PISMO PREDSEDNIKA SDS BORUTU PAHORJU
nedelja, 31. 5. 2009Predsednik vlade in SD
Levstikova 15
1000 Ljubljana
Partnerstvo za razvoj 2+10
Spoštovani,
Ob začetku vašega mandata 7. novembra 2008 ste v svojem nastopnem govoru dejali:
“Slovenija potrebuje razvojni sporazum, potrebuje neko razvojno soglasje o naših dolgoročnih ambicijah in seveda o potrebnih strategijah, da jih postopoma dosežemo. Vsako drugačno ravnanje bi v obstoječih razmerah vodilo v odsotnost jasnih prioritet in bi nas pripeljalo v popolnoma brezplodne razprave in prepire o stvareh, ki niso bistvene za našo prihodnost. Pri tem se mi zdi ena stvar bistvena. Za gospodarsko negotovost pred katero smo, ni odgovorna prejšnja Vlada. Pred njo smo se znašli skupaj s svetom, ki mu pripadamo. Torej odpade neka nevarnost, da bi v oblikovanju tega razvojnega soglasja izgubljali čas in energijo za medsebojna obtoževanja kdo je za kaj kriv in kdo ne. To se mi zdi zelo važno. Popolnoma jasno je, da je treba zdaj osredotočiti vse naše misli na strateške ukrepe Slovenije za reševanje problemov, ki so posledica finančnih in gospodarskih razmer v razvitem svetu, ki mu tudi mi pripadamo. Naj povem zelo iskreno, spoštovane kolegice in kolegi, jaz osebno imam veliko več vprašanj, kot odgovorov. Poudarjam pa dvoje. Prvič. Da se na nastalo situacijo ni mogoče odzivati z neko pasivno socialno politiko, ampak samo z aktivno razvojno politiko. Drugič. Da odgovorov na vprašanja, ki zadevajo torej nas in ves razviti svet ne moremo čakati od drugih, temveč jih moramo poiskati tudi sami. Naloga Vlade je, tako kot jaz vidim, da ustvari potrebno družbeno in politično ozračje, da vso to ustvarjalno energijo nekako poveže v ustvarjalno celoto.”
Na seji DZ 21. novembra, ko je mandat dobila celotna vaša vlada, pa ste temu dodali:
“Jaz bom danes za potrebe tega nastopa, preprosto rekel, da potrebujemo tudi v novem mandatu in takoj na začetku, partnerstvo za razvoj. Sedaj, kako bo to izgledalo, kako se bomo zmenili za njeno funkcioniranje, kakšno ime bomo dali, to je vse stvar pogovorov, tako s predsedniki in predsednico koalicijskih strank kot tudi seveda s predsedniki opozicijskih strank. Ampak temu se bomo posvetili takoj, seveda ob pripravljenosti opozicije na to.”
Opozicija je takoj izrazila pripravljenost na sodelovanje, vendar ta Vaša ideja kljub temu več kot mesec dni po prisegi nove vlade ni doživela realizacije. Ob priložnostnem srečanju sem vas nanjo spomnil. Dejali ste, da za konkretno oblikovanje pobude po vzoru Partnerstva za razvoj iz leta 2006 ni bilo še časa in da naj kar SDS pripravi predlog sporazuma.
To je bilo storjeno in nato ste sklicali sestanek vodij parlamentarnih strank, kjer sem skupaj z drugimi kolegi iz opozicije doživel neprijetno presenečenje, saj so vse stranke vladne koalicije enotno nastopile proti predlogu, da se podpiše pisni sporazum in protokol o sodelovanju. Dosežen je bil zgolj ustni dogovor, da si vladna koalicija in opozicija mnenja in predloge protikriznih in razvojnih zakonov izmenjata pred parlamentarno obravnavo. Na tej podlagi smo prejeli osnutek vladnih varčevalnih ukrepov, na katerega je naš Strokovni svet pripravil skoraj sto pripomb in dodatnih predlogov. Od dne, ko smo vam naše predloge posredovali, so pretekli že štirje meseci, pa nanj nismo dobili še nobenega odgovora. Prav tako ne mi ne javnost ne vemo, kakšna je bila pravzaprav usoda ali učinki tega pompozno najavljenega vladnega varčevalnega paketa?
Kakorkoli, vlada je brez formalne obrazložitve prekršila tudi ustni dogovor o sodelovanju parlamentarnih strank, saj po omenjenem predlogu varčevalnega paketa nismo prejeli nobenega gradiva več. Izgovarjanje na zaplete, do katerih je prišlo po nerazumnem glasovanju vladne koalicije proti zaključnem računu za leto 2007 nima nobene osnove, saj dogovor parlamentarnih strank ni vseboval nikakršnih zavez glede glasovanja o tretjih zadevah v Državnem zboru.
Spoštovani g. predsednik,
od samovoljne prekinitve sodelovanja z vladne strani je minilo nekaj mesecev. V tem času se je izkazalo, da se črne napovedi uresničujejo hitreje od mnogih pričakovanj v začetku leta. Relativni položaj Slovenije v EU se je medtem močno poslabšal. V nasprotju z napovedmi Evropske komisije iz začetka letošnjega leta, ki so kazale, da bo Slovenija zaradi nizke zadolženosti in drugih dobrih podlag ena redkih držav EU, ki se bo izognila recesiji, se danes soočamo z napovedjo padca okrog 4% za leto 2009. Bolj kot odstotki sami skrbi dejstvo, da omenjene napovedi prvič v zgodovini Slovenije nakazujejo nevarnost zaostajanja za povprečnim tempom razvoja EU. Ob primopredaji poslov na začetku mandata sem vam dejal, da od nove vlade zaradi svetovne gospodarske krize ne bomo zahtevali 5 % gospodarsko rast, kot smo jo v povprečju dosegali v prejšnjem mandatu, temveč zgolj uresničevanje Strategije razvoja Slovenije, ki določa, da mora Slovenija rasti za 3 odstotne točke hitreje od povprečne rasti EU. To pa zato, ker je samo tako mogoče v zastavljenem roku ujeti povprečno razvitost unije. V času konjukture v EU moramo biti torej za 3 % boljši, v času recesije pa za najmanj 3 % manj slabi.
Odgovorili ste mi, da je to korektno pričakovanje in da ga bo nova vlada upravičila.
Ugotavljam, da smo po komaj dobrega pol leta novega mandata na točki, ko je temeljni razvojni cilj Slovenije ogrožen. Še posebej se ta občutek krepi po zadnji izredni seji DZ (22. 5. 2009), na kateri je vaša koalicija na priporočilo vaše vlade vehementno zavrnila vseh 68 protikriznih ukrepov, ki jih je predlagala SDS. Čeprav ste na tej seji dejali: “Globina krize in stiska ljudi nas opozarjajo, da pred vlado stoji še ogromno dela in veliko dilem in mi jih želimo pretehtati skupaj z opozicijo. Če, naj spomnim, da ustnega dogovora o tem, da bi sodelovali v premagovanju težav, ki so povezane z gospodarsko in socialno krizo je prišlo, potem pa je prišlo tudi do nekaterih dogodkov v Državnem zboru, ki so to zaupanje nekako ohladili. Jaz želim, da bi v prihodnosti prišlo do obnovitve tega zaupanja in da bi skupaj premagali krizo, pri kateri smo.”
… je glasovalni stroj vladne koalicije arogantno povozil celoten paket naših predlogov, v katerega je večje število stokovnjakov našega Strokovnega sveta vložilo nekaj tednov svojega dela. Iz nastopov na seji DZ je bilo razvidno, da številni poslanci vladne koalicije predlogov sploh niso prebrali, saj so tudi pri zakonih in predlogih, ki so bili fiskalno nevtralni ali celo pozitivni za javne prihodke (trošarine), kot papagaji ponavljali stališče vlade, da so predlogi prevelika obremenitev za proračun.
Pretekli petek se je v slovenskem parlamentu zgodilo precej več, kot so naslednji dan zabeležili skopi zapisi v nekaterih časopisih. Arogantno zavrnjenih vseh 68 protikriznih predlogov sredi vse resnejše krize namreč ni bilo navadno glasovanje vladne večine. To je bilo simbolno dejanje oblasti, ki se po mojem mnenju ne zaveda resnosti položaja, v katerem je Slovenija.
Ostre kritike, ki jih na vlado naslavljajo zbornice ter splošno nezaupanje, ki ga v vlado glede reševanja krize izpričujejo državljani kažejo, da je kriza tudi kriza zaupanja – zaupanja v pravilnost smeri, odločnost in sposobnost vodenja. Ker zaupanja ni, se ne investira, ne kupuje, ni naročil, in tako naprej v spiralo, ki je vedno globlja. Besed “da bo vlada počasi a gotovo izvlekla Slovenijo iz krize” nihče ne jemlje resno. V opoziciji bi se lahko zgolj privoščljivo nasmihali, ampak je situacija preveč resna. Ta kriza škoduje vsem v državi, ne samo vladajoči koaliciji. Zato SDS ponuja način, da se ta začarani krog prekine in da naredimo prvi odločen korak v smeri, da iz krize naredimo priložnost. Sama po sebi, gospod predsednik vlade, kriza to ni. Je prekleto resna stvar. Enkrat se bo sicer končala. Kot se ni začela po naši krivdi, se ne bo končala po vaši zaslugi. Lahko pa bomo ocenili, ali se je Slovenija znašla boljše ali slabše od drugih držav in ali je vsak naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi v reševanje pritegnil vse, ki bi lahko pomagali. Ali ste vi naredili vse? Mi več ne moremo.
Slovenija danes še bolj potrebuje pristop, kot ste ga nakazali novembra 2008, v prejšnjem mandatu pa smo ga v korist vseh uporabili celo v bistveno manj zahtevnih časih.
Zato, spoštovani g. predsednik vlade Borut Pahor, v imenu SDS še enkrat javno sprašujem:
Ali predsednik vlade in največje vladne stranke še vedno misli, da je dobra izkušnja partnerstva iz prejšnjega mandata kljub današnji očitni stagnaciji razvoja in zamudah pri spopadu s krizo odveč?
Če bo premislek privedel do pozitivnega odgovora, predlagam, da se resno posvetimo uskladitvi zavezujočega pisnega sporazuma o Partnerstvu za razvoj 2+10. Predlog Sporazuma ter predlog Pravil o vplivu in odgovornosti smo vam posredovali že pred meseci. Prosim, da mi vaše cenjeno načelno stališče do predlogov in morebitne konkretne pripombe na posredovana dokumenta posredujete čimprej.
Oba veva, da je dogovor o partnerstvu v času krize potreben bolj kot kadarkoli doslej in da je odvisen predvsem od odločitve ene osebe, t. j. predsednika vlade. Pravzaprav je za pozitiven odgovor potrebna samo uskladitev dejanj z izgovarjanimi besedami. V Vaših rokah je odgovornost, o kateri ste toliko govorili pred lanskimi volitvami.
S spoštovanjem,
Predsednik SDS
Janez Janša
Ljubljana, 31.05.2009