Podpredsednica Alenka Jeraj ob državnem prazniku: "Gre za svetli in izjemen dogodek, ko smo se Slovenke in Slovenci združili"
petek, 16. 8. 2013in drugi visoki gostje,drage Prekmurke in Prekmurci!V zgodovini našega naroda je bilo mnogo pretresljivih in žalostnih trenutkov. Trenutkov, ko smo zgubljali svoje ozemlje, ko so na naših tleh divjale vojne, ko je brat dvignil roko nad brata in nas to še danes deli.So pa tudi svetli trenutki. Trenutki, ko smo složni stopili skupaj in združili moči. Trenutki zgodovine, ki so trajali le hip in če tega trenutka ne bi znali izkoristiti in potegniti prave poteze, bi se lahko odvili čisto drugače.Tak trenutek je bil tudi v prelomnem in izjemnem letu za Prekmurje, letu 1919. Takrat bi se lahko Vrhovni svet mirovne konference v Parizu, kako daleč je Pariz od Prekmurja, odločil tudi drugače. Pa se ni. Pooblastil je Kraljevino SHS, da zasede Prekmurje. Vojska Kraljevine SHS je Prekmurje zasedla brez prelivanja krvi in takoj začela vzpostavljati novo upravo.Do take odločitve je zagotovo prišlo tudi zato, ker je na mirovni konferenci kot izvedenec za Prekmurje sodeloval Matija Slavič. Gotovo tudi zato, ker je predstavnikom velesil – ZDA, Velike Britanije, Francije, Italije in Japonske, ki so sestavljale svet, predstavil v kakšnem položaju so njegovi ljudje. Kako se nad njimi izvaja načrtna madžarizacija, kako se onemogoča slovensko besedo, onemogoča stike med Prekmurci in Štajerci, v šolah poučuje v madžarskem jeziku.In morda bi slovenski, jezik, prekmurski jezik, ki ga je v knjige za šolo in cerkev zapisal že Štefan Kuzmič, res počasi s tega prostora izginil. Pa ni. Ni, zaradi zavednih duhovnikov – Ivana Baše, Franca Ivanocya in pozneje njegovega učenca Jožefa Klekla ter mnogih drugih. Učitelji in duhovniki so izdajali mesečnike in tednike, časnike in skrbeli za slovenski jezik in narodno zavest.Da so bili to res težki časi za Prekmurce in Prekmurje in da pot do priključitve ni bila lahka lahko izvemo iz zgodovinskih virov. Nekaj sem jih povzela iz diplomske naloge iz leta 2009 Jožeta Kranjca iz Univerze v Mariboru. Zaradi razmer, potujčevanja, nestrinjanja ljudi, je bilo organiziranih več shodov, na katerih so ljudje izražali nestrinjanje in nezadovoljstvo z razmerami v Prekmurju. Po shodih so madžarski vojaki preganjali slovensko prebivalstvo v Prekmurju. Tiste, ki so jih našli so aretirali ter jih odpeljali v zapore. Prebivalce je bilo strah, kaj bo z njimi. 23. januarja se je zbrala manjša skupina ljudi pri nekem kmetu iz okolice Beltincev in sklenila, da bodo generala Rudolfa Maistra prosili, naj jih pride rešit, a poskus ni uspel, saj so odposlance, ki so nesli spomenico, Madžari ujeli. Kasneje so se zbrali duhovniki in Kleklovi somišljeniki. Soglasno so sprejeli ter podpisali načrt o avtonomiji: ta je predstavljal pravico prekmurskih Slovencev do samoodločbe. Slovenska krajina bi sama urejala notranje zadeve, pravosodje, narodno kulturo, rabo jezika ipd. Slovenska krajina bi obsegala vse dele, kjer so prebivali Slovenci. Od mirovne konference v Parizu so zahtevali, naj Slovenski krajini zagotovi avtonomijo in poznejšo priključitev h Kraljevini SHS. O vseh notranjih zadevah bi Slovenska krajina odločala sama, o skupnih zadevah z Madžarsko pa bi odločali posebni organi Slovenske krajine in madžarska vlada. Tistim, ki bi bivali na območju Slovenske krajine in bi bili slovenske narodnosti, bi se zagotovila popolna občinsko-upravna in kulturna avtonomija. Uradni ter učni jezik bi bil slovenski jezik (v gajici). Ime Vendi bi se spremenilo v Slovenci. Slovenska krajina bi imela gimnazijo, učiteljišče, gospodarsko šolo in šolo za dekleta. Meščansko šolo v Murski Soboti bi preoblikovali v slovensko. V Lendavski meščanski šoli bi morali uvesti slovenske paralelke. Enako bi naj naredili tudi na gimnaziji v Monoštru, ampak le do takrat, ko bi bila tam zgrajena slovenska gimnazija.Marca 1919 je bila imenovana nova vlada, ki je razglasila diktaturo proletariata. Revolucija se je hitro širila po Madžarski in kmalu dosegla tudi Prekmurje. Boljševiške komisije so silile Prekmurce v Rdečo armado in propagirale boljševizem. Ker so se ljudje temu upirali, so postali nasilni, oteževali so jim dostop do hrane, jih mučili in preganjali. Za pomoč so se Prekmurci obrnili na Kraljevino SHS. Revolucionarji so preganjali Slovence, predvsem duhovnike, mučili so jih in zapirali, nekatere tudi umorili. Na smrt je bil obsojen tudi Jožef Klekl, vendar mu je uspelo pobegniti.V času nastanka Kleklove ideje o avtonomiji in nastanku socialdemokratske stranke se je delegacija Kraljevine SHS začela pripravljati na mirovno konferenco v Parizu. Jugoslovani so zahtevali, da se celotno ozemlje med Muro in Rabo priključi h Kraljevini SHS. Memorandum o tem je spisal Matija Slavič, nato so memorandum predali zunanjim ministrom petih velesil, ki jim je predsedoval francoski ministrski predsednik. Komisija, ki je bila imenovana je najprej odločila, da Prekmurje ne pripade Kraljevini SHS, zato je dal Matija Slavič izdelati etnografsko karto Prekmurja, ki je bila tako prepričljiva, da do dokončne odločitve o usodi Prekmurja še ni prišlo. Slovenski delegati so nato memorandum popravili, iz zahteve so izključili Porabje in do dokončne odločitve je prišlo 1. avgusta, ko je na podlagi predloga teritorialne komisije mirovna konferenca sprejela sklep, da lahko Kraljevina SHS zasede Prekmurje.
12. avgusta so se začele operacije za zasedbo Prekmurja. Prebivalstvo je vojake Kraljevine SHS pričakalo z velikim navdušenjem.Osrednja slovesnost ob priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS je bila 17. avgusta 1919 v Beltincih. Zbralo se je okrog 20.000 ljudi iz vsega Prekmurja. Na slovesnosti sta se prvič uradno predstavili vojaška in civilna oblast. Kot predstavnika obeh sta bila navzoča podpolkovnik Vladimir Uzorinac in Srečko Lajnšic ter mnogi drugi. Po maši, ki jo je vodil Franc Kovačič, se je začel prvi ljudski tabor v Prekmurju. Popoldne je zborovanje preraslo v zabavo. V imenu 20.000 zbranih so se v odposlani nastopni izjavi zahvalili generalu Rudolfu Maistru ter kralju Petru za njuno prizadevanje priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS.Ta svetli, edini trenutek, ko smo Slovenci povečali svoje ozemlje in ga ne izgubili, je izjemen dogodek v naši zgodovini. Izjemen ne zato, ker smo pridobili ozemlje, pač pa zato, ker smo se združili Slovenke in Slovenci. Ker se je s tem končalo potujčevanje in asimilacija.Izjemen pogum, srčnost in narodna zavest velikih Prekmurcev in mnogih Slovencev, ki so sanjali in darovali vse, tudi svoje življenje za domovino, zaznamuje praznik kot je današnji. S hvaležnostjo in ponosom se spominjamo teh velikanov naše zgodovine. Obenem se moramo vprašati ali danes nadaljujemo njihovo pot. Smo tako srčni kot so bili tedaj? Nam dom in domovina pomenita toliko, da bi žrtvovali tudi svoje življenje, če bi bilo potrebno? K sreči danes takih vprašanj ni, saj smo del razvite Evrope. Del skupine narodov, ki skupaj odločamo o svoji usodi. Pomagamo drug drugemu in se učimo ter stopamo po poti uspeha, pa tudi padcev skupaj. Vsak padec je tudi priložnost za ponoven vzpon, za nov, še bolj pogumen in trden korak. Naj nam da to moč spomin na velike dogodke pred 94-imi leti.Dovolite, da za zaključek preberem svojo pesem. Govori o vseh lepih krajih naše prelepe domovine:V najlepših krajih živim.
Tu sonce sije najtopleje,
piha najtoplejši veter,
seno najlepše diši
in vode v teku ustvarjajo najlepše glasove.
In tu si ti.
Smo mi.
Tu je naš dom.
In odgovornost do te zemlje.
Naše.
Do naših ljudi.
Tu se zgodi vse pomembno.
Tu se vsak dan posebej živi.
Vsak dan na novo rodi.
Vsem želim veliko poguma, idej in energije za vse tisto kar je pred nami in ponosnega spomina na vse velike dogodke našega naroda ter na velike Slovenke in Slovence.
Iskrene čestitke ob občinskem prazniku in dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Srečno Slovenija, srečno, Prekmurje!