UKC Ljubljana, Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, Ministrstvo za zdravje, Vlada RS – vsi vpleteni, a po besedah njihovih predstavnikov nič krivi.
Člani in članice preiskovalne komisije o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije ter področju nabav in upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom so na današnji seji zaslišali vršilca dolžnosti direktorja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki je že nekaj časa v likvidaciji, Branka Dobnikarja in direktorja kirurške klinike v UKC Ljubljana Matjaža Veselka, ki je po odhodu Gorazda Kalana konec februarja 2018 prevzel tudi koordinacijo za sodelovanje s češkim centrom na področju otroške srčne kirurgije. Veselko je tudi sooblikovalec strategije in akcijskega načrta za zdravljenje otrok s prirojeno srčno napako, ki je nastala po mednarodnem poročilu petčlanske komisije iz leta 2015, ki je opravila nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana za obdobje od 2007 do 2014 in ugotovila številne nepravilnosti.
Branko Dobnikar je v uvodu dejal, da je na mesto v. d. direktorja NIOSB prišel na povabilo ministrstva za zdravje, konkretno na povabilo tedanje državne sekretarke in desne roke ministrice Kolar Celarčeve Ane Medved. Povabilu se je odzval iz »notranjih razlogov«, ker je verjel, da so ljudje, ki so prišli na inštitut, denimo Gregorič in Robida, tisti, ki bodo lahko popravili slabo stanje, v katerega je zašla otroška srčna kirurgija. »Vedeli smo, da prihajamo na pogorišče,« je dejal Dobnikar, a je z delom kljub temu nastopil 16. junija 2018. Spomnimo, razmere se v kasnejših dneh še vedno niso uredile, iz UKC Ljubljana so odšli še zadnji kirurgi, napetosti med obema javnima zavodoma so se še stopnjevale, konec avgusta 2018 je bilo njuno sodelovanje popolnoma prekinjeno, inštitut pa je nekaj dni za tem, tudi zaradi nastopa nove vlade, dokončno ugasnil.
Padec vlade Mira Cerarja in prihod vlade Marjana Šarca je po Dobnikarjevem mnenju predstavljal »preobrat v razmišljanju, ki ni več dajal upanja, da bi NIOSB zaživel.« Pričakovano se potem ni strinjal z oceno nekaterih predhodnih prič na preiskovalni komisiji, da je bila ustanovitev inštituta zgolj PR poteza Mira Cerarja in Milojke Kolar Celarc, kar smo že večkrat ponovili. »Mislim, da je bilo zelo veliko interesov, zlasti v UKC Ljubljana, bilo je tudi nekaj »fake news« v medijih,« je s prstom pokazal na UKC Ljubljana. Za smešne je označil tudi nekatere predhodne izjave prič iz UKC Ljubljana, češ da so predstavniki NIOSB vkorakali v prostore UKC Ljubljana in s kredo označevali, katero opremo si bodo prisvojili.
Prepletenost UKC Ljubljana in NIOSB, ki je bila vse prej kot dobrodošla, je Dobnikar ponazoril z več primeri. Denimo, postopek javnih naročil je peljal UKC Ljubljana, medtem ko je NIOSB potem poskrbel za prevzel materiala. Prav tako je UKC Ljubljana za NIOSB izvajal plačilni promet, torej nakazoval plače zaposlenim, čeprav je NIOSB imel svoj račun.
NIOSB je danes že več mesecev v likvidaciji, se bo celotna zgodba zaključila, Dobnikar ni znal povedati. »Meni se zdi, da se da likvidacija relativno hitro narediti in poceni,« je dejal. »Ministrstvo za zdravje Aleša Šabedra oziroma vlada sta predvidela, da bodo stroški likvidacije do julija 2020 znašali 56.830 evrov. Kako so to izračunali, ni znano,« pa smo lahko v začetku lanskega decembra prebrali v časniku Finance.
V nadaljevanju je pričal še Matjaž Veselko. Na mesto direktorja kirurške klinike v UKC Ljubljana je prišel februarja 2014. Že večkrat omenjeno mednarodno poročilo, ki je pokazalo na številne nepravilnosti v programom otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana, je Veselko komentiral z besedami, da so več nepravilnosti odpravili, še preden je poročilo prišlo v javnost, branil pa se je še, da na nekatere stvari niso imeli vpliva, denimo, na število domačih kirurgov in število operiranih otrok.
Veselko je članom preiskovalne komisije vseskozi zatrjeval, da je bilo za otroke vedno dobro poskrbljeno in da nikoli ni bilo katastrofalnih razmer, kot so dejale mnoge priče pred njim. Pričakovano je v svojih izjavah branil UKC Ljubljana, glavnega krivca za nastale razmere pa našel v NIOSB. »To, da nismo želeli sodelovali z NIOSB, odločno zavračam« in »V UKC Ljubljana nismo imeli nič proti ustanovitvi NIOSB,« so bile njegove besede. Priznal je, da v nekem trenutku nesoglasja med obema zavodoma niso bila več premostljiva in da je »postalo nevzdržno.«
Kot glavni vzrok, da NIOSB nikoli ni zaživel, je bila po mnenju Veselka ekipa NIOSB, ki bi morala vzpostaviti sistem, a je bila »nekompetentna,« pomoč odgovornih na ministrstvu za zdravje pa da je pravzaprav inštitut »še dodatno destabilizirala.«
Foto: Matija Sušnik/DZ
