Peter Peterka: Rojstvo Druge republike

“Ne smemo in ne bomo odnehali, ker drugače bomo vsi končali v celicah na Dobu,” je na shodu Odbora 2014 med drugim dejal predsednik Krščanskega foruma SDS. V nadaljevanju objavljamo celotni nagovor Petra Peterke. Na videoposnetku si ga lahko ogledate na 21. minuti.”Spoštovani prijatelji pravičnosti in svobode. Danes sem drugič pred Vami in danes Vam hočem povedati nekaj o »Rojstvu druge Republike«. Kot izhodišče današnjega razmišljanja bom uporabil svetopisemsko zgodbo Exodus; zgodbo, ki govori o izhodu Izraelcev iz suženjstva v Egiptu skozi puščavo in končno prihod v obljubljeno deželo Kanaan. Gre za čudovito zgodbo, ki je literarno izjemno pestra, z vzponi in padci, vse pa vodi Božja previdnost. Njena lepota in bogata sporočilnost se kaže v kriku zatiranega ljudstva, ki seže do Boga. Ta pošlje Mojzesa, da izpelje njegovo ljudstvo iz sužnosti proti Obljubljeni deželi. Zgodba govori o posamezniku, ki se bori za svobodo, obenem pa opisuje preizkušnje, ki ga čakajo na poti do svobode.Pred 25. junijem 1991, je obstajala država Socialistična Republika Slovenija, ki je bila del Federativne Socialistične Republike Jugoslavije. Prepričan sem, da zelo veliko veste o Jugoslaviji in njeni zgodovini – še posebej tisti drugačni – zamolčani – zgodovini. Prav tako veste, da je Slovenija bila pod diktaturo Organizacije enopartijske vladavine, ki je temeljila na absolutnem nadzoru posameznika. To pa je vodilo do kršenja človekovih pravic. Vodstvo komunistične zločinske Organizacije se je hotelo čim prej znebiti nejasnih ideoloških odnosov z drugimi političnimi grupacijami. Pri tem pa je slovenski narod trpel velike bolečine in prenašal težo trpljenja. Pol stoletja je slovenski narod trpel suženjstvo in počasi podzavestno začel čutiti odpor.

»Bilo je 15. junija 1988 Metelkova, vojaški zapor. Zunaj je sijalo sonce, v samici pa je kljub temu gorela luč. /…/ Odprla so se zunanja kovinska vrata v celico, nato pa je stražar odklenil še notranja, rešetkasta. Odprl jih je in se umaknil za korak – to je pomenilo, da moram z njim. /…/ Spet sem bil v temnordečem golfu SDV, ki me je 1. junija 1988 popoldan peljal iz civilnih priporov na Povšetovi v vojaški zapor na Metelkovi. Grozljivo občutje. Ljudje iste narodnosti, ki so govorili isti jezik, so me, vzvišeni in arogantni, predali tuji vojski, tujim uniformam, ljudem tujega jezika in zlih nakan. Ob tem so se v zadovoljstvu nad uspešno izpeljano skupno akcijo skoraj objeli. V zaporu sta me že pričakovala stari znanec, vojaški tožilec Živko Mazić in preiskovalni sodnik Ranić. Usta sta imela raztegnjena kot hijeni nad mrhovino. najbrž me podzavestno nobena stvar v zaporu ni prizadela bolj kot to izdajalsko dejanje. Vsaj jaz sem to predajo takrat tako občutil. Nalog za predajo je ob podpori celotne takratne politične garniture podpisal šef slovenske Udbe ali milice.« Janez Janša, Okopi.

»V Sloveniji je po Roški 1988 oblikovala sicer šibka, a prava politična alternativa, ki je izsilila prve svobodne volitve in leta 1990 na njih zmagala.« In tukaj je Slovenija. Rojena na plebiscitu 23. decembra 1990, ko je narod za samostojno Slovenijo soglasno rekel »DA«. Samostojna 25. junija 1991, ko je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in druge zakone, s katerimi je Slovenija prevzela oblast na svojem ozemlju.

Danes se zdi, da je to bilo dolgo zgodovinsko obdobje nastajanja Slovenske države. In nastala je. Kljub vsem težavam, ki so spremljale porajanje slovenske pomladi. V teh posameznikih, utrujenih od zatiranja, je tlela želja po svobodi in leta 1988 so vstali in se zoperstavili diktaturi komunistične Organizacije in vsemu, kar je obvladovalo miselnost takratnega časa. Namreč počasi so prišli do zavedanja, da je svoboda temelj vsakršnega življenja. In oropati posameznika svobode je isto kot odvzeti mu dostojanstvo. Odvzeti človeku svobodo je enako kot oropati ga za Bogo-podobnost, po kateri smo vsi ustvarjeni.
Toda veliko ljudi ima svoje ozke interese v Egiptu, bodisi politične bodisi ekonomske, zato se nočejo iztrgati iz njega. Egipt jim pomeni sredstvo za politično moč in s tem za oblast. To je tipična mentaliteta Organizacije, ki razmišlja bolj totalitarno, kakor demokratično in si ne more predstavljati, da bi jo sploh kdo smel zamenjati. Ni čuda, da državljani takšne oblike strankarske politike ne marajo. Zato apatija in resigniranost velikega dela prebivalstva. Ta visoka stopnja razočaranosti v narodu je važen sestavni del krize vrednot, ki jo ugotavljam v današnji Sloveniji. Vedno nižja udeležba volivcev na volitvah to nazorno dokazuje. Vedno več ljudi meni, da demokratični mehanizmi v Sloveniji sploh ne delujejo več. Pravzaprav nikoli niso.

 »Začuda je bil moj drugi prihod na Dob po mojih prvih občutkih precej podoben prvemu. To me je presenetilo, vseeno sem pričakoval razliko. Podobnost je bila verjetno še najbolj določena s tistim kričanjem in enakim izgledom izolacijskega bloka, ki je sicer za četrt stoletja bolj dotrajan z opremo vred, ima pa enak vonj. Odnos zaposlenih je strogo profesionalen in korekten, to je prva opazna razlika. Resno so vzeli opozorila o grožnjah in temu primerno ravnajo. A po tistih prvih izpadih ob prihodu se tudi reakcija sojetnikov spremeni. Padajo še klici, a velika večina naklonjenih. Nekdo pod oknom bloka zavpije: “Čast, to.” Na sprehodu slišim nekaj pretresljivih izpovedi. Kaj preostane človeku, obsojenemu na 30 let, ki tudi po dolgih letih samote verjame, da je tam po krivici, pa nima denarja za visoke sodne takse ob pritožbah? Kaj smo naredili iz te države, ko gre za dostopnost do pravice?« Janez Janša, »Dolina vranov«, 24. junija 2014, 25. let po prvem prihodu na Dob.

Sodni sistem ni sposoben ustrezno opravljati naloge, ki jih zahteva pravna in socialna država. Napredek v našem sodnem sistemu je komaj opazen. Na desettisoče primerov letno zastara. Mnogi ljudje morajo več let čakati na svojo pravico. To seveda razkraja zaupanje v pravno državo in znižuje pravno zavest državljanov. Dokaz temu je, da v slovensko sodstvo zaupa zgolj 24% ljudi. V zadnjih letih smo bili seznanjeni s celo vrsto listinskih dokazov za kršitve ustave, zakonov in drugih predpisov. Kljub mnenju Zakonodajno pravne službe DZ, jutri obstaja nevarnost, da bo Državna volilna komisija, kjer imajo večino člani SMC, ponovno kršila ustavo, s tem, ko bo poskušala odvzeti poslanski mandat Janezu Janši, ki je bil legitimno izvoljen. Vsi takšni primeri, ki jih je na stotine, so napad na pravno državo in prilaščanje njenih institucij za ozke strankarske interese. To je seveda razkroj ustavnega sistema, ki predpostavlja zaupanje državljanov v državne institucije. Ker pa te institucije v vseh treh vejah oblasti vse prepogosto kršijo ustavo in zakone in za te kršitve nihče osebno ne odgovarja, usiha zaupanje v te institucije in zaupanje v državo. To pa je razkrajanje demokratičnega sistema.

Zato bodite brez utvar. Ko boste danes odhajali na svoje domove, ne bodite prepričani, da bo Vrhovno sodišče s časoma izpustilo Janeza Janšo; ne mislite, da se bo vse uredilo samo od sebe; da je to samo po sebi umevno. Kajti svoboda, resnična svoboda, se pribori na podlagi vsakodnevnih protestov proti krivičnemu sistemu, ki narod zatira in ga spreminja v sužnja. Slovenski narod v lastni državi ne bo več suženj. Protesti so samo začetek. Tudi, ko bo Janez Janša na svobodi, in ta dan bo prišel, bomo z njimi nadaljevali, ker je v Sloveniji še veliko krivic. Ne smemo in ne bomo odnehali, ker drugače bomo vsi končali v celicah na Dobu. In še naslednjih sto let bodo kršene človekove pravice in naši otroci in nato njihovi otroci bodo trpeli pod večjo težo, ki jo trpimo mi.

Organizacija se nikoli ne bo predala prostovoljno. Zapomnite si to! Zato moramo vztrajati naprej. Svoboda nikoli ne bo prišla sama od sebe. Velik čudež bi se zgodil, če bi se Organizacija sama od sebe odpovedala svoji oblasti, ampak oni tega ne bodo storili! Oni ne bodo izpustili zatiranega naroda prostovoljno, sami od sebe. Ampak svobodo bomo dosegli mi sami s protesti in zavzemanjem za pravično in svobodno državo.

Indija brez Gandija in njegovih plemenitih somišljenikov, še danes ne bi bila svobodna. Brez  abolicionistov v Združenih državah Amerike, tako črnci kot belci, bi še danes bili okovani v suženjstvo. Brez Pučnika in njegovih privržencev, Slovenija še danes ne bi bila samostojna. V zgodovini človeštva so vedno obstajali posamezniki, ki so bili za narodovo svobodo pripravljeni žrtvovati svoje glave, pri tem bili nenehno preganjani in žrtve najhujših oblik kršenja človekovih pravic, zato ker so vedeli, da svoboda nikoli ni podarjena, ampak pride skozi nenehen upor in proteste trpečega naroda.

Spominjam se noči, ko so spuščali staro zastavo z zvezdo in dvignili zastavo nove samostojne države Slovenije, sem videl nekaj popolnoma drugega kot to, čemu smo danes priča. To ni bil bežen pojav na odru zgodovine, marveč je to dogodek s presegajočim pomenom, ker simbolizira nekaj več. Ta dogodek za mene simbolizira, da je stari totalitarni sistem umrl in se rodil novi demokratični in svoboden. Toda, ko sem 20. junija 2014 gledal za Janezom Janšo, ko je odhajal v zapor, sem spoznal, da je pot v svobodo dolga in težka.

Tako je. Pot v svobodo je težka in naporna. Tiste ljudi, ki nam nenehno govorijo, da je danes veliko napetosti v naši družbi in med ljudmi, kot kadarkoli prej, njih poslušajte, ker imajo prav. Osvoboditev izpod spon egipčanskega suženjstva, pomeni soočiti se s to napetostjo. Drugače se ne bomo nikoli rešili. Nasprotno pomeni obdobje brez napetosti, čas, ko smo Slovenci bili sužnji v lastni državi. In čas napetosti, ki smo mu priča, pomeni čas, ko smo se Slovenci odločili zoperstaviti krivicam, ki jih trpimo 23. let. In to je svoboda, ki jo vztrajno iščemo: ne negativna in nagnusna svoboda, ki je zgrajena na strahu in izkoriščanju zatiranega naroda, ampak pozitivna in trajajoča svoboda, ki temelji na pravičnosti in ljubezni do ljudi.

Takšno državo hočemo. Živeti hočemo v svobodni, demokratični državi slovenskega naroda, ki je utemeljena na spoštovanju človekovega dostojanstva, človekovih pravic ter na vladavini prava. In Bog nam je priča.

Svoboda Janezu Janši – Svoboda Sloveniji.”