Pahor ujet na laži
ponedeljek, 17. 5. 2010ZVONE ČERNAČ: Spoštovani predsednik vlade. Ključno vprašanje sporazuma o arbitraži je, ali bomo ohranili ali izgubili naše morje. Prejšnji teden ste v oddaji Polemika, na vprašanje, ali se je Hrvaška strinjala s tem, da Slovenija po vašem mnenju dobi, po našem mnenju ohrani teritorialni stik z odprtim morjem, večkrat izjavili, da je bilo temu tako. Dejali ste, citiram: “Moj predlog predsednici Kosorjevi je bil: mi potrebujemo rešitev, pravično rešitev meje in to, seveda, pomeni za nas, zlasti in predvsem, stik Slovenije z odprtim morjem, vi pa potrebujete vstop v Evropsko unijo, kar je tudi v našem interesu.”
Vašo izjavo je takoj demantiralo hrvaško zunanje ministrstvo, ki je izjavilo, da vam predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor ni nič obljubila, še najmanj pa teritorialni stik z odprtim morjem.
Vašo izjavo demantira tudi hrvaška izjava, ki so jo sprejeli takoj po podpisu sporazuma novembra lani o tem, da ničesar v sporazumu ni mogoče smatrati kot privolitev Republike Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem.
Če bi se predsednica hrvaške vlade strinjala s teritorialnim stikom slovenskega z odprtim morjem, potem take izjave Hrvaška gotovo ne bi sprejela.
Še več: Tisto, kar je v zadnjem sporočilu hrvaškega zunanjega ministrstva novo, je to, da je bila ta hrvaška izjava sprejeta, vsaj tako pišejo, v dogovoru s slovensko stranjo, torej z vami !!?
Slovenija bi na podlagi sporazuma, če bi bil uveljavljen, za vedno in nepovratno izgubila del svoje suverenosti. Pomemben del svoje suverenosti: izgubili bi morje. Kajti zaliv brez neposrednega izhoda na odprto morje, ni več morje. Je le še nek naravni bazen za kopanje in nič več.
Vedno bolj očitno postaja, pa tudi danes smo poslušali v odgovoru na poslansko vprašanje mojega poslanskega kolega, da je imela Hrvaška dva pogajalca, Slovenija nobenega. Zato vas, spoštovani predsednik vlade sprašujem, kdaj in kje vam je hrvaška predsednica Vlade dala zagotovilo o teritorialnem stiku slovenskega z odprtim morjem. Kdo je bil takrat zraven? Ali je bila ta izjava oziroma to zagotovilo dano v pisni obliki ali je bilo dano ob kakšni kavici ali na nekem neformalnem srečanju? Skratka, kje in na kakšen način je bilo to zagotovilo dano in kakšen je pravni pomen, če je bilo dano, sploh ima glede na določbe arbitražnega sporazuma, ki govorijo, nič tistega, kar v njem ne piše ni mogoče upoštevati pri ohranitvi teritorialnega stika slovenskega z odprtim morjem. Hvala lepa.
BORUT PAHOR: Na jezo ali pa nerazumevanje nekaterih, v tej dvorani, moram zelo pošteno povedati, da mi je veliko do tega, da uspemo na referendumu za arbitražni sporazum in ohranimo tisto veliko zaupanje, ki se je vzpostavilo med obema vladama, ki smo ga dosegli zelo mukoma in brez katerega tak uspeh ne bi bil mogoč. Zato se bom poskušal izogniti vsem izjavam, ki bi bile v bistvu moj prid, v prid argumentov za arbitražni sporazum, ki bi na drugi strani dajale povod tistim krogom političnim in strokovnim, ter delu javnosti na Hrvaškem za to, da vplivajo na tisti nesamozavestni del slovenske javnosti, ki je bil vedno občutljiv na to, kaj reče hrvaška stran. Če je Hrvaška z nečim zadovoljna, potem zagotovo ne more biti dobra za Slovenijo. Ker se to deloma dogaja, moram biti glede tega zelo previden. Ker je deloma en del naše javnosti na to občutljiv, če je dobro za Hrvaško, potem za nas ni. Če Hrvaška nekaj reče v svojem sporočilu je to sveto, gotovo je tako, naša stran že gotovo nekaj prikriva in zagotovo stvar ni v redu. Poglejmo zdaj stvari tako, kolikor jih je mogoče predstaviti, zato, da bi zadržali veliko zaupanje, najprej med nama s predsednico Vlado, med obema Vladama in ne nazadnje eno zaupanje med državama in atmosfero, ki se je vzpostavila. Na Trakoščanih je bil v bistvu dosežen neformalni dogovor s predsednico hrvaške Vlade, vsaj tako razumem jaz, drugače tudi dogodki potem ne bi mogli temu slediti, da je treba poiskati rešitev, ki je v vzajemno korist.
Jaz sem takrat, pred in po tem dejal, da vidim kot vzajemno korist rešitev mejnega vprašanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da je vitalen interes pri rešitvi tega vprašanja, stik Slovenije z odprtim morjem. To ni bilo treba reči zelo odkrito in jasno, kot morda danes prenašajo kateri od hrvaških ali slovenskih medijev, bilo je dovolj, da se reče, predlagam, da se vrnemo za pogajalsko mizo k predlogu REHN 2 in v predlogu REHN 2 je bila točka 3.B, stik Slovenijo za odprto morje. Mi pa bomo dali zeleno luč za nadaljevanje vaših pogajanj z Evropsko komisije. V bistvu je to en verodostojen predlog, ki ga dajem v razmislek. In ta predlog je bil načeloma v bistvu sprejet, ne da bi bilo treba karkoli iti v podrobnosti. Vsi smo vedeli o čem govorimo. 16. junija je zunanji minister …/nerazumljivo./… Rokovič sporočil, da Hrvaška zapušča pogajalski proces, ki ga je vodil komisar Rehn. Zapustili so ga zato, ker je bilo v drugem predlogu, ki je bil spremenjen, med drugim tudi naloženo arbitražnemu sodišču, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Torej ravno obratno od situacije, ki smo ji priča sedaj. In to je, da Hrvaška stran Sloveniji ne priznava, da ima stik z odprtim morjem, pač pa obrazlaga svoje obnašanje, da mi lahko s potniškim, tovornim in vojaškimi ladjami plujemo kot v bistvu služnostno pravico, ko nam brez zadržkov daje svoboden prehod v odprto morje. To je njihova razlaga, ki jo je mogoče videti notri, s katero se mi ne strinjamo in bi zato imeli radi rešitev, ne pa stanje kot je, ker veste kaj, če pade ta arbitražni sporazum in ne izpogajate do vstopa Hrvaške v Evropsko unijo boljšega sporazuma. In jaz vam pravim, da ga nihče ne bo, ker ga ne bo mogoče, bo ostalo pri stanju kot je in to je v bistvu konkludentno dejstvo. Čez 20 let se bo interpretiralo pravno stanje, de facto, kot stanje de jure. In na to nas opozarja tudi Ustavno sodišče. Torej, dejansko, če smem, gospod poslanec Černač, odgovoriti na vaše vprašanje. Moj predlog je bil stvar enega temeljitega razmisleka v Ljubljani, bil je dan kot načelen predlog, šlo je za prvo srečanje, ko se ni vedelo ali bo vzpostavljeno zaupanje z obeh strani ali ne. Bil je predlog, ki je bil v vzajemno korist, ker drugače problemov ni mogoče rešiti. Kaj pa nas pravzaprav zanima oviranje “perse” Hrvaške na poti v Evropsko unijo? Saj nimamo takega interesa. Mi želimo Hrvaško v Evropski uniji, seveda pa mora Hrvaška pri tem izpolniti nekaj naših pričakovanj, ki jih mi smatramo kot legitimne v pogajalskem procesu in poglavje 31 smo izkoristili kot poglavje, kjer je treba rešiti tudi problem meje.
ZVONE ČERNAČ: Spoštovani premier! Hrvaška se približuje Evropski uniji in ne Slovenija. Od nje same je odvisno ali bo odpravila prepreke, ki ji ta vstop preprečujejo. Slovenija je seveda na tej poti ne ovira, je ni in je nikoli ne bo. Jaz sem vas pa decidirano spraševal, kdaj in na kakšen način vam je predsednica hrvaške vlade obljubila teritorialni stik slovenskega z odprtim morjem? Tega, te obljube ni bilo. Ni jo bilo, spoštovani premier. In ni bilo nikakršnega zagotovila Hrvaške o tem, da bo Slovenija ohranila oziroma po vaše dobila teritorialni stik z odprtim morjem. Nasprotno, po podpisu sporazuma o arbitraži se je zgodila izrecna naknadna izjava Hrvaške o tem, da ničesar v tem sporazumu ni mogoče smatrati kot pristanek Hrvaške na teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem, kar pomeni med drugim zelo jasno in javno usmeritev arbitrov.
Še več, v zadnji izjavi hrvaškega zunanjega ministrstva pa so zapisali tudi, če poenostavim, da noben ugledni specialist za mednarodno pravo pa tudi ne tisti, ki se s predlogom sporazuma o arbitraži niso strinjali, v njem niso odkrili možnosti, da Slovenija na podlagi sporazuma o arbitraži dobi teritorialni stik z odprtim morjem. In to je tisto bistvo problema, da sporazum tako kot je podpisan, tega tudi, če bi arbitri to želeli storiti, tega ne omogoča. Slovenija ima danes morje, ima okno v svet, ladje neovirano plujejo v in iz naše Luke Koper do mednarodnih voda. Z uveljavitvijo sporazuma o arbitraži bi to morje za vedno izgubili. In tisto, kar se imenuje “junction” in kar določa sporazum v točki 3.b, po tistem, ko bo potegnjena mejna črta na podlagi mednarodnega prava nekje po sredi Piranskega zaliva, je samo neke vrste neškodljiv prehod iz slovenskih do mednarodnih voda oziroma do odprtega morja. Zaradi tega vas sprašujem premier še enkrat: Ali je bila res ta hrvaška izjava o tem, da ničesar v sporazumu ni mogoče smatrati kot teritorialni stik našega z odprtim morjem, usklajena z vami? In vprašal vas bom nekaj, čeprav vem odgovor vnaprej: Ali boste trmasto vztrajali še naprej in razdvajali slovenski narod? Ali pa boste priznali napako in …./Izključen mikrofon./
BORUT PAHOR: Na križišču med tem, da za vsako ceno dosežem soglasje glede ureditve vprašanj s Hrvaško, ali da za pošteno ceno rešim skupaj z Vlado problem odnosov s Hrvaško sem se odločil za drugo pot. Z Vlado smo rešili ta problem. Potem ko ste vi to večinoma potrdili v tem visokem zboru na ljudeh, da temu sledijo, ali pa zavrnejo. Torej, odločili smo se, da problem rešimo. Vi ste me na koncu pozvali naj se s tega umaknem že zato, ker smo razdvojeni. Nič hudega. Na referendume običajno gremo zato, ker imamo različna mnenja, ne zato, ker imamo enako mnenje, razen če gre za plebiscit, kar se je zgodilo leta 1990. In kot je rekel eden od starosta slovenske osamosvojitve upajmo, da slovenskemu narodu nikoli več ne bo treba biti tako zelo enoten glede temeljnih vprašanj njegove prihodnosti, kot je bilo potrebno takrat.
Kdaj je prišla obljuba? In kdaj je bil dosežen dogovor? 11. septembra 2009 v Ljubljani na obisku predsednice Vlade, preden sva šla na tiskovno konferenco, kjer je predsednica vlade prebrala izjavo, enostransko izjavo vlade Republike Hrvaške o tem, da dokumenti ne prejudicirajo določitve meje in vrsto drugih dodatnih izjav v tem pismu, ki ga je poslala predsedujoči državi oziroma predsedniku Vlade Švedske kraljevine in v dogovoru, ki ni bil objavljen, je bil pa potrjen tudi z moje strani na tiskovni konferenci, da se obe strani vračata za pogajalsko mizo in da je predmet pogajanj Rehn 2. Rehn 2 pa je pomenil v točki 3.b stik Slovenije z odprtim morjem. Vi veste, da je potem nastala situacija, ko je bilo zelo nejasno, ali bo znova zaradi notranjepolitičnih stvari v eni ali drugi državi ta dogovor padel. V Sloveniji se je govorilo o tem, da smo izdali nacionalne interese, ker se ni vedelo, ali je dejansko ta zaveza Hrvaške, da se vrne k pogajalskemu procesu in da je izhodišče Rehn 2 stvarna, ali ne, ker tega zapisa ni bilo, bila je pa zaveza, zato smo imeli tudi priče v tem pogajalskem procesu. In kot veste, sem jaz, ker je prišla stvar do nekega vrelišča zahteval, da hrvaška stran v posebni izjavi do 10. ure v torek, ko se je začela seja Odbora za zunanjo politiko in evropske zadeve pisno potrdi, da se bodo nadaljevala na izhodiščih Rehn 2. Eno minuto do 10. ure je prišel faks z vsebino, ki je potrdila, da je to sestavni del dogovora, ki smo ga dosegli v zvezi s Hrvaško.
ZVONE ČERNAČ: Predlagam, da v skladu s Poslovnikom opravimo razpravo o odgovoru predsednika Vlade na moje vprašanje, in sicer če bo ta predlog sprejet bomo o tem razpravljali po referendumu. Danes je bilo tukaj rečeno nekaj stvari, ki me resnično skrbijo. Ni bila izrecno zanikana ta izjava o tem, da ste bili s to enostransko izjavo Hrvaške predhodno seznanjeni. Poleg tega gre za eno najpomembnejših vprašanj, o katerih smo se odločali na referendumih od osamosvojitve dalje. Danes je bilo tukaj govora o neki ceni. To vprašanje nima nobene cene. Vprašanje naše suverenosti na morju nima nobene cene. Vedno doslej je bila pri takih vprašanjih politika v večinskem delu poenotena. Ko je šlo za Evropsko unijo, ko je šlo za Nato in najbolj pred 20 leti, ko smo se plebiscitarno odločili za samostojno državo. Tudi takrat so bili posamezniki, nekateri sedijo v vašem kabinetu, spoštovani premier, danes, ki so nas strašili, da bomo jedli travo, če se osamosvojimo. Drugi so nas strašili, da bomo izolirana država in da ne bomo mogli potovati v svet. Nič od tega se ni zgodilo. Slovenija je postala suverena samostojna država. In danes po 20 letih se dogaja prvič, da vladajoča politika eno izmed najpomembnejših vprašanj, vprašanje bistvenega dela naše suverenosti, vprašanje ali bomo ohranili morje, ali ga bomo za vedno izgubili, pošilja na referendum tako, da razdvaja, namesto da bi na tem vprašanju poenotila slovenski narod. V takih okoliščinah bo vprašanje sporazuma o arbitraži še naprej razdvajalo slovenski narod, ne glede na to kakšna bo odločitev. Kar je slabo tako za Slovenijo, kot za Hrvaško in za celotno Evropo.
Moram reči, da v teh dneh poteka tudi neka čudna zraven referendumska kampanja. Vpogled na spletne strani Ministrstva za javno upravo in Vlade kaže, da se ta kampanja vrši mimo določb veljavne zakonodaje na stroške davkoplačevalcev, saj Vlada ni in sploh ne more biti organizator te volilne kampanje, objavlja pa vsebine, pri katerih gre za izrazito volilno kampanjo, v tem primeru za potrditev sporazuma. Namerno se manipulira z različnimi interpretacijami okrog tega vprašanja. Zavaja se slovensko javnost, kljub temu, da je mogoče o problemu govoriti na zelo razumljiv način in dovolite mi, da to povem še sam.
Zakaj gre pri tem vprašanju? Gre za dva soseda, ki imata, če poenostavim, danes oba neoviran dostop do javne poti do mednarodnih voda. Odločila sta se, da bosta to vprašanje razmejila. Ampak ne tako, da bi jima meja obema ohranila neposredni stik z javno potjo, torej z mednarodnimi vodami. En sosed je pristal na to, da bo v bodoče do javne poti, do mednarodnih voda hodil oziroma plul preko sosedove parcele. Vprašajmo se kateri državljan te države bi na svojem zemljišču storil enako? Mislim, da to vprašanje terja razpravo v tem državnem zboru. Tudi glede na vse ostalo, kar je bilo danes povedano s strani premiera.