Otrok v družinskem zakoniku objekt in ne subjekt

Pravice otroka bi morale biti v središču obravnave Družinskega zakonika. Vladna koalicija je na seji Odbora za delo, družino in socialne zadeve brezkompromisno nadaljevala s sprejemanjem svojega “kompromisa” predloga Družinskega zakonika, s katerim se v Slovenski demokratski stranki nikakor ne moremo strinjati, saj gre za nedodelan predlog, ki postavlja otroka v  vlogo objekta in ne subjekta.

S predlaganim takoimenovanim kompromisom so nestrinjanje izrazili predstavniki Civilne iniciative za družine in pravice otrok, ne strinja pa se niti dosedanji zagovornik Družinskega zakonika Mitja Blažič. Nasprotovanje kompromisnim rešitvam in prvotnega predloga zakonika je izrazil tudi psihoanalitik Roman Vodeb, ki je predvsem vzgojne metode v kompromisu in predlogu Družinskega zakonika označil za škodljive pri vzgoji otroka.

V luči tovrstnih nasprotovanj bi lahko trdili, da gre pri družinskem zakoniku bolj za kompromis posameznih koalicijskih strank z javnim mnenjem, ne pa za kompromis med različnimi pogledi na reševanje družinske problematike. Koalicijski poslanci ob tem odstopajo tudi od svojih načelnih usmeritev, ki so jih še pred kratkim glasno zagovarjali, pa čeprav se pri tem niso ozirali na mnenje stroke in primerjalno zakonodajo.Poslanska skupina SDS je v okviru obravnave predloga Družinskega zakonika predlagala več amandmajev, s katerimi bi predlog zakonika izboljšali, a so bili vsi po vrsti brezkompromisno zavrnjeni. Ocenjujemo namreč, da zakon, ki prepoveduje le telesno kaznovanje, implicitno dovoljuje psihično kaznovanje. Slednje, na primer čustvena zavrnitev otroka (“ne maram te!”) pa je lahko mnogo bolj boleče in usodno za otroka, kot na primer udarec po roki. Kaznovanje, pa naj gre za udarec ali prepoved računalniških igric, ni enako “pretepanju” ali “mučenju” otroka. Gre za pedagoške ukrepe, ob katerih otrok doživi neugodje, če prekorači socialne meje, oziroma “spozna”, da se ne splača kršiti osnovnih pravil skupnega življenja. Nekatere pedagoške smeri sicer zavračajo vsakršno kaznovanje, druge pa v njem vidijo osnovo za privzgojo človekove vesti in spoštovanja moralnih načel. Ni prav, če država staršem predpisuje določeno pedagoško doktrino, saj ni lastnik otroka. Ustava RS v 54. členu namreč pravi, da imajo starši pravico in dolžnost vzgajati svoje otroke. V 56. členu pa Ustava govori o posebnem varstvu otrok pred telesnim ali duševnim zlorabam. Zato smo predlagali, da bi Družinski zakonik namesto kaznovanja prepovedoval zlorabo otrok. Predlog žal ni bil sprejet.

Pravi namen “vladnega kompromisa” pa se je razkril pri obravnavi 56. člena predloga zakonika, kjer je določeno, da lahko zakonca (in istospolna partnerja, ki sta z njima izenačena) svobodno odločata o rojstvu otrok. S tem je neposredno kršeno ustavno določilo, da lahko zakonca svobodno odločata o rojstvu svojih otrok in ne katerih koli drugih otrok. Ta člen predstavlja nevarno določilo v skladu s katerim bi se odprle možnosti do sedaj prepovedanih zlorab nadomestne nosečnosti in drugih oblik odločanja o rojstvu otrok istospolnim partnerjem, ki jih po naravni poti ne morejo imetiZgroženi smo nad načelnimi stališči poslancev koalicije, ki nam pri zagovarjanju ohranjanja tradicionalnih pravic otrok očitajo in podtikajo sovražni govor. Pri tem pa poslanci v njihovih vrstah označujejo dosedanjo zakonsko določitev namena zakonske zveze v zasnovanju družine za surogat (nadomestilo) fašizma in tega ne obžalujejo.  Hkrati pa se določeni poslanci koalicije jasno izrekajo o tem, da podpirajo delovanje aktivistov po šolah, ki otroke učijo o tem, da si lahko spol in spolno usmerjenost  izberejo sami. V takšnih okoliščinah lahko vladna koalicija sprejema zakone, ki z družbeno realnostjo nimajo stika in jih ne moremo podpirati. Z razočaranjem tudi ugotavljamo, da se neučinkovitost vlade in koalicije pri reševanju gospodarskih vprašanj zrcali na vseh drugih področjih, žal tudi na področju družine in varstva otrok.