Partijska prepoved strankarskega delovanja

Spoštovani urednik, 14. decembra 2009 ste v Vašem cenjenem časopisu objavili pisanje predsednika »Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov« Petra Toša »Z novelo zakona o zunanjih zadevah proti preteklim slabostim«. Kolikor lahko presodim, ima pisanje dva namena. Po eni strani predlaga, naj bi z novim zakonom o zunanjih zadevah – ali ne glede na zakone – nekdanjim upokojenim slovenskim in jugoslovanskim veleposlanikom (seveda tudi Petru Tošu) omogočili vrnitev na ministrstvo in na veleposlaniške položaje. Po drugi strani poskuša diskvalificirati, diskreditirati, če bi bilo mogoče pa – v smislu neke znane pretnje – tudi likvidirati pisca teh vrstic. Oba namena sta zanikrna, torej se z njima ne bom ukvarjal. Opozoriti pa moram na nekatere prikrite okoliščine, zavajanja in neresnice Toševega pisanja. 1.    Peter Toš je član Toševe dinastije in spada v trdo jedro politične združbe, ki že dolga leta servisira predsedniške urade, ki dosledno brani pridobitve socializma, vendar napada demokracijo, politično konkurenco, evropsko zunanjo politiko in slovensko osamosvojitev. Njegov brat Niko Toš je znani ustvarjalec Slovenskega javnega mnenja, ki služi orientaciji in proslavljanju bloka tranzicijske levice. Njegov soimenjak in nečak je bil šef kabineta bivšega, nečakova soproga pa je šefinja kabineta aktualnega predsednika republike.

2.    V zvezi s »Klubom nekdanjih slovenskih veleposlanikov« (ki mu na srečo ne pripadam) je treba povedati, da po vsej priliki ne vsebuje večine, ampak le nekaj več kot 20 nekdanjih slovenskih veleposlanikov, predvsem pa ne vsebuje samo slovenskih veleposlanikov, ampak tudi nekaj nekdanjih in predvsem upokojenih jugoslovanskih veleposlanikov. Po svojem in še nekaterih primerih sklepam, da Tošev klub skrbno izbira svoje člane, kar pomeni, da je bolj ali manj zasebno združenje prijateljev Petra Toša in njegovih botrov in da mu po vsej priliki primanjkuje prepričljivih pooblastil za javno nastopanje. Kolikor vem, klub tudi ni nikoli potrdil stališč, ki jih je v njegovem imenu napisal Peter Toš. Ne glede na to se ne bi čudil, če bi Toš dobil kakšno predsedniško odlikovanje, kot ga je nedavno dobil šef slovenske Udbe. Morda bi se odlikovalci ob tem spomnili na njegov protest ob evropski in slovenski podpori neodvisnosti Kosova februarja oz. marca 2008.

3.    Toš obžaluje, da aktualne revizije zakona o zunanjih zadevah niso izkoristili za prepoved strankarskega delovanja, predvsem strankarskega delovanja pisca teh vrstic. Vsakdo lahko prepozna ta žargon. Strankarsko delovanje je nekoč, pravzaprav že med drugo svetovno vojno, prepovedala Partija, nato pa je bilo tudi vsestransko prepovedano, saj Partiji ni bilo mogoče ugovarjati. V demokraciji je strankarsko delovanje seveda človekova in državljanska pravica. Ne glede na to, da je bil Peter Toš nekoč (od leta 1982 do leta 1989) republiški sekretar »za delo in socialno politiko« v republiški vladi, ki se je takrat imenovala Izvršni svet in jo je imenovala slovenska Partija, bi lahko razlikoval med partijskim in strankarskim delovanjem.

4.    Po drugi strani se je Toš s pozivom k prepovedi strankarskega delovanja ustrelil v nogo, saj brez prizadevanja svojih partijskih tovarišev, ki so se medtem prelevili v različne strankarske pa tudi (vsaj po imenu) nestrankarske družbe, torej brez strankarskega delovanja ne bi nikoli postal niti jugoslovanski veleposlanik v Tanzaniji niti slovenski veleposlanik v Egiptu ali v Izraelu. V času Demosove in kasnejših koalicijskih vlad smo Toševo partijsko prtljago jemali v račun z vso obzirnostjo in mu seveda nismo preprečevali kariere ali napredovanja.

5.    Toš nasprotuje mojim ocenam aktualne zunanje politike, kar me ne moti. Za to je bil že in bo nemara še nagrajen od svojih partijskih tovarišev. Ne more pa pričakovati, da bodo kritiki aktualne politike – dokler je še kaj demokracije v deželi – molčali. Razvrednotenje in utišanje kritikov je bilo v Toševem času in med partijskimi tovariši nekaj običajnega, tudi če je šlo za daljnosežne in usodne zadeve. V nasprotju s to prakso kot državljan in kot soustvarjalec slovenske države menim, da je treba za vsako ceno zavarovati pomorski značaj Slovenije in njeno prosto pot v svet. Arbitražni sporazum je slab, predsednika in zunanji minister pa so lahkomiselni, če mislijo, da je o ustavnih vprašanjih in o temeljnih nacionalnih interesih mogoče odločati brez ustavne večine slovenskih strank. Sam sem kot minister prenašal mnogo hujše in mnogo manj dobronamerne kritike, kot jih doživlja sedanji minister. Glede na to, kar je »dosegel« v enem samem letu svojega vladanja, bi lahko bil bolj skromen, predvsem pa bolj olikan in bolj diplomatski. Tu se seveda ne spuščam v to, kar je dosegel pri širjenju neresnic o svojem predhodniku in kako se mi je zahvalil za moje razumevanje v preteklosti.6.    Na koncu Toš zavaja v slogu nekdanje partijske propagande. Pravi, da nimam pravice očitati Žbogarju podleganja ameriškim pritiskom (v primeru arbitražnega sporazuma Kosor-Pahor), češ da sem ameriškim pritiskom podlegel sam, ko sem »samovoljno« podpisal Vilensko izjavo. Toš je preprosto zamenjal temo in tezo. Samo ugibam lahko, zakaj je v zgodbo o vračanju upokojenih veleposlanikov in o Žbogarjevih napadih name vpletel tudi Vilensko izjavo. Seveda se je tudi tu ustrelil v nogo, saj je bil v času Vilenske izjave (2003) Žbogar moj državni sekretar. Vilenske izjave nismo podpisali, ampak smo jo podprli, tudi Žbogar. Torej ni šlo za »samovoljno« ravnanje, ker sem se o zadevi posvetoval z vsemi, s katerimi se je bilo mogoče posvetovati, na koncu pa sta Vilensko izjavo potrdila tako vlada kot Državni zbor. Toda bistveno je bilo, da je ta relativno malo pomembna izjava odprla Sloveniji pot v članstvo NATO. Sicer pa je bila v zadnjem času aktualna primerjava med arbitražnim sporazumom in washingtonsko depešo. Splošno in celo uradno stališče je bilo približno takšnole: v prvem primeru (arbitražni sporazum) naj bi bil (dejanski) ameriški pritisk upravičen, pri drugem (washingtonska depeša) pa naj bi bil (fiktivni) ameriški pritisk škandalozen. Ob tem sem se začudil, kako hitro je v primeru arbitražnega sporazuma skopnel strah pred ameriškimi pritiski. Pa še ena primerjava. Od Vilenske izjave smo imeli korist, od washingtonske depeše in od arbitražnega sporazuma imamo težave, od Toševega pisanja predvsem želodčne.

Dr. Dimitrij Rupel