Paradigma, parodija, paradoks, … in na koncu polom

Pred volitvami in še nekaj mesecev po njih je sedanji predsednik vlade, gospod Borut Pahor, slovensko javnost zasipal s paradigmami. Obljubljal je nove pristope in rešitve na področju gospodarstva, pri kadrovanju, pri sodelovanju z opozicijo in socialnimi partnerji, … Izredno dobro se je prijela parola, da je Slovenijo mogoče voditi bolje, da bodo učinkoviteje črpali evropska sredstva, da bodo minimalne plače 1000 evrov in da … Skratka, dajal je vtis, da je močnejši kot njegov predhodnik in da bo z lahkoto “premikal gore”.
Kot vedno parolam sledi stvarnost. Kruta realnost. Namesto realizacije paradigem, spremljamo parodije. Namesto poskočnih rasti in izboljšanj, so prišli padci vseh pomembnih pokazateljev. Padla je gospodarska rast, vrstijo se stečaji in odpuščanja delavcev. Namesto usklajenega dela vlade in iskanja podpore pri opoziciji, smo priča javnim prepirom voditeljev koalicijskih strank o tem, čigav kader bo zasedel najpomembnejša mesta v gospodarstvu in javni upravi, … Od  nikoder pa ni ukrepov, s katerimi bi morali, tako kot to počnejo vlade drugih držav, poenostaviti in izboljšati pogoje za poslovanje gospodarstva, pospeševati razvoj, razbremeniti gospodarstvo, blažiti socialne stiske, … 

In kot da neukrepanje vlade že ni dovolj velika nesreča za to državo, Pahorjeva koalicija na glas razmišlja še o podaljševanju delovne dobe, o ukinitvi toplih malic za srednješolce, o odpravi brezplačnega vrtca za drugega otroka in poslabšanja drugih uzakonjenih pravic. Brez kančka milosti in upoštevanja stvarnosti je vlada še znatno dvignila trošarine na naftne derivate, zaradi česar imamo dražji bencin in druga goriva kot Avstrijci, Madžari, Hrvati, bistveno se bodo podražile vinjete, najbrž se bodo tudi odvetniške in notarske tarife, …  in tajkunom so omogočena reprogramiranja kreditov za prevzeme največjih podjetij. Medtem pa ostalo gospodarstvo nemočno čaka, da jim bodo banke milostno podelile nekaj kreditov za obnovo poslovanja in realizacijo naročil. Vlada ne pristane na skrajšanje vračilnih rokov za preplačani DDV ali na skrajšanje plačil za svoja naročila.

Je pa Pahorjeva ekipa našla moč in se čudežno poenotila pri neprimernem reševanju t.i. izbrisanih in ob tem mimogrede še razvrednotila osamosvojitev. Za   tretjino je znižala število notarskih mest, omogočila odvetniški zbornici samostojno oblikovanje odvetniških tarif, … Na višku vladne kampanje varčevanja je povečala tudi plače (politično imenovanim) državnim sekretarjem in številnim uradnikom v kabinetih ministrov.

Pahorjeve paradigme so torej postale Pahorjevi paradoksi. Nič ne poteka tako, kot je bilo napovedovano. Ravno nasprotno. Namesto različnim oblikam pomoči smo priča dodatnim obremenitvam, namesto povezovanja se ustvarjajo delitve, namesto ukvarjanja s prioritetami, se posveča obrobnostim, namesto izboljšav smo priča poslabševanjem, namesto nastajanja novih delovnih mest ta izginjajo. Namesto vsebine se poudarjeno posvečajo svoji zunanji podobi in lastni hvali, namesto resnih sej vlade gledamo mediacije in spravne postopke koalicijskih veljakov. Vedno znova hoče kdo od vodilnih kam oditi ali odstopiti. 

Skratka, predsednik vlade gospod Pahor, njegovi ministri in koalicijski partnerji se ukvarjajo izključno sami s sabo in pa s tem, kdo bo imel pod nadzorom banke, telekomunikacije, KAD, SOD in druge pomembne ustanove in institucije. Vse drugo ni pomembno. Zato pa je v zelo kratkem času, v samo nekaj mesecih,  naša visoka gospodarska rast (za 3% višja kot je bilo povprečje EU) za ravno toliko padla pod povprečje EU. Beležimo torej za dvakrat višji padec gospodarske rasti kot naša okolica in naši partnerji.

Polom je tu. 

Ali Slovenije res ni mogoče voditi bolje?
Jože Tanko
Vodja PS SDS