Včeraj je v Grosuplju potekala prireditev, posvečena dnevu enotnosti in samostojnosti in 8. obletnici Združenja VSO. Na prireditvi smo se spomnili plebiscita iz 23. decembra 1990 in kasnejših zgodovinskih dogodkov, ki so pripeljali do lastne države. Slavnostni govornik je bil predsednik SDS Janez Janša.
V nadaljevanju objavljamo magnetogram govora predsednika SDS Janeza Janše:
»Dragi rojaki, spoštovani predsednik državnega sveta, spoštovani župan, spoštovani predsednik združenja VSO, gospe in gospodje. Spominjamo se dni, ki so rodili praznik, ki ga imamo danes, enega od dveh največjih praznikov samostojne Slovenije. Tisto leto 1990, čas pred 28 leti, je bil tako zgoščen čas, da katerikoli dan tistega leta si človek skuša priklicati v spomin, naleti na to zgoščenost, tako da bi lahko o vsakem dnevu veliko govorili. Ampak omenimo danes samo tisto, kar je najpomembnejše, zaradi tega, ker se to skuša včasih, zelo neupravičeno, potiskati v ozadje. Tega velikega praznika dneva slovenske samostojnosti in enotnosti, se ne bi mogli spominjati, ker ga niti ne bi bilo, če aprila tistega leta na prvih večstrankarskih volitvah koalicija Demos ne bi dobila večinske podpore ljudi. To podporo pa je dobila zaradi dveh ključnih točk svojega programa, to je demokratizacija in osamosvojitev Slovenije.
Na drugi strani so bile politične sile združene okrog nekdanje komunistične partije, Zveze komunistov, ki pa so šle na te volitve z drugačnim programom. Kar zadeva večstrankarstvo so na to začele pristajati potem, ko so videle, kaj se je decembra prejšnjega leta zgodilo v Romuniji. Glede Slovenije na to niso pristajale, ker je bila na njihovem programu je še vedno Jugoslavija. Drugačna, to je treba priznati, ponujali so reformirano Jugoslavijo, vendar še vedno Jugoslavijo, ki bo blizu nekakšnega socializma, rekli so mu socializem s človeškim obrazom. Takšnega socializma ni videl še nihče, to je bila takrat parola. Če Demos ne bi zmagal, ne bi bilo nobenih korakov proti slovenski osamosvojitvi, tako pa so se začeli kljub temu, da je prva demokratično izvoljena slovenska vlada za popotnico dobila razoroževanje slovenske TO.
V začetku julija je slovenski parlament, takrat še večstrankarska skupščina, sprejela Deklaracijo o samostojnosti in neodvisnosti, kjer je bil prvi akt demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta v smeri osamosvojitve. Seveda se samo z deklaracijo osamosvojiti ne da. Demos je imel v načrtu, da se takoj pripravi nova slovenska ustava, ki se jo sprejme v skupščini in se potem to odločitev da v potrditev tudi ljudstvu na referendumu. Ampak Demos ni imel dvotretjinske večine, zato ni mogel sprejeti ustave. Stranke socialističnega samoupravljanja izven koalicije Demos so nasprotovale kakršnikoli ustavi, ki bi jo imenovali za ustavo bodoče države. Se pravi, dvotretjinske podpore ni bilo in jeseni leta 1990 je postalo jasno, da s slovensko osamosvojitvijo ne bo nič, če se bo vztrajalo na tem vrstnem redu, torej: sprejetje ustave, referendum, razglasitev neodvisnosti. Na pobudo dr. Jožeta Pučnika, dr. Petra Jambrekta in še nekaterih je prišlo do posveta v Poljčah, kjer se je sestal Demosov poslanski klub, vsi poslanci Demosa vseh treh zborov takratne skupščine, vodstvo Demosa. Tam je bila za zaprtimi vrati zelo težka razprava o tem, kaj storiti, da priložnost, ki je bila očitna za osamosvojitev, ne bo splavala po vodi, da ne bomo ostali ujeti v kotlu jugoslovanske krize, ki se je vse bolj segreval in ki je obetal mnoge žrtve, do katerih je na žalost prišlo. Na srečo zelo malo pri nas, zelo veliko drugod.
Zdaj ni posnetka tistega zasedanja, ni zapisnika, so pa pričevanja, so spomini in tista razprava je bila težka. Vsi, ki smo takrat razpravljali, nekateri smo danes tukaj, Slavko Kmetič in še nekateri drugi. Vsi smo se zavedali, da je od odločitve tega poslanskega kluba, ki je bil večinski, ki je imel navadno večino, ampak vendarle večino v takratni skupščini odvisno, kaj bo z našo usodo v prihodnje, kaj bo z usodo Slovenije. Razprava je tekla v dve smeri. Ena smer je bila še čakati na neko novo priložnost, da bomo na nek način dobili podporo s strani opozicije za dvotretjinsko večino za sprejem ustave ali pa na kakšno podporo iz tujine, ki pa je bilo jasno, da je pravzaprav ni. Druga smer pa vendarle iti naprej in obrniti vrstni red tako, da se najprej da na mizo Slovenkam in Slovencem vprašanje ali ste zato, da se osamosvojimo. Po tej zelo resni razpravi je prevladala odločitev, da se gre na plebiscit, potem je ostajalo v zraku še vprašanje (dobro gremo na plebiscit, verjetno bo odločitev pozitivna) ali smo jo takoj sposobni uresničiti. Ker tako kot z deklaracijo, se tudi samo s plebiscitom ne da osamosvojiti. In potekal je drugi krog razprave ali je to možno ali ne, nekateri smo takrat predlagali, da o pozitivni odločitvi potrebujemo najmanj pol leta za to, da bo ta odločitev potem lahko zaživela tudi v praksi in da jo bomo sposobni ubraniti. Iz tega je potem nastal ta predlog, da se plebiscitno odločitev udejanji najkasneje šest mesecev po razglasitvi, kar je bilo kasneje zapisano tudi v zakonu.
Zvečer, 9. novembra 1990, je predsednik Demosa dr. Jože Pučnik šel na neko zborovanje na Štajersko in tam povedal, da bomo šli na plebiscit. Naslednji dan je bil vihar. Mnogi se še spomnite, da je bilo v slovenskih medijih veliko napadov. Če pogledate časopisje 10. in 11. novembra 1990 vidite, da je bilo zelo malo podpore tej ideji pri tako imenovani novinarski srenji. Tudi v tistem delu politike, ki so bili v opoziciji, so bili zgolj napadi. Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je dejal, da kdo je ta Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit. Nekaj dni je kazalo, da ne bo nič, ampak še večji prepir znotraj. No, potem pa so na dan začeli prihajati rezultati javnomnenjskih raziskav, kjer se je pokazalo, da slovensko ljudstvo podpira plebiscit. In ne samo to, ampak tudi da podpira samostojno Slovenijo. Potem je opozicija obrnila ploščo, saj bi mi šli poleg, če bi naš predlog upoštevali. Začela so se pogajanja za ta zakon o plebiscitu. Škoda, da to ni bilo posneto, saj mogoče je bilo, pa je kdo drug snemal in tega nikdar ni pokazal, ker je to potekalo v prostorih predsedniške palače. Tam smo doživeli vse živo, od tega da plebiscit ja do tega, da počakajmo na toplejše čase, spomladi je bolj primerno. Potem je bila en teden debata, kakšna večina. Opozicija ali levica, karkoli so pač bili, so predlagali nemogočo večino. Dve tretjini vseh, pa 80 procentov vseh, pa 100 procentov vseh, samo da rezultat ne bi bil tak, da bi bila odločitev pozitivna. Na koncu je vendarle zaradi pritiska javnosti, ki se je večal, prišlo do nekega kompromisa. Demos je popustil, pristal je na večino vseh, dal je glas tudi tistim, ki ne bi šli na referendum, kar se nikjer ne dogaja, če pogledamo podobne prakse po svetu. In potem je nekaj časa kazalo, da je slovenska politika okrog tega enotna, mnogi so upali, da kvorum nikoli ne bo dosežen. Potem, ko je prišel 23. december in 26. december, ko so bili rezultati praktično uradni, je bilo jasno, kot je dejal dr. Jože Pučnik Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Vprašanje je bilo samo, kako to odločitev udejanjiti.
Prave težave s tako imenovano enotnostjo, ki jo zdaj slavimo v tem prazniku, so se začele po razglasitvi rezultata plebiscita, ko je levi del politike, ne čisto vsi, ampak večinski del, da je vrag vzel šalo. Začeli so nasprotovati vsem konkretnim ukrepom, za uveljavitev slovenske osamosvojitve, še posebej ukrepom za zavarovanje slovenske osamosvojitve, tako da smo ključne zakone sprejeli z enim ali dvema glasovoma Demosove večine. Tisti, ki se bodo na državnih proslavah hvalili z veliko enotnostjo, so vsi glasovali proti tem zakonom, če pogledate spiske in magnetograme teh zakonov. Ovirali so sprejetje proračuna, sprejeli smo ga šele konec marca, tako da ni bilo sredstev niti za vojaško usposabljanje, ki smo ga načrtovali v začetku januarja. Sredstva za zasilno oborožitev so prišla z veliko zamudo in cel projekt dejanske osamosvojitve je bil pod vprašanjem. Zaradi vseh teh nasprotovanj je šlo za zamujanje pri nekaterih zadevah. Bila je prava kampanja proti obrambnim ukrepom. Štirje člani predsedstva, trije podpredsedniki vlade, predsedniki vseh opozicijskih strank so podpisali deklaracijo, tako imenovano Deklaracijo za mir, kjer je pisalo, da Slovenija ne sme imeti lastne vojske, da bi bila to katastrofa. Ravno v času, ko se je šlo praktično za dneve ali bomo vsaj za silo obrambno pripravljeni.
V tistih časih se je zdelo, da se ta enotnost, ne samo politike, ki je nikoli ni bilo, ampak da je ta enotnost v slovenskem narodu načeta do takšne mere, da je vprašanje, kako bomo enotni, ko bo treba odločitev, sprejeto na plebiscitu, udejanjiti in jo potem tudi braniti, če bo treba. Ko smo kasneje prebirali razna poročila, ki so romala v Beograd in tudi poročila tujih obveščevalnih služb, smo videli, da je bila njihova ocena, da iz slovenske osamosvojitve ne bo nič, da najosnovnejši ukrepi v slovenskem parlamentu niso trdni, da je tudi vlada neenotna zaradi tiste Deklaracije. Dejansko je bilo stanje zelo napeto. Potem je prišla razglasitev, prišla je agresija. Spet se je pokazalo, da je slovenski narod zelo enoten tudi pri obrambi te odločitve, zato je ta najpomembnejši korak v zgodovini slovenskega naroda dejansko uspel. Zato lahko danes praznujemo dan, ko je slovenski narod stopil iz neke sence zgodovine na sončno stran in postal gospodar na svoji zemlji. Na podlagi edine odločitve v naši zgodovini, ko si je dejansko narod sodbo pisal sam. Ta Cankarjev stavek so zlorabljali na vseh koncih, prej in pozneje. Je pa en sam tak trenutek v slovenski zgodovini, ko si je narod res pisal sodbo sam in s to sodbo je dejansko nastala samostojna in neodvisna slovenska država, to je plebiscit za samostojno Slovenijo 23. decembra 1990.
Če skočimo v današnji čas in skušamo oceniti, kakšno sodbo smo si takrat napisali so tukaj mnenja zelo različna. Kljub temu mislim, da če bi se ta situacija ponovila ali, če bi se Slovenci morali ponovno, tudi v drugačnih okoliščinah odločati, bi samostojno državo ponovno izglasovali. Ne glede na to, kar se je slabega zgodilo v tem času, ne bi nič spremenilo temeljne odločitve. Ko gledamo nazaj so svetle in temne strani. Nekateri so rekli, da če bo Slovenija samostojna država, bomo jedli travo. Nekateri so jokali, ko so šli iz Beograda iz kongresa partije, da zdaj je pa vsega konec. Gospod Mencinger je odstopil kot podpredsednik Demosovo vlade, češ da samostojna Slovenija ne more preživeti, saj imamo premajhno gospodarstvo. Rekel je ne se hecat, lastna valuta, pa kdo je še to videl in da nič ne bo iz tega. Še mnogi drugi, ki so to kasneje doživeli in nekateri še doživljajo silne promocije, v ta projekt enostavno niso verjeli.
Ampak zgodovina je dokazala, da bo težkih mesecev in let zaradi izgube jugoslovanskih trgov itd. konec Kljub vsemu se je slovensko gospodarstvo postavilo na noge in ena od svetlih plati tega nadaljevanja, tega življenja v neodvisni državi je to, da se je slovenski narod začel postavljati na noge tudi v ekonomskem smislu. Iz nekih zametkov zdravega dela gospodarstva in obrtniška so nastala mala in srednje velika podjetja, nekatera tudi velika. Danes je ta del gospodarstva, ki je šel tudi skozi gospodarsko krizo, trdoživ in je preživel brez velikih minusov. To je gibalo našega razvoja in to je ta del gospodarstva, ki polni nenasitno vrečo državne administracije. Ko je Slovenija postala samostojna, se je s tržnim gospodarstvom ta podjetniška pobuda sprostila in dokazali smo, da zmoremo enako, včasih pa tudi več kot ostali evropski narodi. V ekonomskem smislu smo začeli dohitevati Evropo in leta 2008 prišli na 91 % evropskega povprečja. V času, ko smo glasovali za samostojno državo decembra leta 1990, smo bili na okoli 40 %. Ta del zgodovine je svetla plat. Druga svetla plat je tudi to, kar smo dobili z reformo lokalne samouprave. Temu, da je Slovenija danes srednje razvita država, je veliko pripomogla reforma lokalne samouprave iz leta 1994. Nove slovenske občine so po tem, ko so dobile neko samostojnost, ko so postale občine, iz nekdanjih komun šele prav zaživele. Mnoga sredstva so se, ko je šlo za lokalne investicije obrnila trikrat, na državni ravni pa mogoče enkrat. Marsikaj je poleg ekonomije na novo vzcvetelo na tej lokalni ravni, od kulture do vsega tistega, kar pač omogoča ljudem normalno ali pa boljše življenje.
Današnjo slovesnost imamo v občini Grosuplje. Doktor Verlič je prej lepo opisal nekaj, kar mislim, da lepo simbolizira to dejstvo, da domoljubje in hitrejši razvoj ni nekaj, kar si nasprotuje, ampak gre z roko v roki. Če prideš v občino Grosuplje in na srečo še v mnoge druge slovenske občine, vidiš, da si v Sloveniji. Če prideš v Ljubljano, moraš že malo razmišljati. Če vidiš samo zeleno zastavo, misliš, da si v kakšni muslimanski državi. Ta debata je povsem nepotrebna, enostavno je sploh ne bi smelo biti. To, da v neki državi, ki je stara šele 28 let, domoljubje ni nekaj samo po sebi umevnega, to je vprašljivo, ne pa domoljubje samo.
Med svetle plati bi zagotovo lahko uvrstili tudi uspešno slovensko pot v številne mednarodne organizacije, v Evropsko unijo, v Nato. Evropska unija je sicer danes pred mnogimi izzivi, ki si jih nismo predstavljali pred štirinajstimi leti, ko smo se o tem odločali in ko smo vanjo vstopali, ampak kljub temu je to daleč najbolj varno okolje, v katerem smo Slovenci kadarkoli v naši zgodovini živeli, in smo dolžni, da prispevamo k temu, da bo takšno tudi ostalo oziroma da se bo še izboljšalo.
Mogoče je še nekaj stvari, ki bi jih lahko našteli med te svetle plati, so pa seveda tudi bolj temne. Iz tistega izvirnega greha, ko na samem začetku nove demokratične sile niso imele zadosti glasov za ustavne spremembe, izhajajo problemi tako imenovane nedokončane tranzicije. Demos bi imel dve tretjini, če bi takrat lahko ljudje glasovali v vse tri zbore skupščine na podlagi splošne volilne pravice, ampak sami veste, da zbor združenega dela, katerega smo volili samo v Sloveniji, v nobeni drugi bivši jugoslovanski republiki po tem, ko so se osamosvojile ali pa, ko so imele večstrankarske volitve, tega zbora niso volili, Hrvaška ga je ukinila takoj. Pri nas so to seveda obdržali in tam Demos ni smel nastopati, ker nove stranke niso smele biti v podjetjih, tam je partija ohranila več kot dvotretjinsko večino in to je Demosu dalo navadno večino ne pa ustavne večine.
Tudi ustava, ki je bila sprejeta po osamosvojitvi, je bila nekakšen kompromis, marsikaj je bilo zapisano dvoumno, zato mi govorimo, da je to prva republika in za drugo republiko bi morali nekoliko zaostriti ali pa posodobiti nekatere ustavne norme, je pa tudi za to potrebna dvotretjinska večina. Tako smo dobili neodvisno državo, nismo pa recimo dobili neodvisnega sodstva, ostalo je več ali manj takšno, kot je bilo prej. Dobili smo neodvisno državo, nismo pa dobili neodvisne nacionalne radiotelevizije, čeprav jo vsi plačujemo. Dobili smo neodvisno državo, nismo pa dobili nekaterih nujno potrebnih neodvisnih institucij, preveč je takšnih, da bi jih našteval.
Zadnji tak primer. Državna revizijska komisija razveljavi nek razpis, zato ker ga pač ni dobil ta pravi, potem pa pogledate, kdo je v senatu in vsi trije člani pripadajo Socialnim demokratom. To zame ni neodvisna institucija. Takih je še veliko in to seveda stane, tudi v materialnem smislu, slovenske davkoplačevalce. Ta del projekta je nedokončan in če hočemo, da bo Slovenija takšna, kot smo si jo predstavljali pred osemindvajsetimi leti, bo nedokončane stvari treba dokončati. Tako, kot so rekli predgovorniki pred mano, enostavno brez tega, da stvari opraviš do konca, mnoge stvari ne uspejo.
Kljub temu še vseeno zdaj, ko se spominjamo dneva slovenske samostojnosti in enotnosti, vemo, da nedokončano delo na teh segmentih ali pa na teh projektih vseeno lahko opravimo doma v pogojih, ko smo formalno suvereni, ko odgovarjamo kot narod, kot volivci, kot civilno občestvo sami sebi in je na nas, da to uredimo. Od tega ali bomo to sposobni ali ne, bo odvisno, kdaj bomo, kot se je takrat govorilo in so ljudje tudi verjeli in to upravičeno, kasneje se je iz tega delala šala, druga Švica. Ivan Oman je nekoč rekel na nekem sestanku Demosa, ja, Slovenija lahko postane druga Švica, ampak za to bo treba švicat, ne bomo do tega prišli kar tako, ne bo padlo iz neba in to je zelo preprosta resnica.
Kako pa zagotoviti hitrejši napredek, kako vse to opravljati v nekem okolju, ki je pristno, avtentično, slovensko in evropsko, v zadnjih mandatih dokazuje Občina Grosuplje, tako da čestitke županu in ekipi za zadnji uspeh na lokalnih volitvah. Rezultat je bil zelo prepričljiv in te modele je treba ponoviti v širšem smislu. Vemo, kaj je treba in kako je treba to narediti, samo dobre zglede je treba posnemati.
Naj bo toliko dovolj. Hvala za priložnost in čast, da sem lahko spregovoril ob tem prazniku. Hvala vodstvu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ob tej obletnici. Dolgo časa smo verjeli, da nekega posebnega združenja za to, da bomo gojili vrednote slovenske osamosvojitve in se tega spominjali, ne bo potrebnega, ker smo bili vsi enotni in smo se vsi strinjali in tako naprej, potem smo glede tega tudi vsi enakih mislih, ampak se je kmalu ugotovilo, da tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, od tega niso odstopili in to še vedno ni, zaradi tega se dogaja marsikaj, kar se ne bi smelo.
Zato je to združenje potrebno in čestitke za vse te napore, ki so bili vloženi in ki so bili uspešni in brez katerega bi počasi večina slovenske javnosti pozabila, kakšen praznik obhajamo v teh decembrskih dneh, ki so tudi sicer zelo praznični. Ko je Demos predlagal, da bi moral biti plebiscit v času božiča, tudi zato, da naši rojaki, ki so bili takrat na delu v zahodni Evropi, ne bi bili prikrajšani za to možnost glasovanja in odločanja o samostojni državi, je bil to najprej velikanski problem za takratno opozicijo oz. levico, češ da se ne spodobi, da bo zdaj pa cerkev imela nek vpliv na odločanje, da je to v nasprotju z načelom ločitve cerkve od države, da se to ne sme dati v božični čas. Če bi zdaj to kdo predvajal, mislim, da bi bilo zelo poučno, kaj se je vse o tem takrat govorilo. Tukaj morem reči, da Demos ni popustil, veliko naših rojakov je takrat prišlo domov za božično novoletne praznike in so lahko sodelovali pri tej zgodovinski odločitvi.
Mislim, da je bil tudi zaradi teh praznikov tisti čas še toliko bolj vesel in slovesen, poln novega upanja. Naj bo tak tudi čas, ki je zdaj pred nami v naslednjih dneh. Želim vam, da praznik dneva slovenske samostojnosti in enotnosti praznujete ponosno, tako kot se spodobi. Želim vam vesel in blagoslovljen božič in vse dobro v letu, ki prihaja. Bog živi Slovenijo."
