Patricija Šulin: "Nacionalni reformni program, ki ga je vlada poslala v Bruselj, je na trhlih nogah!"

“Ideološke teme vlada producira zato, da se lahko zadolžuje po en milijon evrov na uro. Novelo zakona o arhivih je treba popolnoma odkloniti in dovoliti, da se zgodovinopisje razvija,” je na pogovornem večeru v Novi Gorici dejal dr. Vasko Simoniti. Novi v nizu pogovornih večerov z naslovom “Referendum – nezaupnica vladi, ki zapira arhive UDBE in uničuje Slovenijo” je potekal 24. aprila 2014 v Novi Gorici. Govorci so bili raziskovalec in publicist mag. Igor Omerza, zgodovinar dr. Vasko Simoniti in nekdanja poslanka Državnega zbora RS Patricija Šulin.Zgodovinar dr. Vasko Simoniti je najprej opozoril, da se prostor v Sloveniji zapira kot pred letom 1990 in da to onemogoča pravo zaživetje demokracije. Omenil je primer Edvarda Kocbeka, ki so ga nadzirali še na smrtni postelji. “Zatesnitev medijskega prostora onemogoča ljudem, da izrekajo svoja stališča. Če kontroliraš javno mnenje, ljudje ne povedo, kar v resnici mislijo, ampak so ponižani in nadzorovani.” Današnji sistem bi rad zabrisal meje med prejšnjim in tem sistemom. “Meje demokracije se relativizirajo, v prednosti ostaja tisti, ki je to prednost in privilegije že imel.” “Za ohranjanje oblasti je zelo pomembno, da obvladujejo vse medije, in sicer skozi tri zakone: Zakon o RTV Slovenija, Zakon o medijih in Zakon o arhivih.” Kot je dejal, so ti zakoni, ki jih je sprejela prva Janševa vlada, še vedno v veljavi. Takratni nasprotniki so celo prirejali referendum, čeprav so bili zakoni primerljivi s tistimi v Evropi. Z referendumom želemo zavrniti slabo novelo te vlade. “Veljavni zakon iz 2006 je popolnoma primerljiv in sprejemljiv za evropsko skupnost in slovensko realnost.” Oblast ne želi prikazati, kakšna je bila narava sistema in posameznikov v prejšnjem sistemu. To kaže na njihov nedemokratičen značaj. Dejal je tudi, da novi zakon daje večjo vlogo arhivski komisiji, ki jo imenuje vlada. “Eni pač ne želijo, da bi preteklost postala zgodovina!” To bo tudi namen komisije, ki jo bo imenovala vlada. “Če bodo arhivi odprti za vse ljudi, pride skozi čas do sinteze. V nasprotnem primeru ni nikoli pomiritve.” Raziskovalci bodo morali napisati celo predstavitveni elaborat, če bodo hoteli do gradiva. To je nezaslišano! Gradivo mora biti dostopno vsem.” Po njegovem to pomeni oviranje raziskave, saj bodo v arhivu lahko rekli, da niso zadovoljni in bodo raziskovalce onemogočali. Opozoril je na čuden člen o anonimizaciji. “Tako gradivo je invalidno, falsificirano! Nisem še slišal, da bi npr. v Avstriji imeli referendum, ker hoče nekdo preprečiti, da bi se arhivsko gradivo preučevalo.” Kot je dejal, vlada ta zakon prodaja kot ideološki. “Zakon moramo vsi razumeti, a ta novela je takšna, da si jo lahko razlagamo zelo čudno.” “Ideološke teme vlada producira zato, da se lahko zadolžuje po en milijon evrov na uro.” “Zakon je treba popolnoma odkloniti in dovoliti, da se zgodovinopisje razvija.” Izrazil je ogorčenje nad napisom na Sabotinu. “Kaj hočemo s tem napisom? Mej ni več, zakaj dražimo Evropo?” Po njegovem potrebujemo Slovenci domoljubje, ne pa nekega Tita. “Kako gre skupaj to, da imamo v Novi Gorici Trg Evrope, na drugi strani pa napis Tito na Sabotinu?”Publicist in raziskovalec mag. Igor Omerza je podrobneje predstavil, zakaj je spreminjanje zakona o arhivih velika napaka. V začetku je povedal, da je 7. 3. 1990 Ivan Eržen, zadnji načelnik slovenske tajne politične policije, ukazal masovno uničevanje udbovskega gradiva, 8. aprila pa so bili prve demokratične volitve, uničevali pa so tudi še po volitvah. 7. 5. 1990 je tako ekipa tednika Mladine ujela enega izmed številnih uničevalnih konvojev pred papirnico Količevo. »Tega gradiva se na žalost ne da povrniti,« je dejal mag. Omerza, je pa bistveno, da je gradivo, ki še obstaja, na voljo za raziskovanje.»Duh zakona iz leta 2006 je bil jasen: popolna odprtost z varovanjem osebne integritete tistih, ki jim je življenje uničil zavrženi režim. Od leta 2006 pa do danes ni niti ena žrtev sprožila kakšnega procesa, da so bile kršene njene pravice. So pa se pritožili nekateri sodelavci Udbe,« je povedal mag. Omerza. »Vse se je spremenilo, ko sem leta 2010 objavil knjigo Edvard Kocbek – Osebni dosje, št. 584, kjer sem pokazal slovenski javnosti, da je kljub enormnemu uničenju udbovskega gradiva še ostalo toliko, da se da narediti solidna anatomija delovanja propadlega režima in njegove udarne udbovske pesti,« je dejal mag. Omerza in dodal, da je Pahorjeva vlada s spremembo zakona želela legalizirati nelegalno stanje, vendar pa so volivci na referendumu o arhivih junija 2011 zavrnili nove in omejujoče arhivske spremembe.Jeseni leta 2011 je za raziskovalce sledil nov udarec, ko je tedanji direktor Dragan Matić uvedel anonimizacijo – toda samo udbovskega gradiva in ne tudi na primer partijskega itd. »V arhivu je seveda prišlo – zaradi tehničnih razlogov – do velikih zastojev v dostavljanju gradiva uporabnikom in vsa zadeva bi kolapsirala, če ne bi novi direktor Jože Dežman po posvetu stroke in uporabnikov aprila 2012 anonimizacijo preprosto odpravil,« je pojasnil mag. Omerza.Marca 2013 pa je padla vlada Janeza Janše in nova vlada je pohitela s spremembami arhivskega zakona. V parlamentu so bile tako sprejete spremembe zakona iz leta 2006, ki pomenijo velik korak nazaj. Zakaj?»Zakon zapoveduje splošno anonimizacijo občutljivih osebnih podatkov in hkrati širi vsebine, ki bodo v očrnjeni obliki na voljo vsem uporabnikom in javnosti. Ob pozitivnem širjenju formalno odprtih vsebine pa sprejete zakonske spremembe te vsebine dejansko zapirajo,« je povedal mag. Omerza in na fotografijah pokazal tipično arhivsko škatlo, ki vsebuje na stotine strani dokumentov. Dva zaposlena v arhivu Udbe bi tako potrebovala ogromno časa za temeljit pregled in počrnitev teh podatkov. V arhivu je namreč 2,5 milijona fotografij! »Zdaj boste pa z dvema človekoma anonimizirali toliko strani. To lahko traja 500 let!« je bil kritičen mag. Omerza in dodal, da »duh zakona sedaj ni več popolna odprtost, ampak odprtost s počrnjevalnim zadržkom.«To lahko uporabnik sicer premaga s prošnjo in odobritvijo arhivske komisije, toda nove zakonske spremembe silno zaostrujejo odobritvene pogoje. »Kakšno garancijo imam, da mi bo vsaka arhivska komisija odobrila raziskovanje?« se je vprašal mag. Omerza. Pojasnil je, da je stari oz. obstoječi zakon odobritvene pogoje preprosto opredelil v 66. členu: »Za opravljanje raziskav z namenom zgodovinske, pravne ali publicistične ocene gradiva in delovanja organov oziroma organizacij … ter če interes javnosti prevladuje nad varovanimi interesi oseb (to je žrtev)… o skrajšanju roka nedostopnosti odloča arhivska komisija.«Nova zakonodaja pa bistveno zaostruje pogoje za pridobitev arhivskih gradiv, saj je že uporabnik definiran kot znanstvena organizacija, raziskovalec ali publicist, ki mora za pridobitev »izjemnega dostopa« arhivski komisiji predložiti »predstavitveni elaborat raziskave«. Mag. Omerza je še poudaril, da bi se morali zakoni pisati za daljše obdobje in uporabniki arhivskih gradiv ne bi smeli biti odvisni od vsakokratne kadrovske sestave vlade in arhivske komisije.»Rešitev je, da se sedanja koalicija in opozicija dogovorita, kako opredeliti popolno odprtost in naj se pri tem zgledujeta pri najboljšem, to je češkem zgledu,« je dejal mag. Omerza in dodal, da Čehi, ki imajo popolnoma neomejen dostop do dokumentov svojega propadlega režima, pravijo: »Kdor ne pozna svoje preteklosti je preklet v to, da jo bo ponovil.« Morali bi se zgledovati po njih.?»Tisti, ki mislijo, da je udbovsko in nasploh vprašanje raziskovanja prejšnjega propadlega režima nepotrebno, naj se ne čudijo, če se bodo prav zaradi njihovega podcenjevanja tega vprašanja, nekoč oni ali potomci in mi z njimi, zopet znašli v socializmu s človeškim obrazom, skupaj z nečloveško tajno politično policijo nove socialistične elite. To je izjemno pomembno vprašanje, ki ga mora naša družba razrešiti,« je zaključil mag. Omerza.??”Predsednica vlade mora imeti do zgodovine spoštljiv odnos.”Nekdanja poslanka Državnega zbora RS Patricija Šulin pa je zbranim predstavila pogled na delovanje aktualne vlade. “Winston Churchill je bil proti dvigovanju davkov – naša vlada pa počne prav to! Najprej so dvignili DDV, potem pa se je to kar nadaljevalo.” Omenila je tudi problem sive ekonomije, v kateri se izgubi veliko sredstev. Prav tako pada poraba gospodinjstev. Šulinova je povedala, da se je že pred dobrim letom dni ob podpisu koalicijske pogodbe videlo, da ta vlada nima vizije. Vendar pa je po tem letu dni opazno, da ima še večje probleme, kar še najbolj občutimo državljani, še posebej z večanjem davkom. »Če ne prime en davek, bo morda prijel drugi,« je predstavila razmišljanje in delovanje vlade Patricija Šulin. Po padcu nepremičninskega davka tako zdaj vlada želi napolniti proračunsko luknjo s trošarinami. »Tako se ne vodi države. Smo ena najbolj zadolženih držav, med 2008 in 2014 smo se zadolžili za 20 milijard evrov, prav toliko je v zadnjih dvajsetih letih poniknilo v davčne oaze,« je bila kritična Šulinova. Naša država je iz dneva v dan bolj revna in zdajšnja vlada je ubrala napačno pot. »Zadolžujemo se prekomerno s prevelikimi obrestmi. Še slabše je, da se zadolžujemo zunaj države,« je poudarila Šulinova. Spomnila je tudi na slabo črpanje evropskih sredstev, zaradi česar bo Slovenija ob 1,5 milijarde evrov sredstev. Po njenem Slovenija ni zanimiva za tuje investitorje, ker okolje ni stabilno. Kot je dejala, je Janševa vlada odprla debato s socialnimi partnerji. “Takrat je bilo veliko vstajnikov, danes pa so le nekoliko ogorčeni. Vlada obljublja nova delovna mesta, a to bo nemogoče doseči.” Šulinova je izrazila zaskrbljenost, saj so nova delovna mesta mogoča le z zagonom gospodarstva, česar pa trenutna vlada ni sposobna. “Nacionalni reformni program, ki smo ga poslali v Bruselj, je na trhlih nogah,” je svoj pogovor sklenila Patricija Šulin.