Pogovor z ministrom za zunanje zadeve dr. Dimitrijem Ruplom
torek, 30. 1. 2007Dr. Dimitrij Rupel je doktor socioloških znanosti (Brandeis University 1976). Med študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil urednik študentskega … Dr. Dimitrij Rupel je doktor socioloških znanosti (Brandeis University 1976). Med študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil urednik študentskega časopisa Tribuna in revije Problemi. Leta 1980 je postal docent na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Leta 1984 je bil imenovan za odgovornega urednika Nove revije. Poleg Nove revije je urejal tudi knjižno zbirko Znamenja. Kot gostujoči profesor in Fulbrightov štipendist je predaval na tujih univerzah in diplomatskih akademijah v ZDA in Evropi. Napisal je več literarnih, publicističnih, znanstvenih in političnih knjig, mnogo razprav v zbornikih in stotine člankov v slovenskih in tujih publikacijah. Z njim smo se pogovarjali o njegovem življenju v vlogi ministra za zunanje zadeve.
Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO Kako poteka dan zunanjega ministra RS, kadar ni na službeni poti v tujini?
Zunanji minister preživi skoraj tretjino leta (v letu 2006 114 dni) na potovanjih oz. v tujini. Najpogosteje potuje v Bruselj, kjer je večina sestankov ob ponedeljkih. Minister je praviloma v Ljubljani ob četrtkih, ko se sestane vlada. Če je minister v domovini, je torek čas za odbore, petek pa za “širši kolegij” (ki se ga udeležujejo vsi šefi oddelkov)… V Ljubljani se ministrov dan začne tako, da vstane, zajtrkuje, se oprha in obleče, pregleda novice, preuči program obveznosti, pokliče tajnico in šefa kabineta, se poslovi od žene… nakar se pelje na MZZ. Tam ga čakajo papirji in ljudje. To so sodelavci, veleposlaniki tujih držav, poslanci, prijatelji, gostje iz tujine, lahko so celo ministri… Dopoldne je čas za različne sestanke. Skoraj vsak dan se sestane “ožji kolegij”, ki ga poleg ministra sestavljajo državni sekretar, generalni direktorji, generalni sekretar, šef kabineta in različni funkcionarji, ki poročajo o aktualnih zadevah. Vmes je čas za pogovore o javni diplomaciji in zunanji politiki (intervjuji, nastopi), o gospodarski diplomaciji, o kadrovskih problemih, o političnih rečeh… Če ni uradnega kosila, minister včasih naroči (zase in za ožji kolegij) pizze, ob katerih je govor o uradnih zadevah. Včasih je čas za kosilo doma, včasih je čas samo za sendvič. Čez dan opravi minister veliko telefonskih pogovorov s kolegi doma in v tujini. Pregledati in prebrati mora vladna gradiva in poročila iz tujine. Pred evropskimi sestanki in pred odločitvami imamo “brifinge”, video- in audio-konference. Večkrat je treba za nasvet vprašati tudi predsednika vlade. Minister običajno dela do večera. Ob šestih, sedmih je na vrsti podpisovanje listin, pisem, različnih odločb itn. Sledi čas za uradne večerje, seznanitev z novicami, branje depeš, pisanje poročil, tudi govorov ali člankov. Če ni kje drugje, je minister zvečer doma. Pogosto se zbudi sredi noči, ko je čas za branje tujih časnikov in neprebranih gradiv iz pošte. V teh dneh praznujemo 15. obletnico mednarodnega priznanja samostojne Slovenije. Od osamosvojitve dalje ste sodelovali pri vseh ključnih trenutkih ustvarjanja te države. Kakšni so vaši občutki, če se ozrete na prehojeno pot in pomislite na svojo vlogo v teh procesih?
V zvezi s tem vprašanjem imam priporočilo. Kadar ste jezni ali čemerni, pomislite, kje je bila Slovenija pred sedemnajstimi leti. Ko je Demos prevzel vlado leta 1990, je bila Slovenija socialistična republika v jugoslovanski federaciji. Pred tem si Slovenci večinoma nismo niti mogli niti upali predstavljati, da bi socializem in Jugoslavija prenehala obstajati. Danes pa je Slovenija članica EU, NATO in evro-skupine. Prihodnje leto bo Slovenija, ki ima dva milijona ljudi, vodila Evropsko unijo, ki jih šteje skoraj pol milijarde. Moja generacija je doživela fantastične spremembe. Glede na to, da sem bil aktivno navzoč pri njih, sem lahko zelo zadovoljen. Imeli smo srečo, da smo te spremembe doživeli pravočasno. Razen nekaterih velikanov, kot je bil Pučnik, smo udeleženci osamosvojitve večinoma precej aktivni in sploh v dobri kondiciji. Kako najraje preživljate svoj prosti čas?
Dejansko nimam prostega časa. Kadar ga je kaj, urejam gradiva, pišem beležke, zapiske, tudi članke… Ob praznikih in na potovanjih preberem kakšno knjigo. Sicer uživam v družinskih in prijateljskih pogovorih. Kadar morem, se odpeljem na Primorsko. Primorska, Kras in Goriško so slovenska Kalifornija. Življenje ob pogledu na oljke in vinograde je lažje.
Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO Kako poteka dan zunanjega ministra RS, kadar ni na službeni poti v tujini?
Zunanji minister preživi skoraj tretjino leta (v letu 2006 114 dni) na potovanjih oz. v tujini. Najpogosteje potuje v Bruselj, kjer je večina sestankov ob ponedeljkih. Minister je praviloma v Ljubljani ob četrtkih, ko se sestane vlada. Če je minister v domovini, je torek čas za odbore, petek pa za “širši kolegij” (ki se ga udeležujejo vsi šefi oddelkov)… V Ljubljani se ministrov dan začne tako, da vstane, zajtrkuje, se oprha in obleče, pregleda novice, preuči program obveznosti, pokliče tajnico in šefa kabineta, se poslovi od žene… nakar se pelje na MZZ. Tam ga čakajo papirji in ljudje. To so sodelavci, veleposlaniki tujih držav, poslanci, prijatelji, gostje iz tujine, lahko so celo ministri… Dopoldne je čas za različne sestanke. Skoraj vsak dan se sestane “ožji kolegij”, ki ga poleg ministra sestavljajo državni sekretar, generalni direktorji, generalni sekretar, šef kabineta in različni funkcionarji, ki poročajo o aktualnih zadevah. Vmes je čas za pogovore o javni diplomaciji in zunanji politiki (intervjuji, nastopi), o gospodarski diplomaciji, o kadrovskih problemih, o političnih rečeh… Če ni uradnega kosila, minister včasih naroči (zase in za ožji kolegij) pizze, ob katerih je govor o uradnih zadevah. Včasih je čas za kosilo doma, včasih je čas samo za sendvič. Čez dan opravi minister veliko telefonskih pogovorov s kolegi doma in v tujini. Pregledati in prebrati mora vladna gradiva in poročila iz tujine. Pred evropskimi sestanki in pred odločitvami imamo “brifinge”, video- in audio-konference. Večkrat je treba za nasvet vprašati tudi predsednika vlade. Minister običajno dela do večera. Ob šestih, sedmih je na vrsti podpisovanje listin, pisem, različnih odločb itn. Sledi čas za uradne večerje, seznanitev z novicami, branje depeš, pisanje poročil, tudi govorov ali člankov. Če ni kje drugje, je minister zvečer doma. Pogosto se zbudi sredi noči, ko je čas za branje tujih časnikov in neprebranih gradiv iz pošte. V teh dneh praznujemo 15. obletnico mednarodnega priznanja samostojne Slovenije. Od osamosvojitve dalje ste sodelovali pri vseh ključnih trenutkih ustvarjanja te države. Kakšni so vaši občutki, če se ozrete na prehojeno pot in pomislite na svojo vlogo v teh procesih?
V zvezi s tem vprašanjem imam priporočilo. Kadar ste jezni ali čemerni, pomislite, kje je bila Slovenija pred sedemnajstimi leti. Ko je Demos prevzel vlado leta 1990, je bila Slovenija socialistična republika v jugoslovanski federaciji. Pred tem si Slovenci večinoma nismo niti mogli niti upali predstavljati, da bi socializem in Jugoslavija prenehala obstajati. Danes pa je Slovenija članica EU, NATO in evro-skupine. Prihodnje leto bo Slovenija, ki ima dva milijona ljudi, vodila Evropsko unijo, ki jih šteje skoraj pol milijarde. Moja generacija je doživela fantastične spremembe. Glede na to, da sem bil aktivno navzoč pri njih, sem lahko zelo zadovoljen. Imeli smo srečo, da smo te spremembe doživeli pravočasno. Razen nekaterih velikanov, kot je bil Pučnik, smo udeleženci osamosvojitve večinoma precej aktivni in sploh v dobri kondiciji. Kako najraje preživljate svoj prosti čas?
Dejansko nimam prostega časa. Kadar ga je kaj, urejam gradiva, pišem beležke, zapiske, tudi članke… Ob praznikih in na potovanjih preberem kakšno knjigo. Sicer uživam v družinskih in prijateljskih pogovorih. Kadar morem, se odpeljem na Primorsko. Primorska, Kras in Goriško so slovenska Kalifornija. Življenje ob pogledu na oljke in vinograde je lažje.