Parola tranzicijskih levičarjev je očitno postala: "Ustavite resnico"
četrtek, 4. 3. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.
MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani! Če smo lahko ob obravnavi resolucije o evropski zavesti in obsodbi totalitarizmov lahko le slutili, je postajalo vse bolj očitno tudi ob razvpiti garažni aferi in danes zagotovo očitno vsakomur, da je na tranzicijski levici prišlo do pomembnega strateškega premika. V čem je ta strateški premik?
Nekdanjo agresivno parolo tranzicijskih levičarjev “ustavite desnico” je očitno zamenjala depresivna parola tranzicijskih levičarjev “ustavite resnico”. Kajti samo ta parola danes odmeva tako v besedah prvega med tranzicijskimi levičarji, ki nas je počastil z natanko enourno prisotnostjo, kot seveda v razpravah tistih, ki st govorili. Mnogi ste rekli, za nazaj ne smemo gledati, ni treba nič. Celo slišali smo danes sprenevedanje krščansko je odpuščati. Krščansko je odpuščati gospe in gospodje. Pozabljati je pa neumno in neodgovorno. Zgodovina uči, da tisti, ki pozabijo so obsojeni na to, da zgodovino ponovijo. Kaj je bilo danes vse zamolčano? Zakaj? Lahko trdim, da je parola “ustavite desnico” na tranzicijski levici zamenjala parolo “ustavite resnico”, kar se vam je zgodilo v zadnjem času.
Najboljši dokaz je v besedah gospoda Türka, ki je začel svojo zgodbo takole: imamo organe pravne presoje. Moramo jim omogočiti, da neovirano presojajo. In v isti sapi nadaljeval, zato zavrnite današnji predlog za presojo. Čakajte, saj ravno za to gre. Predlog, ki je pred vami je, mi ne presojamo danes, ampak predlog je zato, da se omogoči ustavnemu sodišču, kot pristojnemu pravnemu organu pravne presoje, torej točno tisto, o čemer je govoril gospod Türk sam, da naj presoja. Če bi torej bila vaša dejanja skladna z vašimi besedami, potem bi zagotovo že predsednik vas pozval, da glasujete za to presojo in v tej smeri bi se nadaljevala tudi vaša prizadevanja.
Žal so šla v popolnoma nasprotni smeri. To seveda samo kaže, da še vedno ostaja edina prepoznavna rdeča nit tranzicijskih levičarjev ogromna razlika med besedami in dejanji in zato me ne preseneča vaša aktualna parola, ustavite resnico.
Namreč, če govorimo o dejstvih, na katera ste se sklicevali in če citiram enega znanega filozofa, bi bil velik napredek že, če bi se strinjali o dejstvih v tem prostoru, potem je dejstvo, da je dejanje podeljevanja odlikovanja vodji Udbe oziroma politične policije v času obstoja totalitarnega režima izrecno uperjeno tako proti odločitvi, vrednotam izraženim na referendumu za vključitev v zvezo Nato, kot tudi na referendumu za vključitev v Evropsko unijo. Kajti moderna Evropa, moderna združena Evropa je utemeljena na padcu Berlinskega zidu in železne zavese, tiste, ki se je razprostirala od Sečina na Poljskem, do Trsta v Tržaškem zalivu, kot je dejal avtor tega pojma in seveda na doslednem spoštovanju človekovih pravic in ravno na tej doslednosti pade sedenja tranzicijska levica na celi črti. O tem je pričal vaš bojkot odbora, ki je pristojen za področje človekovih pravic v tem državnem zboru, samo dan nazaj in še bolj vaša odsotnost iz edine državno organizirane slovesnosti v spomin na vse žrtve totalitarnih režimov, vseh totalitarnih režimov, predvsem pa tistega na slovenskih tleh v obdobju od leta 1945 do 1990.
Ta vaša odsotnost pa tudi vaša sedanja parola, ustavite resnico, seveda priča, da se zelo dobro spomnite kaj se je dogajalo in kaj je kdo počel in slaba vest je huda reč, gospe in gospodje. Toda evropska norma, ki je zajeta tako v evropski resoluciji o obsodbi totalitarnih režimov in evropski zavesti, kot tudi v ustrezni, pred kratkim sprejeti resoluciji evropskega sveta, je kristalno jasna. Evropska norma je počastitev žrtev totalitarnih režimov, ne pa nagrajevanje tistih, ki so odgovorni za sistematično, načrtno kršitev človekovih pravic. Zato je to dejanje popolnoma neevropsko, sprto z vsemi vrednotami, za katere smo se plebiscitarno odločili ob odločanju za samostojno Slovenijo, za Evropsko unijo in za vstop v zvezo Nato in zaradi tega je sedanji predlog, ko gre za odločitev tega državnega zbora brez dvoma utemeljen. Utemeljen, gospe in gospodje, pa je tudi pravno. Namreč, če se omejim samo na sprenevedanje, ki smo mu bili priče na začetku, ko je prišlo celo do posmehovanja tem členom Kazenskega zakonika, ki so navedeni v predlogu obtožbe pred Ustavnim sodiščem, se ja zamolčalo bistveni del sklepa. Tisti trije členi Kazenskega zakonika so namreč navedeni v povezavi z ustreznim členom zakona, ki ureja podelitev odlikovanj. In kaj govori ta člen, ki je bil seveda ne slučajno, saj ne gre za prava neuko osebo, zamolčan, da se “podeljuje srebrni red za zasluge za izjemno delo in zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije.” Kako pa je s tem, pa najbolje priča dejstvo, da oseba, ki je to odlikovanje prejela, ni obvestila nikogar o nameravani razorožitvi države Slovenije, še več, celo ni se niti hotela udeležiti primopredaje poslov in s tem za Slovenijo najbolj občutljivem trenutku zavestno kršila tudi svoje delovne obveznosti. In zaradi tega je smiselno kaj o tem govori, pogledati v Kazenski zakonik. In zanimivo je, da tu ni mogoče izgovarjanje na načelo, da če takrat ni bilo nekaj kaznivo dejanje, tudi zdaj ne more biti. Veste, Kazenski zakonik je imel že takrat točno iste določbe, kot jih ima danes, ko gre za kaznivo dejanje veleizdaje, ko gre za kaznivo dejanje napada na neodvisnost države in seveda kaznivo dejanje sabotaže. Če citiram samo ključen člen: “Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let”, in enako, ko govorimo o sabotaži: “Če to stori nekdo, ki na prikrito, zahrbtno ali drug podoben način povzroči pri opravljanju svoje delovne obveznosti škodo državnemu organu…” in tako naprej, in predvidena kazen je enaka. Dejanje, da se zamolči ključne informacije, da se izogne temeljnemu, kar narekuje tudi delovna obveznost, torej normalni primopredaji poslov, kar je dokazljivo in preverljivo, tu so dejstva, gospe in gospodje. V za Slovenijo najbolj občutljivem trenutku, ko je bilo jasno, da se pripravlja načrt za obračun s Slovenijo, ima vse te elemente o katerih govorimo. In seveda, izgovarjanje na to: Ja, kdo pa je bil pravnomočno obsojen?!, je v takšnem primeru brezpredmetno. Ne obtožujemo v tem trenutku tistega, ki je to storil. Ta dejanja, kolikor je meni znano, glede na veljavne predpise, so že davno zastarala.
Prej bi nekatera med njimi, o katerih bom še govoril, težko tudi dokazali, saj niso bile javne listine, ki so sedaj dosegljive, zdaj, ko so zastarala ni več mogoče doseči obsodbe, toda nevzdržno pa je potem takšna dejanja nagrajevati. In za kakšna dejanja gre, gospe in gospodje, samo nekaj citatov iz zapisnika republiškega sveta za državno varnost, ko gre za vprašanje terorizma. Izvedel akcijo na spomenik, miniral daljnovod, poskušal zastrupiti globinsko jezero, razstrelil električne vode v Pliberku, med sodelavci so se po radikalnih akcijah, nabavi eksploziva tempirnih mehanizmov ter materiala za mazaške akcije najbolj eksponirali ti in ti in večina od njih je sodelovala tudi pri treh akcijah, ki so bile izvedene z vednostjo SDV in ob tehnični podpori, gospe in gospodje, z vednostjo SDV in ob tehnični podpori. Akcija v Grabsteinu, akcija v Kapli, akcija na Gospe Sveti. Gospe in gospodje, govorimo o temu proti čemer se danes bori ves demokratičen svet, o terorizmu. Še več, v tistem delu, ko gre za dogajanje na avstrijskem kroškem gre za načrtno, naklepno razpihovanje nestrpnosti med dvema narodoma, kar je ne samo zavrženo dejanje, ampak je tudi po mednarodnem pravu in če želite tudi po slovenski Ustavi kaznivo dejanje in predstavlja samo po sebi grobo kršitev človekovih pravic. Osebo, ki je bila vsaj objektivno, če že ne tudi kje v kakšnem delu subjektivno odgovorna za ta dejanja, pa se nagradi z zaslugami. Kakšen absurd! Človeka, ki je z opustitvijo ravnanja, s svojimi dejanji povzročil, da je bila Slovenija bolj ogrožena, jo je izpostavil nevarnosti s strani neke druge države in to na zahrbten način, z zamolčanjem ključnih podatkov torej s sabotažo, se nagradi. To je logika zgodbe o kateri govorimo sami. In še to, ko govorite o pregonu kaznivih dejanj, naša sodišča veste, da sodijo tako, da ko so presojala o storjenih dejanjih zoper civiliste, kršitvi človekovih pravic, očitni, posneti, so presodila da JLA do oktobra 1991 niso bila Sloveniji sovražna vojska. Ali pa če želite kako delujejo druge državne institucije, ko gre za vprašanje političnega genocida, zločina, ki sploh ne zastara, se ni hotelo niti opraviti zaslišanje oseb, ki so bile še žive, konkretno je šlo takrat za gospoda Mitjo Ribičiča. Zaradi tega si lahko samo predstavljate koliko težav imamo, ko branimo ugled države Slovenije v svetu, za katere je to nekaj kar preprosto ni razumljivo.Spomnil bi, da je ljubljanska mestna oblast z Jankovićem na čelu proslavila Hitlerjev rojstni dan, kolektivno z razglasitvijo imenovanjem neke ulice po enem drugem razvpitem diktatorju, ki ima na vesti tudi 10 tisoč žrtev.Če smo takrat lahko še kje v tujini poskušali stvari spreobrniti, toliko, da smo vsaj zaustavili kritike na račun države, kot celote, češ, veste, saj gre za enosmerko, ki vodi na največje pokopališče v državi, tako da na Hitlerjev rojstni dan gre za ene vrste simbolno dejanje. Tega dejanja, ko te vsak vpraša, čakajte, a ni to bil slovenski KGB, slovenski STASI, vi pa to odlikujeta, preprosto ni mogoče obrazložiti. Tega ni mogoče zagovarjati, tega ne razume več nihče. Vsi nas pa gledajo samo še po vrsti po strani in s posmehom. In ob tem gospe in gospodje bi vam povedal tudi to, da sem imel zadnjič v Bruslju priliko se prepričati, da ne samo v institucijah Nata, ampak tudi institucijah Evropske unije, se zdaj sprašujejo, kaj je s Slovenijo. Govoril sem z enim, ki je bil iz nekdanje vzhodne Nemške, ne boste verjeli, izrazito levičarske stranke. Pa je rekel, da kaj takega pri njih, da bi odlikovali bivšega šefa STASI, nikomur na kraj pameti ne bi prišlo.Še več, ponovno sem lahko prejel potrditev namigov, da so določeni tovariši iz Slovenije poskušali znotraj socialistične, večje internacionale pridobiti kakšno podporo za to podelitev odlikovanja bivšemu šefu Udbe in da so bili kategorično zavrnjeni, da to s temeljnimi vrednotami, ki jih zagovarja Evropska unija, na katerih je celo Evropska unija nastala, se združila združena Evropa, moderna, kot jo poznamo danes, nima popolnoma nič skupnega. To dejanje ni zavrženo samo tako, kot se v Sloveniji hoče zdaj nekako prikazovati s strani demokratične sredine ali pa desne sredine, ampak je zavrženo tudi s strani moderne evropske levice. To preprosto ni mogoče postaviti v vrednostni okvir moderne združene Evrope, saj je ja nastala na padcu totalitarizmov v Evropi.
Za konec morda še to, v premislek. Ali se zavedate, da je vaše glasovanje, ko ste zadnjič pri obravnavi zakona o izbrisanih, tako imenovanih izbrisanih in to v resnici sploh niso zavrnili amandma, da bi vsaj izločili agresorje iz tistih, ki lahko dosežejo neke pravice, dosežejo odškodnine, dosežejo vse, kar jim ta zakon prinaša. Torej, da bi izločili vsaj okupatorje, da to dejanje ni pravzaprav nič bistveno drugačno od odlikovanja bivšega šefa Udbe in da gre za dve plati iste nedemokratične in neevropske politike, ki v Evropi preprosto ni para. Žal mi je samo, da se v parlamentu tudi pri tem, ko se poskuša razdeliti kakšno gradivo poskuša parlamentarce omejevati.
Parlament, je bilo nekoč rečeno, naj bo prostor svobode javne besede, ne prostor omejevanja javne besede. Zato, gospe in gospodje, ko bo ste o tem odločali, upoštevajte tudi tisto, kar je v tem gradivu dodano, saj pač teh gradiv nismo mogli pridobiti poprej. Upoštevajte tudi dejstvo, da je doslednost spoštovanja človekovih pravic tista, ki se odraža v dejanjih. Da ni samo ena točka v tem dogajanju, ki priča o nespoštovanju, govorjenje o tem, da je tisto, kar se je zgodilo v Hudi jami – vsi ste se lahko prepričali o odrezanih kitah mladoletnih deklet (sliko sem pokazal pred kratkim v parlamentu, lahko jo pokažem ponovno) -, da je tako govorjenje o tem, da je to drugorazredna tema, in potem še poskus, da bi se prevalilo krivdo za to govorjenje na novinarje, nekaj, kar pravzaprav bi že samo po sebi zahtevalo ustavno obtožbo. Kajti doslednost spoštovanja človekovih pravic, gospe in gospodje, se začne pri tistih, ki jim je bilo odvzeto vse, ki so jim bile odvzete vse človekove pravice, vključno s temeljno pravico do življenja, in ki se niti braniti ne morejo več. Ko gre zanje, ko gre za to vprašanje, Evropa ne pozna nobenih dvojnih meril. Evropska norma je počastitev žrtev. Slovenska norma pa je, da imamo do svoje države, do svoje domovine pozitiven odnos. In vrednota domoljubja se bo pokazala tudi s tem, ko se bo danes pritisnilo na gumb. In trdim, da komur je iskreno do svoje domovine kot demokratične države, bo podprl predlog za ustavno obtožbo, ki je v celoti utemeljena, temelji na dejstvih in argumentih ter pisnih gradivih; nekatera med njimi, tudi to v zvezi s terorizmom, so pravzaprav prvič prikazana v državnem zboru.