Pismo slovenskemu človeku: Emanuel – Bog z nami ter znamenja

Glede na dogodke v Berlinu ter Ankari, pa tudi številne namige o kopičenju oborožitve, se znova odpira vprašanje možnega globalnega spopada, ki bi utegnil terjati še več žrtev kot druga svetovna vojna. Leto 2017, ki se približuje, je namreč tudi jubilejno leto – minilo bo sto let od fatimskih prikazovanj. Gre za Marijina prikazovanja, ki jih je Cerkev priznala, imajo pa nedvomno odrešenjsko-zgodovinski značaj – Bog prihaja na pomoč človeštvu s svarilom, da če ne bo spreobrnjenja, si bo nakopalo veliko nesrečo.

Prikazovanja v Fatimi so se zgodila za čas prve svetovne vojne, ki jo je močno občutilo tudi slovensko ozemlje (soška fronta). Žal sta se v skladu s fatimskimi prerokbami zgodili dve veliki nesreči: komunizem v Rusiji, ki se je širil tudi drugam, ter druga svetovna vojna, ki je bila hujša od prve. Potrebna posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu se je zgodila z zamudo – uresničil jo je šele Janez Pavel II., medtem že razglašen za svetnika. 13. maja 1981, le malo pred začetkom prikazovanj v Medžugorju, je bil papež zaradi atentata s strani turškega nacionalista (Mehmed Ali Agça) celo klinično mrtev, a je preživel – tri leta kasneje pa je vendarle posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Začeli so se veliki premiki: prihod reformistično usmerjenega Gorbačova, padec berlinskega zidu in razpust sovjetskega imperija, pa tudi padec komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Žal pa je razpad Jugoslavije za seboj potegnil krvavo vojno. Naročilo iz Medžugorja desetletje prej (»Mir mora zavladati med Bogom in ljudmi«) še danes ni uresničeno. Dandanes se v Evropi dogaja masoven odpad od Boga, s čimer stara celina izgublja blagoslov (»benedictus« – ni naključno, da je bil sv. Benedikt razglašen za zavetnika Evrope, cerkev v njegovi rojstni Nursiji pa je bila nedavno porušena v potresu!), izgublja se tudi duhovna imunost. Zato satan in njegovi angeli nimajo težkega dela. Teroristični napadi bodo zato vse pogostejši.

 Slovenija se je zaenkrat izognila hujšim izgredom, vendar ni rečeno, da bo tudi v prihodnje ostalo tako. Naša osamosvojitev je bila dejansko čudež in to priznavajo celo tisti, ki se ne deklarirajo kot verni kristjani. Žal pa je izostala naša hvaležnost Bogu. Če smo bili doslej vajeni na delitev na ateistično levico in krščansko desnico, se je verska oz. duhovna zavezanost v zadnjem času – tudi po zaslugi levičarske agende v nastopih sedanjega papeža Frančiška – precej spremenila. Pojav t. i. vsegliharstva, pa Grmičeve različice krščanstva na eni strani ter krepitev proticerkvenosti na pomladni strani (vključno s sklicevanjem na stare poganske kulte) ter vsesplošen porast ezoterike je znamenje, da je Slovenija tista dežela, ki potrebuje močno duhovno in moralno prenovo.

Naj ob tem spomnimo, da smo v času pred drugo svetovno vojno po evharističnem kongresu imeli še mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je že med drugo svetovno vojno posvetil slovenski narod Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Sam je na žalost plačal svojo ceno z neprostovoljnim izgonom ter madežem krivične obsodbe. Sadovi posvetitve ne glede na dokaj miren prehod v samostojnost in demokracijo pa še niso povsem uresničeni, saj so stare sile še močno navzoče v politiki in družbi.

To pomeni, da bo potrebno Presvetim Srcem (Jezusa, Marije, Jožefa) posvetiti ne samo slovenski narod, ampak tudi slovensko državo v celoti, prav tako bi se morala Slovenija posvetiti Kristusu Kralju po zgledu Poljske. Tistim, ki zahajamo v cerkev, nam je verjetno znana pesem »(Mi hočemo) Povsod Boga«. Namreč, po osamosvojitvi smo obtičali ne samo politično in gospodarsko, pač pa predvsem duhovno. In če se bo takšno stanje nadaljevalo, bomo izpostavljeni tudi neposredni vojni nevarnosti. Ne pozabimo, da je slovensko ozemlje skupaj z ostalimi migranti prečkalo kar nekaj nevarnih teroristov, tudi nedavni napadalec v Berlinu. In zakaj smo obtičali? Ker nismo pokazali hvaležnosti za osamosvojitev in prehod čez »Rdeče morje«, za kar smo plačali zelo nizko ceno. Postali smo podobni nehvaležnim Izraelcem po izhodu iz Egipta, ko so začeli hrepeneti po »egiptovskih loncih mesa«, častiti zlato tele in nasploh nergati. Nebesa čakajo našo hvaležnost!

 Marija je v Medžugorju povedala dve pomembni stvari: prvič, da je Medžugorje nadaljevanje Fatime, drugič, da lahko z molitvijo in postom tudi ustavimo vojne in naravne nesreče. Za to pa je potrebno osebno spreobrnjenje. Naredimo v tem preostanku adventnega časa ta korak! Recimo: »Jezus, vstopi v moje življenje!« Ne moremo se namreč zanesti zgolj na svoje človeške moči. Zgodovina nam govori o tem, koliko bitk je bilo v Evropi dobljenih v moči molitve, denimo proti Turkom, tudi na čudežen način (Lepant, Dunaj). Pa tudi odhod sovjetskih čet iz Avstrije leta 1955, potem ko je pater Petrus Pavliček organiziral molitveno verigo. Ni dovolj, da se zgolj sklicujemo na neko tradicijo in preteklost – vera naj bo ŽIVA. To nam je povedal tudi sv. Janez Pavel II leta 1996 na obisku v Sloveniji: vsak kristjan se mora vedno znova, vsak dan odločati za Kristusa.

 Začnimo že danes. Molimo, slavimo, se postimo. Odpovejmo se hudiču in njegovim padlim angelom, vsem malikom, vsem duhovnim praksam, ki niso od Boga. Pustimo ob strani jogo, horoskope, energije in podobno. Postanimo del Božje zmage! Če je Bog z nami, kdo je zoper nas?

Gašper Blažič