivičen, zapleten in nepregleden
torek, 19. 10. 2010FRANCE CUKJATI: “Pred 11 leti (1999) smo v tem DZ sprejeli zakon (ZPIZ-1), s katerim se je začela obsežna reforma dotedanjega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na podlagi katere se je v obdobju 2000 – 2009 upokojitvena starost žensk povišala s 56 na 58 let, moških pa z 61 na 62 let. Obenem pa se je povprečna starostna pokojnina zmanjšala od 77 na 69 % povprečne plače. Zato so bile leta 2005 sprejete spremembe, ki so zaustavile oziroma upočasnile padanje pokojnin v razmerju do plač.
Pomembna pa ni toliko zakonsko določena starost za upokojitev, ampak dejanska starost, pri kateri se ljudje dejansko upokojijo. Tu pa naše stanje sploh ni tako slabo. Pri nas se moški upokojijo pri 61-ih letih kot na Poljskem in v Italiji, v Nemčiji in na Češkem pri 62-ih, v Avstriji in Franciji pa celo pri 59-ih letih. Ženske se pri nas upokojijo pri 58-ih letih, kot v Avstriji, na Češkem in na Poljskem, v Franciji pri 60-ih, v Nemčiji pa pri 61-letih.
Reforma, zasnovana leta 1999 in korigirana 2005 še ni končana in upokojitvena starost naj bi se vse do leta 2023 postopoma dvigovala. Reforma je predvidela vabljive bonuse za tiste moške, ki bi tudi po 63 letu starosti, in tiste ženske, ki bi tudi po 61 letu starosti ostale v delovnem razmerju.
No, vlada nam sedaj predlaga hitrejšo reformo, ki zvišuje starostno mejo za moške in ženske na 65 let, delovno dobo za moške na 43 let in za ženske na 41 let, ukinja številne bonuse in uvaja krepke maluse, s katerimi bodo kaznovani vsi, ki jim ne bo uspelo zadostiti maksimalnim kriterijem. Pojdimo lepo po vrsti. Strinjamo se, da je pokojninsko blagajno treba stabilizirati. Podobno, kot bi bilo treba pri sprejemanju državnega proračuna državno porabo uravnotežiti s prihodki. Zavedamo se tudi, da se življenjska doba prebivalcev daljša in da se razmerje med upokojenci in zaposlenimi iz leta v leto slabša, kar povzroča, da bodo prihodki v pokojninsko blagajno vedno bolj skromni, potrebe po odhodkih pa vedno večje. Vendar menimo, da se kljub več kot enoletnim razpravam vlada tega loteva zelo pomanjkljivo. V upanju, da je še mogoče predlagani zakon popraviti, želimo opozoriti na nekaj najbolj izstopajočih pomanjkljivosti oziroma slabih rešitev.
1. Predlagane spremembe pokojninske zakonodaje bodo z drastičnim dvigom starostne meje, podaljševanjem zahtevane delovne dobe in težkimi malusi za manjkajoča leta korenito posegle tudi na druga področja. Na to je opozorila tudi vlada, ko je v predstavitvenem dokumentu zapisala – citiram – “Na izziv staranja prebivalstva in s tem staranja delovne sile, ni moč uspešno in celovito odgovoriti zgolj z ustreznejšim pokojninskim sistemom, temveč so nujne tudi prilagoditve ostalih podsistemov socialne varnosti, predvsem na področju delovno pravne zakonodaje, zakonodaje s področja varnosti in zdravja pri delu ter aktivne politike zaposlovanja. Zgolj reforma sistema pokojninskega zavarovanja ne bo zadoščala, če je ne bodo spremljale tudi sočasne strukturne spremembe gospodarskega in javnega sektorja.” Tako je rekla vlada pred enim letom, sedaj pa ni ne duha ne sluha o bolj celostnem reševanju teh vprašanj.
2. Vlada je – vsaj na začetku mandata – prisegala na socialni dialog, ki je pomemben predvsem pri tistih zakonskih predlogih, ki močno posegajo v pravice delavcev. Sedaj pa sindikati opozarjajo – citiram – “da je raven socialnega dialoga najnižja po osamosvojitvi Slovenije tudi zaradi odločitve Vlade RS, da v državni zbor pošlje predlog ZPIZ-2 brez soglasja socialnih partnerjev, zastopanih v Ekonomsko-socialnem svetu”. Upravni odbor Obrtno-podjetniške zbornice pa ugotavlja – citiram – “da je socialni dialog med socialnimi partnerji in vlado RS dosegel najnižjo točko v zadnjih letih delovanja Ekonomsko-socialnega sveta oziroma, da socialnega dialoga sploh ni več.” To je slaba popotnica za nadaljnjo usodo zakona, saj sindikati napovedujejo referendum, Obrtno-podjetniška zbornica pa državljansko nepokorščino.
3. Zakon (člen 144) uvaja plačevanje prispevkov za pokojninsko (in kasneje tudi zdravstveno) zavarovanje od vseh dohodkov, tudi od avtorskih honorarjev, podjemnih pogodb, študentskega dela, nagrad, sejnin, itd. To je dobro! Ni pa pošteno, da bodo po novem obdavčena tudi vsa povračila v zvezi z delom. Če boste na primer s svojim avtom za potrebe delodajalca službeno potovali in za to od njega prejeli predpisano kilometrino, boste tudi od nje morali plačati prispevek za socialno varstvo, čeprav ste z nakupom avtomobila in goriva že plačali davek in visoko trošarino.
4. Predlagana pokojninska zakonodaja bo prizadela tudi obrtnike in kmete, saj jim bo krepko zvišala osnovo, od katere se plačujejo prispevki. Porast brezposelnosti v času krize smo blažili tudi s spodbujanjem samozaposlovanja. Ne gre za nobene bogate obrtnike, ampak tiste, ki si na tak način rešujejo svojo nezaposlenost in se morda skušajo prebiti na prenasičen trg storitev. Doslej so prispevke plačevali od minimalne bruto plače, odslej pa bodo od 60% povprečne plače v Sloveniji. Že marca letos jih je prizadel dvig minimalne bruto plače od 597 na 734 €, 60% povprečne bruto plače, ki danes znaša 1.480 €, pa pomeni 888 €. S tem se jim bodo prispevki zvišali za 21%. Konkurenčnost naših obrtnikov in kmetov bo s tem še bolj padla.
Ni prav, da zaradi nesposobnosti inšpekcijskih služb pri ugotavljanju zlorab, ko si morda kak odvetnik ali zdravnik ob visokih dohodkih zaračunava minimalno plačo, kaznujemo tudi tiste samozaposlene, ki resnično ne dosegajo niti minimalnega dohodka.
5. Tudi invalidske organizacije imajo zelo tehtne pripombe, ki jih zaradi pomanjkanja socialnega dialoga vlada doslej ni upoštevala. Ne gre le za vprašanje plačevanja prispevkov v invalidskih podjetjih, ampak tudi za vprašanje, ali sta dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina (nadomestilo za telesno okvaro) res le socialni transfer, ki se ne bo nič več plačeval iz pokojninske blagajne? Ali ne gre za pravico iz pogodbenega razmerja z delodajalcem? Za tisto pravico, za katero smo doslej plačevali v pokojninsko blagajno? Če dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnino izločimo iz pokojninske blagajne, bi se torej moral ustrezno znižati pokojninski prispevek, denar pa prenesti na socialo.
6. Tudi do visoko izobraženih je ta zakonodaja krivična. Ker se redni študij ne šteje v delovno dobo, se sprašujem, kateri univerzitetno izobraženi bo do 65 leta starosti nabral 43 let delovne dobe? Kdor se zaposli pri tridesetih, bo do 65. leta starosti zbral v najboljšem primeru le 35 let delovne dobe. Zaradi težkih malusov mu bo odmerjena pokojnina le v višini 66% osnove in ne v višini 86%, kot nas heca predlagatelj. Tej kategoriji se bo zaradi podaljšanja obračunskega obdobja z 18 na 34 let osnova zmanjšala za dodatnih 12 do 14%.
7. Prav med visoko izobraženimi in sploh med mladimi je zaradi vsega tega vse manj motivacije za “nabiranje delovne dobe”. K temu pripomorejo tudi preprosti izračuni, kot je tisti, ki že nekaj časa kroži po spletu in ga povzemajo razni mediji. Če bi redno zaposleni s 1.000 € neto plače vsak mesec 370 € namesto v pokojninsko blagajno naložil na banko s petletno vezavo, bi po 29 letih privarčeval 211.000 €. Namesto pokojnine 580 € bi od banke vsak mesec prejel 590 € obresti in poleg tega bi mu ostala še glavnica, ki jo lahko nameni svojim otrokom ali za nakup varnega stanovanja.
Zato bodo preračunljivi ljudje po uzakonitvi plačevanja prispevkov od vseh prihodkov še bolj skrivali svoje prihodke in sive ekonomije bo še več.
Tega problema se je zavedalo tudi ministrstvo, zato je na začetku napovedovalo postopno vzpostavitev tako imenovanega NDC (notional defined contribution), ki ga poznajo večinoma v severno evropskih državah, pa tudi v Italiji. Gre za “virtualni osebni račun”, iz katerega lahko zavarovanec kadarkoli razbere, koliko je že prispeval v pokojninsko blagajno in kakšna bi bila pokojnina, če bi se upokojil predčasno ali če bi še vztrajal v delovnem razmerju tudi po izpolnitvi vseh pogojev za upokojitev. Tak model je torej
• pregleden, saj je zavarovanec sproti obveščen o višini vplačanih prispevkov,
• pravičen, saj so prejemki odvisni od vplačanih prispevkov, in
• finančno vzdržen, saj so prihodki in odhodki izravnani.
Ob prvi predstavitvi zakona je minister takole govoril: “Če želimo uvesti NDC čez nekaj let, je potrebno sistem zapeljati v to smer že danes”. Danes pa o NDC sistemu ni ne duha ne sluha.
Zakaj? Ali zato, ker bi bilo to težko izvesti?
140. člen zakona nalaga Zavodu, da zavarovancu, ki mu manjka pet let do predčasne pokojnine, na njegovo zahtevo posreduje informativni izračun starostne ali predčasne pokojnine. V poglavju o dodatnem zavarovanju pa zakon v 242. členu nalaga upravljavcu zavarovanja, da vodi osebne račune članov pokojninskega sklada. Osebni račun člana mora vsebovati podatke o posameznih vplačilih, skupni vrednosti privarčevanih sredstev, itd., upravljalec pokojninskega sklada pa mora vsakega člana najkasneje do 31. januarja tekočega leta obvestiti o stanju na njegovem osebnem računu na dan 31. decembra prejšnjega leta. Če se mora vse to vzpostaviti (v zakonsko določenem prehodnem obdobju), potem bi bilo možno vzpostaviti tudi NDC sistem oziroma virtualni osebni račun.
Upam, da se minister temu sistemu ni odpovedal zato, ker bi se bal prevelike preglednosti, ki bi otežila zlorabe pokojninske blagajne z raznimi neutemeljenimi privilegiji? S pomočjo virtualnega osebnega računa bi lahko vsak zavarovanec razkril in onemogočil zlorabo delodajalca, ki morda skriva neplačevanje prispevkov. Komisija za preprečevanje korupcije je že pred tremi leti opozorila vlado, da – citiram – “dobiva vse več prijav prizadetih posameznikov in sindikalnih predstavnikov o sumu korupcije, v katerih navajajo, da jim pristojni državni organi ne dovolijo vpogleda v podatke, ali delodajalci nakazujejo obračunane in plačane prispevke za socialno varnost, natančneje obvezno pokojninsko zavarovanje.” Tako protikorupcijska komisija. Danes, v času krize, pa je ta problem tako eskaliral, da je že zaradi tega potrebna večja preglednost plačevanja prispevkov. Vzpostavitev virtualnega osebnega računa bi tudi pomenila zdrav pritisk na pokojninski sistem, pri katerem mora biti uveljavljeno ne le načelo socialne enakosti in solidarnosti, ampak tudi načelo ekonomske pravičnosti. Višina pokojnine mora biti bolj odvisna tudi od plačanih prispevkov, sicer ne bo imela nobene motivacijske vloge.
Naj zaključim. Slovenska demokratska stranka se zaveda problema neugodnih demografskih gibanj in podpira osnovni namen zakona, da vzpostavi zdržen pokojninski sistem. Pričakovano trajanje življenja 60 let starih moških je 19 let, žensk pa 24 let. Če tej populaciji dvignemo upokojitveno starost s sedanjih 60 na 65 let, smo dobo izplačevanja pokojnin skrajšali za 23%. Če ob tem še podaljšamo plačevanje prispevkov (delovno dobo) za 4 leta, smo v pokojninsko blagajno povečali priliv za 10%. Stanje pokojninske blagajne se bo torej po tem zakonu izboljšalo za 33%. Če pa prištejemo še novo obdavčitev vseh prihodkov in celo spornih povračil stroškov v zvezi z delom, pa se nam obeta kar močna pokojninska blagajna, ob kateri bo možno še naprej prati denar preko nezavarovanih kreditov in državnih sanacij banke, ki je tako zelo v “nacionalnem” interesu.
V SDS dvomimo, da so pri sanaciji pokojninskega sistema potrebni tako boleči posegi. Najbolj pa nas motijo pomanjkljivosti, ki smo jih navedli. S tem zakonom postaja sistem ne samo nacionalno neusklajen, ampak tudi še bolj krivičen, zapleten in nepregleden. Ob vse bolj negativni motivaciji plačevanja prispevkov pa bo – kot je v Financah (15.10.2010) zapisal Janez Šušteršič – “na koncu seveda tako, da največ plačajo tisti, ki imajo najslabše računovodje”.
Naša podpora zakonu bo zato v nadaljevanju odvisna od tega, ali bo koalicija pripravljena podpreti tudi naše amandmaje.”