Po 20 letih MNZ lahko pristane na cesti

Po 20 letih bo lastnik objekta na Dimičevi najemnino lahko zvišal, izsiljeval ali pa rekel, “nasvidenje, Ministrstvo za notranje zadeve, imam boljšega ponudnika.” Poslanke in poslanci danes obravnavajo predlog interpelacije o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ki so jo v parlamentarni postopek vložile poslanci poslanske skupine SDS, SNS in SLS. V razpravi je sodeloval poslanec SDS France Cukjati.

FRANCE CUKJATI: Pred dnevi je na javni tribuni naš ustavni pravnik, gospod Ude oziroma pravnik, ki se bolj nekako čuti pripadnika vladni opciji, rekel, da pustimo afero Baričevič, kajti tu je šlo za tragedijo. Res je. Šlo je za tragedijo, veliko tragedijo in eden prvih komentarjev takrat, ko je ta tragedija prišla na dan, je bil, vse se vrača, vse se plača in verjetno je tudi on plačal s svojo željo po vrniti psov na tak način, ampak mislim, da ta komentar, vse se vrača, vse se plača, velja za vse. Za vse, tudi politika, tudi politike. In mislim, da tega življenjskega mota ne smemo prezreti. Vendar ni bila to sama tragična zadeva. Mnogo bolj tragično je to, kar se je s to afero razkrilo in sicer najprej se je razkrilo, kako policija in preiskava takih primerov, ki so kakor tako ali drugače povezani z vplivnimi ljudmi, poteka. 5 ur je trajalo, da je bilo tožilstvo obveščeno. Izginili so posnetki, ki bi lahko povedali, kdo je bila tista neznana oseba, ki je bila takrat tam in je potem morda pobegnila z avtomobilom. Hitro, zelo nenavadno hitro so bili vsi skupaj kremirani, tako da se celo analize, dlake na umetnem penisu ne da ugotoviti. Policija je preiskavo kar zaključila, čeprav je Baričevičeva sestra dvomila oziroma izrazila sum, da je šlo za umor in morda je bila ta oseba, ki je pobegnila priča, soudeležena temu dejanju, morda je Baričevič samo reševal psa, pa je nekdo drug pustil dlako na tistem penisu. Vse to so vprašanja, ki ne bodo nikoli razrešena. Zakaj ne? Kdo ima tako moč, da vso to stvar prikrije, pospravi pod preprogo, kolikor mu uspe to pred novinarji še skriti.

Mislim, da je tragično še bolj to, kako so bili psi vrnjeni. Zadostovali so telefonski klici prijateljem, zadostovalo je spoštovanje prava in ministrica je rekla, edina pot je pravna pot. S pravno potjo se veliko lahko doseže. Doseglo se je, da je lastnik takoj dobil pse nazaj. Potrebno je bilo morda samo zamenjati kakega člana v strokovni komisiji, dobiti mnenje sodnega izvedenca, prijatelja, stvar, pritegniti še nekega prijatelja, brata, sodnika, ne vem koga in vse je šlo po pravni poti, edini poti in psi so bili takoj vrnjeni. A ob isti pravni državi, ob istih zakonih, ob isti Vladi, ob vsem istem, pa žrtev bulmastifov leta in leta čaka, da bo priznana njena žrtev oziroma da bo trpljenje nekako ovrednoteno tudi s strani odškodnine. Leta in leta in še ni končano. Ni končano.

Podobno je, omenjam tudi graščino nad Izolo. Gospa predsednica Kresal jo verjetno dobro pozna. Tudi tam je šlo vse po pravni poti, edini poti. Dobilo se je gradbeno dovoljenje 200 metrov ali več 100 metrov od naselja v skrbno varovanem kmetijskem zemljišču in zgradila se je graščina, ki ne vem, komu, ali sodi v ta kraj ali ne, vse je bilo v redu, vse je šlo po pravni poti. Nek drug vaščan pa v svoji vasi, na svojem dvorišču, na svojem vrtu 20 let čaka za gradbeno dovoljenje, da bi svojemu sinu skromno hišo zgradil, ki jo potrebuje za svojo družino, ne, ni dobil, ob istih predpisih, ob istih županih, ob isti pravni državi, to je to, kar je grozljivo, kar je tragično in se kaže ob takih dogodkih. Ko govorimo o interpelaciji seveda ne moremo mimo ravnanja s policijo in z vsemi poizkusi, kako privatizirati tudi ta organ pregona. Mi smo sprejeli, seveda ne bom ponavljal to, ko je bil generalni direktor policije imenovan in se je šele, potem prvič v zgodovini samostojne Slovenije brez razpisa in se je šele potem poskušalo z zakonom to potrditi. Tudi nacionalni preiskovalni organ bo v glavnem podrejen samo ministrici. Nacionalni preiskovalni organ bo lahko sam odrejal, koga bo preiskoval tudi na podlagi domnevne vpletenosti politikov ali vplivih ljudi v neka kazniva dejanja, vi veste kako priti do teh domnevnih vpletenosti, saj že doslej so nekateri naši znani preiskovalci oziroma kriminalisti pisali sami sebi tajne oziroma anonimne ovadbe, da so, potem lahko začeli s postopki, itd. Morda je tudi to odziv, da se vrstijo prisluškovanja, prisluškovanja tudi med ministri v koaliciji, v sedanji koaliciji, da o prisluškovanji, ki jih verjetno bomo prej ali slej bomo tudi odkrili, prisluškovanja opoziciji niti ne govorim. Vse to govori o privatizaciji policije in prav tako je tudi z Dimičevo. Če samo to upoštevamo, kar je bilo že omenjeno, da je mesečna najemnina na Dimičevi, to se pravi, tej stavbi od Pogačarja, ki jo je ministrstvo najelo 13 evrov na kvadratni meter v tisti stavbi, ki je bila specialno grajena za potrebe celotnega Ministrstva za notranje zadeve, generalne policijske uprave in celotne policije, ki sodi v tak rop je pa 10 evrov na kvadratni meter.

Letna najemnina na zaposlenega na Dimičevi je 5.000 evrov, tam bi bila pa 3.000. Po 20 letih bo lastnik objekta na Dimičevi najemnino lahko zvišal, izsiljeval ali pa rekel, “nasvidenje, Ministrstvo za notranje zadeve, imam boljšega ponudnika,” in bomo zopet na cesti. V primeru objekta na Litostrojski, ki se je začel graditi v prejšnjem mandatu, pa po 20 letih ostane za vedno last ministrstva oziroma Vlade Republike Slovenije. Zdi se, da se z davkoplačevalskimi sredstvi ravno tako posluje, ravno tako ravna, kot da bi bila ta sredstva last ministrice. Jaz verjamem, da je možno neko stranko kupiti, to se dogaja, in tudi zahtevati najvišja mesta v tej stranki in potem posledično tudi v vladi, v katero je stopila stranka. Ampak države se ne sme kupovati. Glede nakupa stranke mi nimamo nič proti, to je pač stvar stranke, ki se s tem sprijazni in postane potem pač sluga tistih lobijev, ki so stranko kupili. Ampak države ne bomo pustili kupovati oziroma si jo lastniniti; to je naloga opozicije. Ministrica je zaprisegla, da bo ravnala po zakonu in ustavi. To je v skladu z njeno formulo “edina pot je pravna pot”. Ampak jaz se bojim, ob zelo sposobnih odvetniških hišah in postopkih, ki se sedaj dogajajo, kako ta pravna pot funkcionira, bojim se take pravne države. Zaradi tega je v zaprisegi tudi, da bo ministrica ravnala po svoji vesti. Kakšna je njena vest? To pa je morda tisto, kar državljane pravzaprav najbolj boli. In če grem zopet na tragično, najbolj tragično pri vsem tem pa je, da postaja to nekaj normalnega.

Da se vlada s takim početjem strinja. Da vsi to zagovarjate, da tega ne vidite, da bo imela s prevzemom tožilstva vse tri stebre v rokah najmanjša koalicijska stranka, predsednica in podpredsednik. To je najhujše. Za vas je to normalno – to je pa najbolj tragično. Baričevič  je samo ena drobna, majhna tragedija. Druga nas še čaka, če bo ministrica ostala v vladi, in vsaj tega koraka k večji higieni vladajoče koalicije ne bomo doživeli. Hvala.