Pismo slovenskemu človeku: Novo rojstvo

Te dni se pripravljamo na praznik Jezusovega rojstva. Če ga lahko še tako imenujemo. Duhovno vsebino božiča nam je v marsičem »nadomestil« veseli, če že ne kar »nori« december. Mnogi mladi niti ne vedo, da je beseda »božič« izpeljana iz besede »Bog«. Ostaja torej le lupina, vsebine pa kar ni.

Toda bistvo božiča ni v celomesečnem norenju in kupovanju daril. Prav tako tudi ne v zimski romantiki ob prižganih lučkah. Ko sta Jožef in Marija zaman iskala spodobno prenočišče v Betlehemu – in to v času, ko so bile možnosti potovanja veliko bolj omejene kot danes – razmere niso bile prav nič romantične. Prav nasprotno.

Nosečnico, ki se ji je bližal čas poroda, so z možem nazadnje napotili v nek umazan hlev. Ni bilo porodnišnic, ni bilo hotelov, zaradi popisa prebivalstva, ki ga je ukazal tedanji cesar Avgust, so bila vsa prenočišča polna tistih, ki so se vrnili v rojstni Betlehem. Novorojeni Odrešenik je prišel na svet v skrajno revščino, že ob rojstvu je lahko začutil zavrženost. Ni ga dočakala mehka blazina, pač pa trda slama v mrzlem hlevu, kjer sta ga s svojo sapo grela vol in osel.

Mar ni to prispodoba odnosa sveta do Boga, ki smo ga izgnali iz javnosti? V naši družbi blaginje želi biti človek »bog«. Ki ima hkrati tudi svoje »bogove«. In potem se danes čudimo, zakaj takšno pomanjkanje blagoslova na vseh področjih.

Zato na ta praznik pripravimo svoje srce kot skromno, a prijetno prebivališče našemu Bogu. Božič je tudi priložnost, da se »rodimo od zgoraj«, da doživimo rojstvo, prerojenje v Svetem Duhu. Da bi se lahko živi Bog »rodil« tudi v nas.

Zato ga povabimo, naj vstopi v naše življenje. Postavimo ga na prvo mesto v svojem življenju. Ko bomo pred jaslicami, recimo naglas: »Jezus, vstopi v moje življenje, bodi na prvem mestu v mojem življenju.« Večkrat ponovimo to. In tako bo tudi naše družbeno življenje počasi pridobilo izgubljeni blagoslov.

Gašper Blažič