Podpisovanje Deklaracije za mir je bila veleizdaja

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je pripravilo pogovorno omizje ob 25-letnici Deklaracije za mir – deklaracije proti slovenski vojski. Zbrane je uvodoma pozdravil Franci Feltrin. Povedal je, da je bila Deklaracija za mir predstavljena 7. februarja 1991, dober mesec po plebiscitu za samostojno Slovenijo. Za iztočnico pogovora je postavil vprašanje, kaj je Deklaracija pomenila za takratno Demosovo vlado, ki se je intenzivno pripravljala na osamosvojitev.

Deklaracija za razorožitev

Janez Janša, obrambni minister v Demosovi vladi je dejal, da so se mnogi zelo trudili, da bi bila ta tema pozabljena. Zdi se mu prav, da ob 25-letnici osamosvojitve obudimo spomin tudi na težke plati te epopeje. Deklaracijo za mir je Janez Janša označil za deklaracijo za hitro enostransko razorožitev Slovenije, naslov (za mir) je zelo zavajal. Dodal je, da gre zagotovo za obletnico, ki si jo velja priklicati v spomin, da bomo razumeli stvari, ki se danes dogajajo.

Janez Janša je nadaljeval, da je bilo podpisovanje tako imenovane Deklaracije za mir ena od treh kampanj, s katerimi se je skušalo preprečiti udejanjenje odločitve o osamosvojitvi Slovenije: »To je dr. Jože Pučnik imenoval veleizdaja in gre natančno za to, kar ta beseda opisuje.«

Janša je omenil Belo knjigo, ki govori tudi o senčnih plateh osamosvojitve. Knjiga je v javnosti že dve leti, v njej je moč najti podrobnosti, ki so podprte z dokumenti. »Poskusi, da se prepreči dejanska osamosvojitev, so bili razorožitev slovenske teritorialne obrambe, podpisovanje Deklaracije za mir in dogajanje v teku vojne za Slovenijo tik pred in takoj po razglasitvi države,« je tri poskuse preprečitve osamosvojitve naštel Janez Janša.

Janša je nadaljeval z Majniško deklaracijo iz leta 1989, ki jo je podpisalo več kot sto tisoč ljudi: »V njej ni nobene besede o tem, da bo Slovenija, še preden bo nastala, sama sebe razorožila, se demilitalizirala, ker je bilo vsem jasno, da v tem primeru iz sanj po samostojni državi ne bo nič.« Majniška deklaracija je bila podpisana maja 1989, prebrana v času, ko je bila Slovenija razdeljena na tiste, ki so želeli samostojno Slovenijo in na tiste, ki so Slovenijo še vedno videli v Jugoslaviji.

Janša je nadaljeval, da je proti tej deklaraciji takratna oblast lansirala Temeljno listino, ki govori o suvereni Sloveniji, vendar še vedno v okviru Jugoslavije in samoupravnega socializma: »To je bil čas, ko je takratni predsednik predsedstva Slovenije dejal, da bi bila odcepitev Slovenije samomor, ki ga bodoči rodovi nikoli ne bi odpustili.«

Za razorožitev ni nikoli nihče odgovarjal

Demos je zmagal s ključno točko programa iz Majniške deklaracije, to je samostojna in suverena Slovenija. Na dan prisege Demosove vlade je JLA ob asistiranju stare oblasti razoroževala slovensko teritorialno obrambo. »V nekaj dneh je bila Slovenija skoraj popolnoma razorožena. JLA je odpeljala vse zaloge t. i. trofejnega orožja, ohranjenega še iz časa druge svetovne vojne, ki je bilo kasneje uporabljeno v balkanskih vojnah,« je pojasnil Janša.

Dr. Jože Pučnik in Ivan Oman sta to razorožitev poimenovala za veleizdajo. »Za to dejanje ni nihče odgovarjal, kljub mnogim dokazom, še več, ključna oseba, ki bi morala to preprečiti, to je takratni sekretar za notranje zadeve, ki je trdil, da je imel vse informacije o tem, kaj se je dogajalo, je pred nekaj leti dobil eno najvišjih državnih odlikovanj,« kar naj bi po Janševih besedah dobil  prispevek k osamosvojitvi.

 »Da bi na nek način vseeno obdržali te sanje o samostojni Sloveniji žive, smo po razorožitvi začeli z akcijo Manevrske strukture narodne zaščite. V nekaj mesecih je nastala za silo oborožena struktura, ki je s postrojem v Kočevski Reki tik pred plebiscitom bila sposobna zavarovati plebiscitno odločitev,« se ustanavljanja MSNZ spominja Janša. 

Dober mesec po sijajnem rezultatu plebiscita je kot strela z jasnega udarila vest, da bo objavljena Deklaracija za mir. »Kdor jo je prebral, je takoj videl, da to ni deklaracija za mir, ampak za hitro enostransko razorožitev. Deklaracija ne govori o Jugoslovanski armadi, ki je bila takrat do zob oborožena, ampak da je oboroževanje zgrešena pot, ki ne prinaša nobene varnosti in da je kakršenkoli oborožen konflikt na ozemlju Slovenije katastrofa in samomor ter da Slovenija ne potrebuje lastne vojske,« je vsebino te deklaracije povzel Janez Janša.

Kučan kot vrhovni poveljnik proti slovenski vojski

Nadaljeval je, da je problem nastal, ko je v naslednjih dneh deklaracijo podpisalo veliko ljudi, ki so takrat v Sloveniji odločali: »Podpisal jo je Milan Aksentijević, delegat JLA v parlamentu. Človek v uniformi je podpisal deklaracijo proti slovenski vojski. Tudi to, da jo je podpisal Jožef Školjč, ni nikogar presenetilo.« Podpisal jo je tudi Rado Bohinc, ki je takrat ravno snoval neko jugoslovansko socialdemokratsko unijo, ki je bila odkrito proti osamosvojitvi Slovenije. Podpisala sta jo koprski župan Aurelio Juri in Franco Juri, ki je bil poslanec v državnem zboru in se je norčeval iz samostojne slovenije vsak dan v karikaturah.

»Zaskrbelo nas je, ko je bil spodaj podpis ministra za finance v Demosovi vladi g. Kranjca, podpredsednika Demosove vlade Jožeta Mencingerja, predsednika največje stranke, čeprav opozicijske, Ribičiča,« se spominja Janša in nadaljuje: »problem se je zgodil, ko so deklaracijo kar naenkrat podpisali 4 člani predsedstva Slovenije, ki takrat ni bilo zgolj neki formalni poveljnik oboroženih sil, kot je danes predsednik republike, ampak je bil to dejansko organ, ki je imel velike pristojnosti.«

Podpisal jo je predsednik predsedstva Milan Kučan ter člani predsedstva Matjaž Kmecl, Dušan Pluti in Ciril Zlobec. »Štiri petine vrhovnega poveljstva je podpisalo dokument, ki pravi, da Slovenija ne potrebuje vojske,« je bil kritičen Janša.

Med vojaki, ki so se usposabljali, je nastala zmeda. Govorili so, naj se v Ljubljani zmenijo ali rabimo vojsko ali je ne rabimo. Janša se spominja: »Poslali smo pozive pa skoraj nihče ni prišel. Zakaj bi nekdo šel na vojaške vaje, če vrhovni poveljnik pravi, da ga ne rabi.«

Stvar je postala zelo resna, zato je Janez Janša kot minister za obrambo, ker se ljudje niso odzivali na pozive za usposabljanje, napisal interno pismo podpisnikom te deklaracije. Potem je ta tema, da Slovenija ne potrebuje vojske, izginila iz časopisov.

Tudi po tem, ko je bilo več ali manj že vse določeno, so nekateri osamosvojitvi nasprotovali, bojkotirali glasovanje in razglasitev. Denimo Franco Juri, ki je potem čez dve leti postal ambasador države, ki ji je nasprotoval.

Janša je omenil članek iz Dela objavljen 17. maja, ki je poročilo s sestanka zveze komunistov, stranke demokratične prenove, ki se je sestala s svojimi tovariši iz Bosne in Hrvaške: »Javnost so obvestili, da so za to, da se Slovenija osamosvoji, ampak samo pod pogojem, da isto sekundo ponudi roko drugim jugoslovanskim narodom.«

Nasprotniki osamosvojitve nagrajeni

Ante Marković v knjigi spominov piše o tem, kako se je 12. junija sestal s Školjčevimi demokrati in Ribičičevimi komunisti, socialisti pa se ga niso udeležili. »Nagovarjal jih je, naj nekaj naredijo, da bodo vrgli Demosovo vlado pred 26-tim junijem in tako ne bo nič z osamosvojitvijo. Markoviču so razložili, da imajo drugačen načrt, da ne bi bilo pametno, da vlado vržejo, ker bo tako sama padla. Pričakujejo, da se bo samostojnost razglasila, ampak naslednji dan bo Beograd interveniral, Slovenija bo zaprta, nihče je ne bo priznal začela se bo kriza, ljudje bodo spoznali, da jih je Demos zavedel v nesrečo in vlada bo sama padla. Da bo to operetna osamosvojitev,« je Demosov obrambni minister pojasnil, da je šele ob branju teh spominov dojel od kod izraz operetna.

Zanimiva je tudi knjiga, ki še ni prevedena v slovenščino. Italijanski politik Piero Fassino, sekretar socalistične internacionale, je izdal knjigo spominov, kjer opisuje, da je bil v Sloveniji prvi dan vojne. Vlada za to ni vedela, bil je pri Kučanu in Ribičiču. V knjigi piše: »Oba sta me rotila, naj naredimo vse prek socialistične internacionalne, da mednarodnega priznanja ne bodo podelili Demosovi vladi, desnici.« O tem je pisal Dimitrij Rupel, a noben medij tega ni niti omenil.

Janez Janša je spregovoril še o vzponu vseh velikih nasprotnikov osamosvojitve: »Vsi, ki so podpisovali deklaracijo za hitro enostransko razorožitev Slovenije, so v teh 25 letih življenja samostojne države doživeli nesluteno promocijo, postali so ministri, rektorji, dekani, predsedniki parlamenta, šefi javnih podjetij, ambasadorji. Edini, ki ni napredoval, je Dušan Semolič, ki je še vedno predsednik sindikata.« 

»V tem je odgovor na mnoga vprašanja, ki si jih danes postavljamo v Sloveniji, zakaj je temu tako. Zakaj se stvari dogajajo tako kot se dogajajo. Zakaj morajo iti zadeve, ki bi morale iti prav, ki so enostavne, narobe? Če se skuša nekaj, kar je zgodovina potrdila, da je bilo pravilno ravnanje, diskreditirati, obsojati, omalovaževati, potiskati v pozabo, poveličuje se pa ravno nasprotno, tisto kar je zgodovina zavrnila,« razmišlja Janša.

Ob koncu je Janez Janša izpostavil tudi pomanjkanje vsebin o osamosvojitvi v slovenskih šolah: »V šolskih učbenikih je o osamosvojitvi zelo malo, šele ob koncu leta pride na vrsto slovenska osamosvojitev. V našem mandatu smo spremenili učni načrt, šel je čez vse komisije, gospod Lukšič ga je nezakonito preklical in se ni nič zgodilo.«

Vojna ni trajala zgolj 10 dni

Tone Krkovič je Deklaracijo za mir označil kot enega  pomembnih poskusov preprečitve obrambe Slovenije. »V Sloveniji se bodo stvari normalizirale, ko bo večina ljudi dojela objektivno resnico. Zamolčalo se je obdobje druge svetovne vojne in časa po njej. Ljudje bodo morali dojeti resnico in isto velja za obdobje osamosvojitve. V razorožitvi sem prepoznal prvi korak agresije JLA,« pravi Krkovič.

Ob razoroževanju je takratnemu ministru Janši izstrelil kot iz topa, da je nujno treba vzpostaviti to, kar nam je odvzeto, pomeni vzpostaviti oboroženo silo. »Danes lahko v tem ugotovimo velika dejanja. Noben predpis ni predvideval ustanovitve oboroženega organa, mi pa smo šli v to ilegalno,« se spominja Krkovič

Krkovič poudarja: »Vojna se je začela z razorožitvijo, z uspešno akcijo JLA s pomočjo Slovencev izdajalcev. Odkriti del vojne se je začel 25. junija in trajal 10 dni, kot se govori.«

Deklaracijo je podpiralo samo 15% ljudi

Igor Bavčar pravi, da je bil plebiscitarni izid mejnik v zgodovini naroda, mimo katerega ni mogla nobena politična sila in nihče ni skušal temu odkrito nasprotovati, nadaljevalo pa se je priktiro nasprotovanje zavezi sprejeti na plebiscitu.

Z začetkom usposabljanja velikega števila pripadnikov je nastajala neka realna sila. Nekateri pomembni segmenti bivše oblasti so izgubljali. »Uspel sem dobiti novega direktorja varnostne službe, upokojil sem nekaj sto pripradnikov bivše službe državne varnosti, prepovedana je bila uporaba prisluškovalnih naprav.

Patrijska struktura, komunistična oblast ni imela več vpogleda v celoten sistem obrambnih in varnostnih priprav. V tistem času so se zelo jasno vzpostavile strukture, ki so plebiscitarno zavezo vzele zelo zares in to smo skušali absolutno vzpostavljati,« opisuje takratni notranji minister.

Bavčar se spominja, da je bila izvedena anketa o tej deklaraciji in da je bilo samo 15% ljudi za to, da se ta deklaracija dejansko izpelje.

»Danes zmaguje politika, ki je nasprotovala slovenski osamosvojitvi, ključne reforme niso bile izpeljane, Demos je sestopil zaradi naivnosti in nepripravljenosti, da bi našli moči za reforme in da bi postavili državo ob bok evropskim državam. Deklaracija za mir je deklaracija, ki jo visoko nosijo tisti, ki v tej Sloveniji ne pustijo, da bi zaživela svoboda,« je svoje misli zaključil Igor Bavčar.