Pogovor s predsednikom vlade Janezom Janšo

Predsednik o aktualnih političnih zadevah v Tv Klubu POP TV, 18. 06. 2006, TV KLUB S PREDSEDNIKOM VLADE JANEZOM JANŠO
ŠPELA ŠIPEK: Dober večer in lepo pozdravljeni. 15 let je odkar smo razglasili samostojno Slovenijo. In ravno v teh dneh, torej predvčerajšnjim, so voditelji evropskih držav Slovenijo sprejeli v evro skupino. Doma pa se dogaja še vrsta pomembnih projektov, dogodkov in razprav, o katerih je vredno za mnenje vprašati predsednika vlade, ki je nocoj naš gost. Dober večer, gospod predsednik.
JANEZ JANŠA (predsednik vlade): Dober večer.
ŠIPEK: V teh dneh je seveda v središču pozornosti nogomet, za koga navijate?
JANŠA: Oh, težko bi rekel, doslej sem si pogledal samo pol tekme v skupnem seštevku.
ŠIPEK: Za koga pa navijate?
JANŠA: Čakam na finale, potem se bom pa odločil. Ali pa na polfinale.
ŠIPEK: Ampak v teh dnevih in tednih se seveda odvija v Sloveniji kar nekaj projektov, ki so zelo pomembni. Eden je seveda sodelovanje z Rusijo. Posebej z energetskimi podjetji. S predsednikom oziroma prvič človekom Gazproma, gospodom Millerjem se je sestal pravzaprav ves vrh, ki vodi državo, tudi vi. Kakšen je interes Slovenije glede izgradnje plinovoda in ostalega sodelovanja, kaj lahko Slovenija tu pričakuje?
JANŠA: Slovenija si je pač dolžna, tako kot tudi ostale države, zagotoviti dolgoročno stabilnost pri dobavi energentov, tudi zemeljskega plina. Gazprom je eden glavnih ponudnikov tega plina, ni države v Evropi, ki ne bi sodelovala na nek način z njim kot dobaviteljem in tudi Slovenija tukaj ni nič v drugačnem položaju. Zaenkrat še nimamo neke skupne evropske energetske politike, ki bi zagotavljala vsaki državi članici neko energetsko varnost v dolgoročnem smislu, tako da pač imamo šele načrte za to, v realnosti pa je vsak večinoma prepuščen sam sebi. In s tega vidika smo tudi mi v zadnjem letu, ko se je pač pokazalo, da bo takšno stanje še nekaj časa trajalo, naredili nekatere korake, s katerimi želimo Sloveniji zagotoviti dolgoročno stabilnost pri oskrbi z energenti. Hkrati pa tudi rešiti nekatere težave, s katerimi se spopadamo že vrsto let. Ena od teh je perspektiva Nafte Lendava recimo, ki bi lahko v teh kombinacijah prišla do rešitev tudi s pomočjo ruskega partnerja. Želimo pa rešiti tudi situacijo, ki je nastala z načrtovano gradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Severna Italija potrebuje plin in glede na to, da so to pač življenjske potrebe, s tem nima smisla polemizirat. Tudi mi bi iskali rešitve, če bi bili v enaki situaciji. Tako da edina realna alternativa tem plinskim terminalom, ali vsaj enemu, tistemu najbolj spornemu na morju, predstavlja dobava plina po plinovodu. In ta ideja, ki sicer ni nova, je bila v obtoku pred desetimi leti, pa potem opuščena, da bi zgradili še en plinovod Rusija- Ukrajina oziroma da bi priključili še en nov krak na plinovod, ki že poteka iz Rusije preko Ukrajine, še preko Madžarske, Slovenije v severno Italijo, je zdaj spet dobila realno podlago. In tukaj potekajo zelo konkretni dogovori. S tem da moramo vedeti, da Slovenija tukaj ni glavni akter oziroma glavni člen v tej formuli. Glavni člen je Italija. Ona se mora odločit za to varianto. In potem morata seveda tudi Slovenija in Madžarska kot tranzitni državi ali samo delni uporabnici tega plina, ki bi prihajal iz novega plinovoda, storiti svoj korak. In pač v našem interesu je, tako glede tega da smo porabniki kot glede tega da si ne želimo plinskega terminala v Tržaškem zalivu, da ta projekt steče.
ŠIPEK: Kaj pa to pomeni za domača podjetja, energetska? Vstop v Petrol me zanima. Zanj se zanima ruski Lukoil, tudi Gazprom. Po neuradnih informacijah tudi domača podjetja kot so Istrabenz, Pivovarna Laško. Kakšna je tu strategija države, kakšen bi bil primeren lastnik za Petrol na primer?
JANŠA: Torej Petrol je dobro in zaradi tega zanimivo podjetje tudi za številna močnejša tuja podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstnimi posli. Za nas bi bil sprejemljiv vstop v to podjetje s strani takšnega partnerja, ki lahko nekaj prinese. In sicer ne samo v smislu kapitala, ampak tudi v smislu dolgoročne cenejše stabilne oskrbe z naftnimi derivati. To so neki okvirni pogoji v okviru katerih bodo potekali pogovori, vendar smo tukaj še na začetku.
ŠIPEK: Drug pomembnejši projekt s katerim se ubadamo te dni, je nakup 136 oklepnikov za vojsko. Izbor finskega ponudnika, ki je premagal domačega ponudnika Sistemsko tehniko, je na noge spravil celo koroško regijo. Med drugim tam pravijo, če citiram z občinskega sveta: …Poskrbeli boste predvsem za finsko gospodarstvo ter seveda za posrednike in lobiste, ki si že dolgo manejo roke… Pravijo še, da ni države, ki bi ob kvalitetnem domačem proizvajalcu tak posel dala tujcem. Kaj bi odgovorili na to?
JANŠA: Če bi to, kar ste povedali držalo, potem ne bi imel kaj odgovorit. Ampak stvari niso takšne. Gre za konkurenco domačega in tujega ponudnika. Gre za konkurenco dveh tujih ponudnikov, ki pa lahko v končno proizvodnjo vključita tudi del domačih izdelkov oziroma polizdelkov, proizvodov domačega gospodarstva. In projekt, ki je bil izbran, vključuje v svojo ponudbo večji del domačih proizvodov kot tisti, ki ni bil izbran, tako da je ta dilema popolnoma lažno predstavljena. In znotraj tega je bila izbrana tudi cenejša ponudba. Tako kot stvari zdaj stojijo, kot sem jaz informiran in kot kažejo podatki, je Ministrstvo za obrambo ravnalo popolnoma prav. Bilo bi nenavadno, če bi izbrali slabšo in dražjo ponudbo. Potem bi dejansko minister moral odgovarjat.
ŠIPEK: Kakšen pa bo narodnogospodarski učinek izbire Fincev, o katerem pa tudi minister Erjavec govori?
JANŠA: Torej, konkurirali sta dve tuji podjetji preko domačih posrednikov. Eno je pretežno finsko, drugo pa pretežno ameriško. In kot sem dejal že prej, projekt, ki je bil izbran, vključuje v ponudbi bistveno večji delež domačih produktov kot pa isti, ki ni bil izbran. S tem da kar se delovnih mest tiče, je popolnoma možno strokovno in delovno moč in znanje, ki je vsebovana ali ki ga ima Sistemska tehnika, vključiti v realizacijo tistega dela te ponudbe, ki jo je možno uresničiti doma.
ŠIPEK: Tudi sicer je pravzaprav šokantno videti pravzaprav številke, ki jih namenjamo za vojsko. Niso sicer presenetljive, zahteve Nata so seveda znane, ampak ko pride do konkretnih poslov, je občutek popolnoma drugačen. Recimo v tem primeru bomo davkoplačevalci odšteli 63 milijard za oklepnike. In potem se seveda postavi običajnemu državljanu vprašanje, zakaj potrebujemo 136 oklepnikov?
JANŠA: Ker ima prednost …tonsko nerazumljivo… No, najprej je treba pogledati generalno sliko. Slovenija v tem trenutku daje relativno malo za obrambo. Že prejšnja vlada in prejšnji parlament, takrat ko je Slovenija vstopala v Nato je obljubila, da bo Slovenija prišla na 2% BDP kot strošek za obrambo, ker je to nek standard v Natu. In teh 2% Slovenija doslej še nikoli ni dosegla. Kljub temu, da je bilo to že zdavnaj obljubljeno. Glede na to, da smo zdaj del nekega sistema kolektivne ali pa skupne varnosti, pomeni, da drugi plačujejo več in nekatere države dejansko plačujejo več. Nekatere države, ki niso v Natu plačujejo tudi manj. Nekatere države, ki so že v Natu plačujejo manj, dajo manj, ampak so včasih plačevale več. Tudi Slovenija je včasih plačevala bistveno več. Tega se zdaj noče nihče več spomniti, ampak tisti ki v zadnjih tednih zelo kritizirajo relativno nizke stroške za lastno obrambo, včasih niso nikoli niso nasprotovali, ko je Slovenija dajala štirikrat več v jugoslovansko armado, ki nas je potem celo napadla. Največji prihranek, ki ga je Slovenija v neto znesku dosegla na kateremkoli področju po osamosvojitvi je bil ravno prihranek na vojaškem področju. In s tem prihrankom smo v veliki meri takrat tudi nadomestili tisto hitro izgubo nekaterih jugoslovanskih trgov, tako da te številke, ko gre za posamične projekte, morda včasih izgledajo zelo velike, ampak v neki realni primerjavi se vzpostavi tudi realno razmerje. In kar se tiče teh oklepnih vozil je to nekaj kar slovenska vojska potrebuje. Enostavno zaradi tega, ker ne želimo, da vojaki, ki jih pošiljamo v mirovne operacije tvegajo. In ta oklep je zaenkrat najučinkovitejša zaščita, ne samo pred tistim najhujšim, ampak tudi pred različnimi poškodbami. Imamo praktične izkušnje že pri tem in bistveno cenejše je nekaj več dati v zaščito kot pa tvegati življenje ljudi.
ŠIPEK: Še dve informaciji, ki zadevata delo vaših ministrov sta odmevali. Prva je bila ugotovitev Računskega sodišča, da je Sklad kmetijskih zemljišč deloval tako, da je prišlo do, 1.6 milijarde tolarjev je bilo ugotovljenih nepravilnosti. Ministrica Lukačičeva, ki je dolga leta pred ministrovanjem ta sklad vodila, je kritizirala delo sodišča, češ da ne pozna narave dela sklada. Se vam zdi to umestno? Oziroma tako bi vas vprašala, 15 let smo samostojni, kdaj bodo inštitucije dosegle tisti legitimiteto, da jim več ne bomo oporekali?
JANŠA: Jaz mislim, da bo to slabo. Če bo prišlo do takšne situacije, bo to zelo slabo. Razen v enem primeru, imamo samo eno inštitucijo, ki sprejema odločitve, ki so pač neprizivne, zoper katere ni več pritožb, pa še to zdaj v določenih primerih, če kdo smatra, da so kršene človekove pravice, ni več tako, ker se je možno na Ustavno sodišče pritožit tudi na evropsko sodišče. Tako da pritožba je v nekem demokratičnem sistemu običajno vedno možna in je temeljna pravica. In tudi neko poročilo Računskega sodišča, na katerega je možno dati nek odgovor in stvari pojasniti, še ni neka dokončna resnica, ki ji ne bi smel nihče oporekat. S tem da je po mojem mnenju v poročilu tega Računskega sodišča veliko točnih ugotovitev, ki so se tudi že prej tako ali drugače pojavljale v jasnosti. Zagotovo pa vse ne drži, saj tudi na Računskem sodišču ni nikogar, ki bi vztrajal prav na vsaki črki. Zato je treba do dokončne sodbe najbrž počakati na odzivno poročilo ministrstva oziroma sklada. In še to bi rekel. Poročilo se v glavnem nanaša na obdobje, ko sedanja ministrica ni vodila tega sklada.
ŠIPEK: In še druga informacija, ta pa je o stanju v policiji, ki očitno res ni dobro. Zaradi nestrokovnega dela v primeru Plut so posledice znane. Tako je pokazala interna preiskava. Tudi tožilstvo je v svojem poročilu ugotavljalo, da policija ni, pogosto ni najbolj kooperativna. Kaj konkretno pričakujete na tem področju od ministra Mateja?
JANŠA: Jaz sem vesel, da sta tako državno tožilstvo kot tudi policija bili sposobni narediti kritično oziroma samokritično revizijo. Obe instituciji ugotavljata, da nista storili v posamičnih primerih vsega, kar bi dejansko lahko v okviru pravnega reda, ki obstaja, ali pa v okviru mednarodnega pravnega reda. In na tej podlagi je seveda možno sprejeti ukrepe, ki bodo preprečevali, da se to še kdaj ponovi. Mislim, da je to ključno in da je to prvič, mislim da je to prvič odkar v samostojni Sloveniji obstaja policija, da je bila ta institucija sposobna samokritično ocenit svoje delo.
ŠIPEK: Ni pa tu problematičen kakršenkoli položaj, ali generalnega direktorja policije ali ministra v tem primeru?
JANŠA: Zagotovo iz poročila ne izhaja, da bi lahko bodisi minister bodisi generalna državna tožilka preprečili neko konkretno ravnanje, ker so se stvari dogajale na nižjih ravneh, lahko pa zdaj oba veliko naredita s popravki tega sistema, da se to v prihodnje ne bo moglo več dogajat.
ŠIPEK: 15 let imamo samostojno državo. To ni več tako malo časa. V bistvu otroci, ki so se takrat rodili, zdaj končujejo osnovno šolo. Ampak zdi se, da smo pri nekaterih stvareh še vedno na začetku. Govorim o razpravah o vlogi partizanov, komunizma, domobrancev. V teh dneh je spet vroča, po govoru nadškofa Perka v Kočevskem Rogu še posebej vroča. Kaj boste naredili kot oblast, da se to končno prekine in da gremo naprej? Ali si to želite?
JANŠA: Najbrž si želimo. Jaz mislim, da smo veliko na tem področju že storili. Glavne obletnice, vezane na to temo, so bile v lanskem letu in jaz mislim da sem tako jaz osebno kot tudi drugi nosilci državnih funkcij, od predsednika države do predsednika parlamenta, ravnali tako, da se ti spori ne bi poglabljali in da bi končno to počasi pustili za sabo. V slovenski zgodovini imamo sijajne dogodke, 15-letnica osamosvojitve o tem verodostojno priča, ki so Slovence združevali. In bolj bomo dogodke in obdobje, ki so v slovenski zgodovini vodila naprej, ki niso razdvajala ljudi in naroda, poudarjali in jih postavljali v ospredje, manj prostora bo za to, da se vedno v ospredje postavljajo časi, ki so nas razdvajali. Na tem ne bomo nikoli napredovali. Imamo ravno s to enotnostjo, ki je bila izkazana v plebiscitu, pa ob osamosvojitvi, res nek čas ki predstavlja vrednostno središče slovenskega naroda in na tej podlagi lahko gradimo tudi enotnost glede izzivov prihodnosti. Če bomo pa skoz postavljali na mizo stvari, ki so travmatične, ki so nas razdelile in se vedno prepirali o tem, kaj so počeli naši očetje ali pa dedje, potem pa dejansko ne bomo sposobni v realnem času prav odgovarjati na izzive prihodnosti. Jaz mislim, da lahko tako politika kot mediji, stroka, intelektualci veliko prispevajo, da se to počasi umiri.
ŠIPEK: Vključno z govorniki kot je bil nadškof Perko. Kaj ste si mislili, ko ste poslušali ta njegov nagovor ali del nagovora?
JANŠA: Jaz žal nisem bil v Rogu, nisem imel časa, sam bil velikokrat na teh spominskih slovesnostih, ker mislim, da število ljudi, ki je bilo tam brez sodbe zločinsko pobitih zasluži ta spomin. Vendar pa ne to ne kakšno drugo mesto ni mesto, kjer bi ponovno odpirali nekatere rane, ker natančno vemo kakšne so reakcije in kam vse to privede. Nikoli še pač takšno odpiranje tem ni privedlo do tega, da bi bila sprava bliže, vedno se je zgodilo obratno.
ŠIPEK: Morda samo še za konec. 15 let torej mineva naslednjo nedeljo, praznujemo 15. obletnico razglasitve samostojnosti. Je to to, kar ste pričakovali, živite v državi kakršno ste pričakovali ob razglasitvi?
JANŠA: Ne vem. Če bi komurkoli, ki smo bili prisotni takrat ob razglasitvi samostojne slovenske države junija leta 91 nekdo dejal, čez 15 let oziroma ko boste obhajali 15. obletnico samostojnosti, boste pa že v evro območju, boste že dobili zeleno luč za prevzem evra, ne samo da boste v EU in Natu, boste tudi imeli skupno evropsko valuto, ki je takrat sploh še ni bilo, potem mislim, da bi nas bilo zelo malo, ki bi nas temu verjelo. S tega vidika je ta napredek v 15 letih sijajen. Treba je priznati, da to ni samo napredek Slovenije, celotna Evropa je v tem času zelo napredovala. S to zadnjo zgodovinsko širitvijo leta 2004 so bili postavljeni dolgoročni trdni temelji mirnega napredka, sožitja in razvoja ne samo za razviti zahod, ki je bil v tem udeležen že prejšnja desetletja, ampak za velik del Evrope. In jaz upam, da se bo ta proces nadaljeval, vsaj mi bomo delali v tej smeri. Tako da prihodnost za Slovenijo ali Slovence še nikoli ni bila tako obetavna kot je danes. Nikoli ni bila tako zavarovana. In še nikoli ni bilo toliko razvojnih priložnosti kot jih imamo zdaj. S tega vidika je še toliko bolj potrebno, da se ne ukvarjamo s travmami preteklosti, ampak da združimo sile za učinkovite odgovore na izzive prihodnosti.
ŠIPEK: S temi optimističnimi napovedmi za prihodnost bova zaključila današnji pogovor. Hvala za pogovor, gospod predsednik.
JANŠA: Hvala za povabilo.