Patricija Šulin: Ljudje cenijo, ko si vzameš čas zanje in jim poskušaš pomagati
ponedeljek, 20. 2. 2012V nadaljevanju objavljamo pogovor z novo poslanko SDS Patricijo Šulin. Patricija Šulin, rojena v Šempetru pri Gorici, izhaja iz Trnovega pri Gorici. Po izobrazbi je univ. dipl. organizatorka dela. Po zaključku šolanja na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, je pripravništvo in prve delovne izkušnje nabirala v Meblu v Novi Gorici, nekaj časa je bila samostojna podjetnica s trgovinsko dejavnostjo, zatem pa se je zaposlila v podjetju Pigal v Novi Gorici. Pred nastopom poslanske funkcije je na Davčnem uradu Nova Gorica opravljala dela in naloge višjega davčnega inšpektorja (od leta 1997). Za kandidaturo na državnozborskih volitvah se je odločila zato, ker se zaveda, da je vsak posameznik pomemben, še posebej v času krize ter da lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomaga pri tem, da Slovenija iz krize pride boljša, močnejša in pravičnejša do svojih državljanov. Je poročena in ima sina. Rada ima sprehode v naravi ter glasbo, še posebej rada poje, saj je bilo petje pri njih doma vedno prisotno.
Prihajate iz Goriške regije. Kakšne so trenutne gospodarsko-socialne razmere v tej regiji?
Goriška regija spada po velikosti med večje slovenske regije. Registrirana brezposelnost se v Goriški regiji giblje okrog 10 odstotkov, kar po zadnjih podatki za mesec december 2011 pomeni, da je v evidenco brezposelnih oseb prijavljenih 5.318 oseb. Brezposelnost se še povečuje, podjetja poslujejo vse slabše. V zadnjih letih največjo neto izgubo ustvarijo družbe v občinah Nova Gorica, Šempeter – Vrtojba in Ajdovščina. Vse to je posledično privedlo do poslabšanja socialnih razmer, podobno kot po celotni državi. Če je bila Nova Gorica nekoč mesto mladih, ki so v njej videli svojo prihodnost, sedaj temu ni več tako. Mladi po študiju že vrsto let ostajajo v Ljubljani ali v tujini in se ne vračajo nazaj, kar je razumljivo, saj jim domače razmere ne zagotavljajo zaposlitve.
Kje vidite rešitve za te težave?
Nekaj težav v gospodarstvu bi se lahko zmanjšalo neposredno preko javnih razpisov v obliki ugodnih posojil in finančnih spodbud, z javnimi deli, z mednarodnim gospodarskim sodelovanjem, s projekti za gospodarski razvoj in sofinanciranjem perspektivnih programov ter z urejanjem poslovnih con. Prav gotovo je potrebno čim prej znižati davčne obremenitve in odpraviti vrsto administrativnih ovir, kar bi pomenilo tudi spodbudo za nove investicije in posledično odpiranje novih delovnih mest. Postati moramo aktivnejši pri črpanju kohezijskih sredstev, z odpravo toge delovnopravne zakonodaje je potrebno spodbujati zaposlovanje za nedoločen čas in dati večji poudarek medgeneracijskemu sodelovanju. Zavedati se moramo, da je zaposleni vrednota, zato je treba vlagati v človekov potencial ter odpraviti zdajšnji izkoriščevalski odnos do delavca. Uvesti bi kazalo kadrovsko štipendiranje, pri čemer lahko pomagata tako občina kot tudi država, ter sofinanciranje pripravništva.
Pred nastopom poslanskega mandata ste bili zaposleni kot višja davčna inšpektorica. V javnosti se pogosto sliši, da so inšpekcije neučinkovite. Zakaj menite, da so si ljudje ustvarili takšno mnenje? Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Inšpekcije so v glavnem neučinkovite zaradi toge zakonodaje in pomanjkanja kadrov. Zavedati se moramo, da je inšpekcijsko delo zelo odgovorno, pri čemer neposredno posežeš v premoženje posameznika. Gospodarski kriminal je v pravem razmahu, vedno več je nepravilnosti, tako na davčnem, tržnem, delovnopravnem in ostalih področjih. Inšpekcijske službe sodelujejo med seboj, a so pogosto nemočne predvsem pri dokazovanju nepravilnosti, kar je ključnega pomena. Prijave, ki jih prejema Davčna uprava glede utaj davkov so v glavnem utemeljene. Zadnja leta se inšpicira tudi prirast premoženja posameznika, kar pomeni, da se primerja napovedane prihodke v davčnih napovedih z njegovim dejanskim premoženjem. Ti postopki so zelo dolgotrajni, saj se posamezniki izgovarjajo glede izvora denarja, ki naj bi jim ga najpogosteje nekdo posodil in tako se začne odpirati nov krog ljudi in podjetij, ki jih je potrebno inšpicirati, da se lahko ugotovi pravi izvor. Povezani smo tudi z inšpektorji v tujini, tako da je dokazni postopek v teh primerih res dolg in ni nujno, da vedno uspeš dokazati pravo višino utaje. Zaradi pomanjkanja kadrov tudi ni mogoče pregledati vseh segmentov utaj, ki se pojavljajo in so vidne v vsakdanjem življenju, zato ostaja ta očitek, da so inšpekcijske službe neučinkovite. V Avstriji, ki je veliko bolj urejena država kot naša, je davčnih inšpektorjev na število prebivalcev veliko več, bolje so podprti z računalniškimi programi in bazami podatkov ter bolje plačani od naših inšpektorjev. Pri nas večjega zanimanja za zaposlitev v davčni inšpekciji ni, saj se vsak zaveda, da to pomeni tudi osebno izpostavljenost in vsakodnevno srečevanje z gospodarskim kriminalom. Tu bo potrebno še veliko postoriti.
Na lokalnih volitvah leta 2010 ste bili izvoljeni za mestno svetnico. Kako vam bodo, po vaši oceni izkušnje, ki ste jih pridobili kot svetnica v mestni občini Nova Gorica, služile pri delu poslanke?
Izkušnje pri delu v mestnem svetu so zelo dobrodošle tudi pri delu poslanke. Res gre pri delu v mestnem svetu za lokalno problematiko, a je ta v veliko segmentih vpeta tudi na državno. Ker želim biti v čim večjem stiku z ljudmi iz domačega okolja, kot tudi s projekti, ki se odvijajo v Mestni občini Nova Gorica, ostajam še naprej tudi mestna svetnica.
Katere bodo vaše prednostne naloge pri delu? Katerim temam se boste posvetili?
Prednostno se bom posvetila nalogam s področij, ki jih najbolj poznam, tako da bom delovala v odboru za finance, odboru za gospodarstvo in odboru za zdravstvo.
Kaj je po vašem mnenju pri poslanskem delu najbolj pomembno?
Najbolj se mi zdi pomembna strokovnost in pripravljenost spoznavati nove vsebine in področja, s katerimi se prej nisi srečeval pogosto. To terja veliko energije, a brez nenehnega izobraževanja nisi sposoben slediti hitremu tempu sprememb in zmožnostim razumevanja in reševanja problematike. Ključna poslanska naloga je tudi nenehen stik z ljudmi, tako da si bom čim hitreje poskušala urediti poslansko pisarno v občinah, kjer sem kandidirala.
Poslanska skupina SDS je z vašim prihodom v parlament v svoje vrste dobila deveto žensko članico. Kaj za vas pomeni večja udeležba žensk v politiki?
Poslanska skupina SDS je bila pred mojim prihodom že nekako utečena in je nas tri nove poslance zelo lepo in spodbudno sprejela v svojo sredo. Opažam, da kolegi cenijo našo strokovnost, delavnost in mislim da se zavedajo, da je žensko poslanstvo v celotnem smislu pravzaprav širše od njihovega. Sama rada sodelujem tako s kolegi kot kolegicami in mislim da je potrebno, da je ekipa sestavljena iz obojih. Prav tako sem zadovoljna, da lahko ponovno sodelujem z ljudmi iz različnih regij, spoznavam njihovo problematiko, običaje, poslušam njihovo narečje in se tako lahko od njih naučim nekaj novega.
Med drugim ste tudi predsednica Mestnega odbora Nova Gorica. Vaš odbor je v zadnjih letih zelo aktiven, velik poudarek dajete tudi srečanjem z ljudmi. Kako se ljudje odzivajo?
Druženja je v teh časih premalo, čemur botruje hiter tempo življenja. A včasih se moraš znati tudi ustaviti, da se duša spočije. Kot odbor SDS prirejamo okrogle mize, kjer je tudi prilika za srečanja. V marcu letos organiziramo izlet, na katerega se je v kratkem času prijavilo preko 100 ljudi. To pove, da si ljudje želimo druženja, saj smo nenazadnje že od svojega obstoja naprej preživeli tudi zavoljo tega.
Kaj ljudem pravzaprav pomeni obisk politika v njihovi sredini?
Ljudje ti morajo najprej zaupati, česar si ne pridobiš čez noč. Podžupan in svetniki SDS v Mestnem svetu Mestne občine Nova Gorica organiziramo srečanja s krajani krajevnih skupnosti z namenom, da od njih slišimo, kakšna je problematika v njihovem kraju in kako oni gledajo nanjo. Potrebe kraja so vedno večje kot so zmožnosti občinskega proračuna. Poskušamo pomagati in rešiti marsikateri problem, a vsega seveda ni mogoče uresničiti. Med kampanjo za predčasne državnozborske volitve, ko je bilo teh srečanj z ljudmi veliko, sem opazila, da imajo ljudje radi, da jih obiščeš, da jim znaš prisluhniti, saj najbrž vedo, da nihče nima čarobne paličice, da bi rešil vse njihove probleme, a cenijo, ko si vzameš čas zanje in jim poskušaš pomagati.
Pomena domoljubja, ki je tudi ena od središčnih vrednost SDS, se zagotovo še bolj zavedate tisti, ki živite ob slovenski državni meji. Tudi na ravni Mestnega odbora SDS Nova Gorica skrbite za to, da bi državljanke in državljani cenili svojo državo. Kako se je razvila tradicija dviga zastave na Sabotinu ob Dnevu državnosti in Dnevu samostojnosti in enotnosti in kakšen je odziv nanj?
Na Sabotinu je 27. julija 1991, kmalu po koncu vojne za Slovenijo, prvič v zgodovini zaplapolala slovenska zastava, drugič pa šele leta 1998. Na pobudo briškega odbora SDS so goriški odbori SDS ob dnevu samostojnosti 26. decembra 1998 izobesili na Sabotinu slovensko zastavo. Poleg SDS so se dviga zastave udeležili nekateri briški veterani, med katerimi je bil tudi Dušan Simčič s Huma, ki je bil med zaslužnimi za dvig zastave že leta 1991. Lokalnim oblastem se nikoli ni zdelo potrebno, da bi ob praznikih, kot sta dan samostojnosti in enotnosti in dan državnosti izobesila zastavo na najbolj privlačni točki na Sabotinu. Goriški odbori SDS so zato sklenili, da bo dvigovanje zastave na Sabotinu postalo tradicionalno. Zadnja leta organizira dvig zastave območno združenje veteranov vojne za Slovenijo »VETERAN« Nova Gorica, kateremu se vedno pridružimo tudi člani SDS in seveda ostali obiskovalci, ki jih je vsako leto več.
Večkrat ste dejali, da vas – poleg družine – navdihujeta predvsem narava in glasba. Ali vam ob številnih aktivnostih zanje ostaja dovolj časa?
Saj veste, časa za vse to je – ne samo zame, tudi za vsakogar z današnjim tempom življenja – vedno premalo. Če mi ne bi družina ob vseh mojih aktivnostih stala ob strani, bi bilo to skoraj nemogoče. Pomembno je, da se zavedaš, kaj vsaka aktivnost pomeni ter da se predhodno o vsem uskladiš z družinskimi člani. Moj sin je že študent, tako da je zame to sedaj lažje, kot za nekoga, ki ima še majhne otroke. Kolikor mi čas dopušča, se z možem odpraviva na bližnjo trim stezo, na sprehod v naravo ali na smučanje. Sem tudi zelo velika ljubiteljica morja in potovanj. Glasba pa me že od otroštva nekako spremlja ves čas. Oče je rad zaigral na harmoniko in vedno smo doma prepevali. V osnovni šoli sem prepevala v mladinskem pevskem zboru in kasneje v mešanem pevskem zboru v domačem kraju. Sedaj, ko za to aktivnost ni več časa, se skoraj vsako leto kot poslušalka udeležujem koncerta »Goriški pevski zbori pojo« ter ostalih koncertov in ostajam redna poslušalka vokalne skupine, v kateri prepeva moja sestra.
Kaj je vaš moto?
Ostani pošten, pomagaj vsakemu, ki je pomoči potreben in nikoli ne pozabi od kod prihajaš.
Prihajate iz Goriške regije. Kakšne so trenutne gospodarsko-socialne razmere v tej regiji?
Goriška regija spada po velikosti med večje slovenske regije. Registrirana brezposelnost se v Goriški regiji giblje okrog 10 odstotkov, kar po zadnjih podatki za mesec december 2011 pomeni, da je v evidenco brezposelnih oseb prijavljenih 5.318 oseb. Brezposelnost se še povečuje, podjetja poslujejo vse slabše. V zadnjih letih največjo neto izgubo ustvarijo družbe v občinah Nova Gorica, Šempeter – Vrtojba in Ajdovščina. Vse to je posledično privedlo do poslabšanja socialnih razmer, podobno kot po celotni državi. Če je bila Nova Gorica nekoč mesto mladih, ki so v njej videli svojo prihodnost, sedaj temu ni več tako. Mladi po študiju že vrsto let ostajajo v Ljubljani ali v tujini in se ne vračajo nazaj, kar je razumljivo, saj jim domače razmere ne zagotavljajo zaposlitve.
Kje vidite rešitve za te težave?
Nekaj težav v gospodarstvu bi se lahko zmanjšalo neposredno preko javnih razpisov v obliki ugodnih posojil in finančnih spodbud, z javnimi deli, z mednarodnim gospodarskim sodelovanjem, s projekti za gospodarski razvoj in sofinanciranjem perspektivnih programov ter z urejanjem poslovnih con. Prav gotovo je potrebno čim prej znižati davčne obremenitve in odpraviti vrsto administrativnih ovir, kar bi pomenilo tudi spodbudo za nove investicije in posledično odpiranje novih delovnih mest. Postati moramo aktivnejši pri črpanju kohezijskih sredstev, z odpravo toge delovnopravne zakonodaje je potrebno spodbujati zaposlovanje za nedoločen čas in dati večji poudarek medgeneracijskemu sodelovanju. Zavedati se moramo, da je zaposleni vrednota, zato je treba vlagati v človekov potencial ter odpraviti zdajšnji izkoriščevalski odnos do delavca. Uvesti bi kazalo kadrovsko štipendiranje, pri čemer lahko pomagata tako občina kot tudi država, ter sofinanciranje pripravništva.
Pred nastopom poslanskega mandata ste bili zaposleni kot višja davčna inšpektorica. V javnosti se pogosto sliši, da so inšpekcije neučinkovite. Zakaj menite, da so si ljudje ustvarili takšno mnenje? Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Inšpekcije so v glavnem neučinkovite zaradi toge zakonodaje in pomanjkanja kadrov. Zavedati se moramo, da je inšpekcijsko delo zelo odgovorno, pri čemer neposredno posežeš v premoženje posameznika. Gospodarski kriminal je v pravem razmahu, vedno več je nepravilnosti, tako na davčnem, tržnem, delovnopravnem in ostalih področjih. Inšpekcijske službe sodelujejo med seboj, a so pogosto nemočne predvsem pri dokazovanju nepravilnosti, kar je ključnega pomena. Prijave, ki jih prejema Davčna uprava glede utaj davkov so v glavnem utemeljene. Zadnja leta se inšpicira tudi prirast premoženja posameznika, kar pomeni, da se primerja napovedane prihodke v davčnih napovedih z njegovim dejanskim premoženjem. Ti postopki so zelo dolgotrajni, saj se posamezniki izgovarjajo glede izvora denarja, ki naj bi jim ga najpogosteje nekdo posodil in tako se začne odpirati nov krog ljudi in podjetij, ki jih je potrebno inšpicirati, da se lahko ugotovi pravi izvor. Povezani smo tudi z inšpektorji v tujini, tako da je dokazni postopek v teh primerih res dolg in ni nujno, da vedno uspeš dokazati pravo višino utaje. Zaradi pomanjkanja kadrov tudi ni mogoče pregledati vseh segmentov utaj, ki se pojavljajo in so vidne v vsakdanjem življenju, zato ostaja ta očitek, da so inšpekcijske službe neučinkovite. V Avstriji, ki je veliko bolj urejena država kot naša, je davčnih inšpektorjev na število prebivalcev veliko več, bolje so podprti z računalniškimi programi in bazami podatkov ter bolje plačani od naših inšpektorjev. Pri nas večjega zanimanja za zaposlitev v davčni inšpekciji ni, saj se vsak zaveda, da to pomeni tudi osebno izpostavljenost in vsakodnevno srečevanje z gospodarskim kriminalom. Tu bo potrebno še veliko postoriti.
Na lokalnih volitvah leta 2010 ste bili izvoljeni za mestno svetnico. Kako vam bodo, po vaši oceni izkušnje, ki ste jih pridobili kot svetnica v mestni občini Nova Gorica, služile pri delu poslanke?
Izkušnje pri delu v mestnem svetu so zelo dobrodošle tudi pri delu poslanke. Res gre pri delu v mestnem svetu za lokalno problematiko, a je ta v veliko segmentih vpeta tudi na državno. Ker želim biti v čim večjem stiku z ljudmi iz domačega okolja, kot tudi s projekti, ki se odvijajo v Mestni občini Nova Gorica, ostajam še naprej tudi mestna svetnica.
Katere bodo vaše prednostne naloge pri delu? Katerim temam se boste posvetili?
Prednostno se bom posvetila nalogam s področij, ki jih najbolj poznam, tako da bom delovala v odboru za finance, odboru za gospodarstvo in odboru za zdravstvo.
Kaj je po vašem mnenju pri poslanskem delu najbolj pomembno?
Najbolj se mi zdi pomembna strokovnost in pripravljenost spoznavati nove vsebine in področja, s katerimi se prej nisi srečeval pogosto. To terja veliko energije, a brez nenehnega izobraževanja nisi sposoben slediti hitremu tempu sprememb in zmožnostim razumevanja in reševanja problematike. Ključna poslanska naloga je tudi nenehen stik z ljudmi, tako da si bom čim hitreje poskušala urediti poslansko pisarno v občinah, kjer sem kandidirala.
Poslanska skupina SDS je z vašim prihodom v parlament v svoje vrste dobila deveto žensko članico. Kaj za vas pomeni večja udeležba žensk v politiki?
Poslanska skupina SDS je bila pred mojim prihodom že nekako utečena in je nas tri nove poslance zelo lepo in spodbudno sprejela v svojo sredo. Opažam, da kolegi cenijo našo strokovnost, delavnost in mislim da se zavedajo, da je žensko poslanstvo v celotnem smislu pravzaprav širše od njihovega. Sama rada sodelujem tako s kolegi kot kolegicami in mislim da je potrebno, da je ekipa sestavljena iz obojih. Prav tako sem zadovoljna, da lahko ponovno sodelujem z ljudmi iz različnih regij, spoznavam njihovo problematiko, običaje, poslušam njihovo narečje in se tako lahko od njih naučim nekaj novega.
Med drugim ste tudi predsednica Mestnega odbora Nova Gorica. Vaš odbor je v zadnjih letih zelo aktiven, velik poudarek dajete tudi srečanjem z ljudmi. Kako se ljudje odzivajo?
Druženja je v teh časih premalo, čemur botruje hiter tempo življenja. A včasih se moraš znati tudi ustaviti, da se duša spočije. Kot odbor SDS prirejamo okrogle mize, kjer je tudi prilika za srečanja. V marcu letos organiziramo izlet, na katerega se je v kratkem času prijavilo preko 100 ljudi. To pove, da si ljudje želimo druženja, saj smo nenazadnje že od svojega obstoja naprej preživeli tudi zavoljo tega.
Kaj ljudem pravzaprav pomeni obisk politika v njihovi sredini?
Ljudje ti morajo najprej zaupati, česar si ne pridobiš čez noč. Podžupan in svetniki SDS v Mestnem svetu Mestne občine Nova Gorica organiziramo srečanja s krajani krajevnih skupnosti z namenom, da od njih slišimo, kakšna je problematika v njihovem kraju in kako oni gledajo nanjo. Potrebe kraja so vedno večje kot so zmožnosti občinskega proračuna. Poskušamo pomagati in rešiti marsikateri problem, a vsega seveda ni mogoče uresničiti. Med kampanjo za predčasne državnozborske volitve, ko je bilo teh srečanj z ljudmi veliko, sem opazila, da imajo ljudje radi, da jih obiščeš, da jim znaš prisluhniti, saj najbrž vedo, da nihče nima čarobne paličice, da bi rešil vse njihove probleme, a cenijo, ko si vzameš čas zanje in jim poskušaš pomagati.
Pomena domoljubja, ki je tudi ena od središčnih vrednost SDS, se zagotovo še bolj zavedate tisti, ki živite ob slovenski državni meji. Tudi na ravni Mestnega odbora SDS Nova Gorica skrbite za to, da bi državljanke in državljani cenili svojo državo. Kako se je razvila tradicija dviga zastave na Sabotinu ob Dnevu državnosti in Dnevu samostojnosti in enotnosti in kakšen je odziv nanj?
Na Sabotinu je 27. julija 1991, kmalu po koncu vojne za Slovenijo, prvič v zgodovini zaplapolala slovenska zastava, drugič pa šele leta 1998. Na pobudo briškega odbora SDS so goriški odbori SDS ob dnevu samostojnosti 26. decembra 1998 izobesili na Sabotinu slovensko zastavo. Poleg SDS so se dviga zastave udeležili nekateri briški veterani, med katerimi je bil tudi Dušan Simčič s Huma, ki je bil med zaslužnimi za dvig zastave že leta 1991. Lokalnim oblastem se nikoli ni zdelo potrebno, da bi ob praznikih, kot sta dan samostojnosti in enotnosti in dan državnosti izobesila zastavo na najbolj privlačni točki na Sabotinu. Goriški odbori SDS so zato sklenili, da bo dvigovanje zastave na Sabotinu postalo tradicionalno. Zadnja leta organizira dvig zastave območno združenje veteranov vojne za Slovenijo »VETERAN« Nova Gorica, kateremu se vedno pridružimo tudi člani SDS in seveda ostali obiskovalci, ki jih je vsako leto več.
Večkrat ste dejali, da vas – poleg družine – navdihujeta predvsem narava in glasba. Ali vam ob številnih aktivnostih zanje ostaja dovolj časa?
Saj veste, časa za vse to je – ne samo zame, tudi za vsakogar z današnjim tempom življenja – vedno premalo. Če mi ne bi družina ob vseh mojih aktivnostih stala ob strani, bi bilo to skoraj nemogoče. Pomembno je, da se zavedaš, kaj vsaka aktivnost pomeni ter da se predhodno o vsem uskladiš z družinskimi člani. Moj sin je že študent, tako da je zame to sedaj lažje, kot za nekoga, ki ima še majhne otroke. Kolikor mi čas dopušča, se z možem odpraviva na bližnjo trim stezo, na sprehod v naravo ali na smučanje. Sem tudi zelo velika ljubiteljica morja in potovanj. Glasba pa me že od otroštva nekako spremlja ves čas. Oče je rad zaigral na harmoniko in vedno smo doma prepevali. V osnovni šoli sem prepevala v mladinskem pevskem zboru in kasneje v mešanem pevskem zboru v domačem kraju. Sedaj, ko za to aktivnost ni več časa, se skoraj vsako leto kot poslušalka udeležujem koncerta »Goriški pevski zbori pojo« ter ostalih koncertov in ostajam redna poslušalka vokalne skupine, v kateri prepeva moja sestra.
Kaj je vaš moto?
Ostani pošten, pomagaj vsakemu, ki je pomoči potreben in nikoli ne pozabi od kod prihajaš.