Okupatorji bodo nagrajeni za svoje ravnanje

Koalicija zahteva ustavno presojo za zakon, ki bo omogočal pridobitev visokih odškodnin tudi agresorjem na Slovenijo. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji državnega zbora obravnavajo zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji oziroma o zakonu glede t.i. “izbrisanih”. 31 poslank in poslancev iz PS SDS in PS SNS je 12. marca 2010 zboru predložilo zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma, kasneje pa so poslanci koalicije predlagali sklep o zahtevi državnega zbora, da Ustavno sodišče presodi, ali bi z zadolžitvijo uveljavitve omenjenega zakona ali njegove zavrnitve na referendumu lahko nastale protiustavne posledice.  Stališče poslanske skupine je na seji predstavil poslanec SDS mag. Branko Grims.

Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran!

    MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani, vsem prav lep pozdrav! Naj začnem drugače kot zagotovo v tem trenutku pričakujete, kajti za razumevanje, zakaj gre pri celotni zgodbi o tako imenovanih izbrisanih in zakaj zahteva koalicija v tem trenutku, da naj gre zahteva za referendum na Ustavno sodišče, da bi se s tem izognila referendumu in tudi razpravi o argumentih, o posameznih rešitvah in s tem o njihovi politiki, je še kako relevantno tisto kar je v odgovoru na očitke generalov JLA, načelu z generalom Aksentijevićem, ki so očitali Sloveniji etnično čiščenje, enačili osamosvojitev s holokavstom in govorili o tem, da je v Sloveniji do 30 tisoč ljudi bili izbrisanih, odgovoril. Citiram bivšega predsednika Milana Kučana. “Številka je izmišljena, ampak ni prva stvar, ki si jo je Aksentijević izmislil. Kolikor je meni poznan podatek, je to približno 4 tisoč ljudi, za katere ni ugotovljeno, ali so vsi še v Sloveniji, ali so iz Slovenije odšli. Kar se meni zdi, ali bi se meni zdelo najmanj dopustno je, če bi kdorkoli s stiskami tistih ljudi, ki morebiti res niso znali urediti svojega statusa, zdaj politično manipuliral celo s trditvami, da je prišlo v Sloveniji do etničnega čiščenja. Ne samo, da je osrednja poanta zahteve za ustavno presojo, ki jo je dala koalicija, da je v Sloveniji prišlo  do grobe, sistematične kršitve človekovih pravic, torej do etničnega čiščenja, prav izraz “etnično čiščenje” v zvezi z dogajanjem, ki ga je izvedla Slovenija ob svoji osamosvojitvi, je bil v razpravah koalicijskih poslancev v državnem zboru uporabljen kar nekajkrat; lahko si ogledate za nazaj magnetograme in se boste prepričali o tem. Še huje, na zadnji seji, ko smo obravnavali to problematiko, si je eden od poslancev dovolil nezaslišano žalitev in sovražni govor, ko je potegnil kar enačaj med holokavstom in slovensko osamosvojitvijo zaradi tako imenovanega izbrisa. Torej, danes ta koalicija ne govori besed Milana Kučana, ampak točno besede nekdanjih generalov JLA, na čelu z gospodom Milanom Aksentijevićem.

Zato je stvar, s katero se danes soočamo, tako pomembna, ker je daljnosežna. Ker govori tudi o ključnem problemu, s katerim se sooča danes tranzicijska levica kot celota. To je njena kriza identitete in kriza vrednot ter simbolov, o čemer še nekaj več kasneje.

Da je slaba vest pred lastnimi volivci huda reč in da v koaliciji sami najbolje vedo, da njihovi lastni volivci, vključno z novimi državljani, nikoli ne bi podprli tega, da bi bili tudi okupatorji nagrajeni za svoje ravnanje, dokazuje ravnanje koalicije pri hitenju sprejemanja tega zakona. Zakon je sprejet v očitnem nasprotju s poslovnikom, celo v očitnem nasprotju z ustavo, ker v celoti temelji na laži. V zakon je namreč Vlada že v izhodišču zapisala: “Ta zakon ne bo imel finančnih posledic za državni proračun.” Da je seveda to ne samo očitna neresnica, ampak je taka trditev naravnost smešna, se je izkazalo že ob izjavah gospe ministrice včeraj na zaslišanju, še pred tem pa gospoda državnega sekretarja, ko smo obravnavali to problematiko na seji Odbora za notranjo politiko, kjer je izjavil, da se najbrž procesom in tudi priznanju pravic za nazaj, odškodninam, v vseh primerih, citiram, “res ne bo mogoče izogniti.” Ob tem je treba vedeti, da celo, če samo eno odločbo napiše neka koalicija, nek upravni organ, to nekaj stane, zgolj odločba, ne upravni postopek kot celota, ki je pač širši (pridobitev materiala, pregled, preveritev podatkov etc.). Koliko to stane, lahko razberemo s tiste postavke, ki je bila namenjena izključno pisanju tako imenovanih začasnih odločb, na kateri je bilo nekoč 30 milijonov tolarjev; ko jih je zmanjkalo, so jih nehali izdajati, pod gospodom Bohincem leta 2004.

In to pomeni, da je zgolj za napisati eno odločbo, če samo to postavko gledamo, še enkrat povem, to ni postopek v celoti. Stane samo napisati eno tako odločbo in njeno pošiljanje 33 evrov, če preračunamo v sedanji čas. Sedaj je ta številka, ki jo zajema ta zakon nekajkrat višja in že ta številka seveda zelo jasno priča o tem, da gre za neresnico pa je to šele začetek, kajti ta zakon je bistveno bolj zahteven, predvideva določene postopke, preveritve in seveda predvideva tako kot normalno pravni postopek tudi možnost nadzora dvostopenjskega odločanja, kar seveda zadeve še bistveno za faktor 10 ali 100 podraži. Potem pa se šele začne. Zadeve bodo šle na sodišče, ali v upravni aparat z zahtevami za povrnitev pravic za nazaj ali odškodnin v ožjem smislu preko sodišč, kajti za večji problem so zagotovo pravica za nazaj. Predstavljajte si razlike, na primer samo, kot primer, dajem.

Med oficirsko pokojnino nekje v Srbiji in oficirsko pokojnino nekje v Sloveniji, razlika, ki se meri v tisoč in več evrih, lahko še bistveno več. Predstavljajte si uveljavljanje pravic za nazaj iz Jazbinškovega zakona, za vse tiste oficirje nekdanje JLA in druge uslužbence Zvezne oblasti, ki so svoje družine poslali nekam na jug domov, ker so vedeli, da pripravljajo napad na samostojno Slovenijo, sami osramočeni, potem odšli s tisto ladjo in se čez čas vrnili in takrat je ta problem šele v resnici začel nastajati, bo še kako aktualna zahteva, da se jim omogoči odkup stanovanj pod izjemno ugodnimi pogoji ali pa seveda finančna razlika v vrednosti stanovanja takrat in danes, si predstavljate, o kakšnih zneskih, ker bodo še revalorizirani z obrestmi za 10, 15 let nazaj se v takih primerih lahko pogovarjamo in celo, če nikomur ne bi bilo nič priznano na koncu bodo ti upravni in sodni postopki sami po sebi stali izjemno veliko, kajti ne gre pozabiti, da je tudi koalicija že poprej, vedela je, zakaj, spremenila Zakon o brezplačni pravni pomoči, ki jo seveda plačamo davkoplačevalci tako kot vse ostalo, o čemer sem govoril in s tem omogočila, da bodo vsi, ki bodo rekli, da ne zmorejo plačati odvetnika imeli brezplačno odvetniško pomoč, ki bodo na ta način seveda plačani iz denarja davkoplačevalcev.

Tudi volivci tranzicijske levice, sami dobro veste, nikoli ne bi tega odobrili in zaradi tega je beg pred javnostjo bil metoda, ki ste jo porabili že pri izboru postopka. Hitri postopek, enofazni postopek, v tem primeru seveda ni bil utemeljen. To sami dobro veste, ker je utemeljen samo takrat, ko gre izključno za prelitje neke odločbe Ustavnega sodišča, samega določila v črko zakona. V tem primeru pa zakon ureja številne stvari, ki se jih Ustavno sodišče sploh ni dotaknilo oziroma se o njih ni izreklo. In torej bi moral biti zakon vsekakor sprejeman po rednem postopku. Tako, da že prvo, da je bil v celoti utemeljen na laži, je zadosten razlog, da bi oporekali tudi sprejemu tega zakona. Da bi Ustavno sodišče, če bo sledilo črki zakona, moralo pravzaprav že samo odstraniti ta zakon iz pravnega reda države Slovenije, če bo kdaj uveljavljen. Vendar, odkrito povem, da dvomim, da živimo v pravni državi, kjer bi zmogli toliko moči za pravni red.

Tisto, pred čemer bo Ustavno sodišče, ko bo odločalo o tej zahtevi za referendum je tehtanje ustavnih pravic in ustavnih vrednot, kajti tudi pravica do referenduma je ustavna pravica. To se prepogosto in načrtno pozablja, pa gre za eno temeljnih človekovih in ustavnih pravic, ki izvira že iz določila, ki je na prvem mestu v slovenski ustavi, da ljudstvo, kot nosilec vse oblasti, edini nosilec vse oblasti, svojo oblast uresničuje neposredno. Torej, z referendumom. To določilo ni slučajno na prvem mestu, kajti v ustavi so ta določila postavljena premišljeno in določno. Zaradi tega je vsakič, ko Ustavno sodišče odreče pravico do referenduma, s tem objektivno kršilo ali vsaj omejilo človekove pravice vsem državljankam in državljanom in zato vsa ustavnopravna stroka opozarja, da bi bilo treba to določilo uporabljati res samo izjemoma, izjemoma in torej izrazito restriktivno. V danem primeru pa prav ta očitna, že postopkovna protiustavnost sprejetega zakona in seveda dejstvo, da gre za suvereno politično odločitev sedanje koalicije, ki gre preko odločbe Ustavnega sodišča, mnogo širše od nje ureja stvari, ki jih Ustavno sodišče ni uredilo, priča o tem, da je zahteva za referendum upravičena. Tisto, kar je v zakonu sporno, izključno s pravnega vidika je to, da zakon napisan, ne v enem členu, ampak mnogih, kakšnih 20 takšnih točk lahko najdemo v njem, izjemno raztegljivo, da so v njem nejasna določila, ki, pazite, jih po, ne eni, ampak vsaj desetih, če ne stotih odločbah Ustavnega sodišča nikakor ni dopustno vnesti v nek zakon, ki ureja področje človekovih pravic.

Naj navedem samo en primer, ki je tak, da je vsakomur očiten. Za določitev enega od temeljnih pogojev, ki je po tem zakonu, ko gre za izpolnjevanje stalnega prebivanja, je sedaj notri besedica “ali”. Poglejte samo kaj potem dobimo, če se to stvar pogleda od blizu. Poprej je veljalo, da je dejansko bivanje v državi Sloveniji priznano oziroma očitno iz ravnanja posameznika pod pogojem, da je imel s Slovenijo socialne, ekonomske in druge vezi. Sedaj je pa vmes besedica “ali”. To se pravi, normalno ima lahko socialne, ekonomske, sorodstvene in druge vezi, to je logično, ali druge vezi. Kaj pa je ta druga vez? Da morda pozna ministrico za notranje zadeve. Tudi to je druga vez s Slovenijo, torej že izpolnjuje pogoje po tem zakonu. To seveda samo povem kot primer, kako nejasna so taka določila in upam, da ne bo kdo rekel, da se bo to urejalo s kakšnim podzakonskim aktom, ker je Ustavno sodišče tudi že vsaj desetkrat v podobnih primerih nedvoumno zapisalo, da je potrebno tovrstna merila zapisati izključno v zakonu in nikakor ni dopustno potem nejasne določbe, ki se dotikajo teh temeljnih pravic urejati z nekimi podzakonskimi akti. To seveda ni slučajno. To ni slučajno tudi zato, ker je bila pravilna formulacija, ko je bila kumulativa uporabljena besedica “in” ves čas prisotna tudi v tistih pravnih aktih, ki ste jih vi pripravljali v minulem obdobju in se je ta besedica “ali” pojavila šele povsem na koncu kot plod vaše premišljene načrtne politike, s katero želite pridobiti čim širši krog volivcev, kajti gre za kupovanje volivcev na račun že sicer obubožanih ljudi zaradi vaše nestrokovne nesposobnosti vladati v kriznih razmerah na račun vseh državljank in državljanov.

No, tisto, kar je pri tem zakonu še posebej sporno, je to, da govori ves čas o tem že v izhodišču, da gre za zelo veliko število ljudi. Spomnil bi, da nekdanjih manj kot 4.000 ljudi, o katerih je govoril gospod Milan Kučan, je pod to oblastjo, pod oblastjo Katarine Kresal, iznenada poskočilo iz 18 potem že kar na 26.000.

Najbrž gre tudi za to, da morate to očitno prenapihnjeno številko z nečim upravičiti, in so tudi zato take formulacije, ki so še zato toliko bolj očitno plod vaše suverene politike in so torej še kako lahko predmet referendumskega ljudstva, kot predlagamo predlagatelji. Zdaj, če bi bilo to res, kar sicer trdite v nekaterih točkah, da v Sloveniji naj bi ves čas živelo, tudi ta trenutek, tisoče, celo okoli dvajset tisoče, če odštejemo tiste, ki so svoj status že uredili, ljudi brez vseh pravic, brez možnosti preživetja, brez statusa, potem bi zagotovo morala prva iti ministrica za notranje zadeve, ker bi pač živeli v neki banana republiki brez kakršnega koli pravnega reda, pa vsi dobro veste, da temu ni tako. O čem torej danes v resnici govorimo? Govorimo o konstruktu, prenapihnjenem konstruktu, kjer se meče v en koš različne stvari. Lahko, da je bila komu res kdaj storjena krivica in v SDS smo vedno zagovarjali, če je bila komu storjena krivica, naj se to ugotovi v individualnem postopku. Najbolje bi bilo v temelju ustavnega zakona, ki smo ga tudi predlagali.

Vendar pa, da tisti, ki so napadali državo Slovenijo, špekulanti, iz tega ne morejo vleči kakršne koli koristi in tukaj preidemo iz zgolj pravnega, tudi na vprašanje tehtanja temeljnih ustavnih vrednot. Kajti, kar je pa vrednostno najbolj sporno v tem zakonu, tako kot ste ga sprejeli, je to, da ste zavrnili celo tisti minimalni amandma SDS, po katerem bi bili iz možnosti uveljavljanja vseh stvari po tem zakonu za nazaj, izločeni izključno in samo tisti, ki so Slovenijo napadli z orožjem oziroma špekulanti. Torej okupatorji. Ko smo uporabili izraz okupatorji, je bilo kar nekaj vpitja: “To je neustrezen izraz.” Mednarodno pravno, gospe in gospodje, je cela zgodba in to nekateri, se bojim, zelo težko razumejo, nastala zato, ker je nastala nova država.

Slovenije je bila od 25. junija na temelju plebiscitarne odločitve utemeljena nova država, ki je imela svoj ustavni temelj v temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti države Slovenije in tisti, ki so jo napadli dan kasneje, so bili z mednarodno pravnega vidika izključno in samo okupatorji, agresorji, ki napadejo samostojno državo so okupatorji. Napad je poskus okupacije. Zato ne samo, da je ta izraz ustrezen, ampak je celo edini pravilen in zdaj pridemo do tistega, kar je najbolj sporno v tem zakonu. Zakon je zdaj napisan tako, da bo lahko in trdim, da bo, prišlo do položaja, ko bo v bolj ugodnem položaju po uveljavitvi pravic iz tega zakona, tista oseba, ki je nekoč napadla Slovenijo kot agresor, kot okupator, kot pa tisti novi državljan, tista državljanka, ki je leta 1991 v obdobju po tem, hotela spoštovati pravni red Države Slovenije, je bila lojalna državi Sloveniji in je uredila svoj status bodisi stalno, začasno prebivališče oziroma državljanstvo brez kakršnihkoli težav, če je le to hotela.

Ta zakon namreč predstavlja nepojmljiv pravni precedens. Prvič v zgodovini bodo nagrajeni sodelavci okupatorja, ker jih niste hoteli izločiti iz uveljavljanja pravic po tem zakonu in to brez omejitev za odškodnine. Veste kaj to v praksi pomeni? Za nekoga, ki je trpel v koncentracijskem taborišču nacizma ali fašizma, za leto dni takega trpljenja je ta država omejila odškodnino na tam, koliko tisoč evrov. Za nekoga, ki so mu ubili otroka v tistih nepopisnih povojnih zločinih nekdanje komunistične oblasti, je omejena odškodnina na samo nekaj sto evrov. Za padlega v vojni za Slovenijo, ki je dal za to državo največ, da mi danes tukaj lahko govorimo in odločamo, dal je svoje življenje, je omejena odškodnina na največ nekaj čez 3 tisoč evrov. Za tistega, ki je pa streljal na čelu tankovske kolone JLA, v napadu na mejni prehod na severni meji, streljal na civilne objekte pa na civiliste, za tistega pa odškodnina ni omejena, v ničemer je niste omejili. Tudi to je pravni precedens. Vrednostno pa je nekaj kar bodi je vredno da ostane ohranjeno za zgodovino kot nekaj kar se v demokratični državi ne bi smelo zgoditi in se dejansko do tega trenutka, preverjeno, ni zgodilo še nikjer, v nobeni demokratično državi na svetu ne boste našli zakona, ki bi omogočal tistemu, ki je to državo napadel, uveljavljanje kakršnihkoli pravic za nazaj. Takega zakona ni. To je rezultat tega konstrukta o katerem danes govorimo.

Predstavljajte si položaj tistih novih državljank in državljanov, ki so bili lojalni Sloveniji, so se tukaj med nami počutili kot doma in so svoj status leta 1991, v času osamosvojitve uredili in bili zato s strani, zlasti nekdanjih oficirjev JLA pa tudi drugih uslužbencev centralne oblasti, delno tudi po nacionalni liniji nekaterih južnih narodov, izrazito zasramovani, zmerjani z izdajalci, celo izpostavljeni grožnjam in fizičnemu nasilju. O tem smo slišali kar nekaj pričevanju v tem Državnem zboru. Naj spomnim samo prvo med njimi, gospoda Alieskega, ki so mu grozili z nabito vojno pištolo zato, ker je pač uredil svoj status stalnega prebivanja in kasneje državljanstva skladno z zakonodajo države Slovenije.

In danes bodo tisti, ki so takrat grozili tem ljudem, novim državljankam in državljanom, ki so tudi med tako imenovanimi izbrisanimi, bodo tisti deležni možnosti uveljavitve vseh pravic za nazaj, odškodnin in to celo z zamudnimi obrestmi, in bodo tisti trenutek, ko bodo to uveljavili v bolj ugodnem položaju, kot so bili njihovi kolegi, ki so bili Sloveniji lojalni in so svoj status uredili takrat, ko je bil za to čas. Takšnega primera ne boste našli v nobeni državi, tak primer je tudi sprt s temeljnim načelom pravičnosti, ki je pravno načelo, se pravi izvira iz besede pravičnost.

Potem je koalicija kar nekajkrat vpila, da želi, tudi ko smo obravnavali vprašanje predloga za ustavno presojo na odboru, da naj damo seznam, kdo so ti. Seznam ima očitno notranje ministrstvo, kajti podatek o katerem sem govoril, je povedala ministrica ob obravnavi predloga za njeno interpelacijo. Rekla je, da je med tako imenovanimi izbrisanimi nekaj 100 oficirjev JLA. Koliko je še drugih uslužbencev JLA in tudi drugih služb nekdanje centralne oblasti ni znano, ni povedala, ampak ko jo vprašamo, morda bo danes predložila podatke in seznam. Toda, če je vmes 10 takšnih je to 10 preveč. Kajti, predstavljajte si za kakšno ponižanje gre, vsem novim državljankam in državljanom in vsem, ki smo skupaj branili in soustvarjali državo Slovenijo, da bodo lahko uveljavljali za nazaj pravice tistih, ki ne samo da jih takrat očitno niso želeli, saj so Slovenijo vendar napadli z orožjem, ampak so hoteli s silo preprečiti uveljavljanje prav teh pravic tudi vsem drugim, tudi vsem nam, ki danes tu sedimo in odločamo o teh stvareh. Samo nekateri ste očitno na to dejstvo že pozabili.

Pri tem se velikokrat tudi koalicija sklicuje, nekaj tega ste zapisali tudi v zakon, ja, da je to treba iti na pravnomočne odločbe sodišč. Vsi dobro vemo, da v Sloveniji nihče ni bil, ni in očitno nikoli ne bo obsojen za vojne zločine, ki jih je JLA storila ob napadu na samostojno Slovenijo. Zakaj ne – je jasno. Že tam pred več kot 10-imi leti je v precedenčni sodbi takrat celjsko sodišče, sodba je pravnomočna, zapisalo da do oktobra 1991 JLA ni bila Sloveniji sovražna vojska. Kdo nas je napadel – Lovsko društvo Zgornji Vakuf ali kdorkoli drugi, tega niso napisali. Toda, če imamo, kot mu pravi kranjski advokat Klep “rdeče krivosodje”, potem je to nekaj, kar ne more biti za izgovor, ampak  mora biti za razlog, da zakonodajalec tudi to dejstvo upošteva in gradi v zakon druge, očitno edino možne, upravne varovalke, da bi se od blizu individualnem postopku pogledalo kaj je kdo dejansko v času osamosvojitve, še posebej v času vojne za Slovenijo počel, kdo je Slovenijo napadel z orožjem in da se seveda tistim, ki so to storili in ki torej očitno niso želeli nikakršnega statusa v tej državi ne prizna pravic za nazaj. In s tem pridemo do konca in se s tem vrnem na začetek. Kajti, povedal sem, da je to, s čimer se danes soočamo, več od samo tega, da bi odločali o tem, ali gre ta zakon na ustavno sodišče. Ta zakon je tak kot je predvsem prav zaradi tega vrednostno najbolj spornega dejstva, da je koalicija vztrajala, da so v zakon vključeni tudi tisti, ki so Slovenijo napadli z orožjem, agresorji, okupatorji torej. Zakaj je tako vztrajala, saj tudi sama koalicija dobro ve, da tudi njihovi volivci tega pa res nikoli ne bi podprli v nobenem primeru.

Vsi rečemo, tudi sam sem to trdno prepričan, ker očitno koalicija tega niti ni več hotela kaj dosti zanikati, da gre za pridobivanje nekih novih volivcev, tudi tam, kjer je to sicer etično vrednostno najbolj sporno, med nekdanjimi agresorji, med okupatorji. Ampak sam osebno sem prepričan, da gre za bistveno več od tega. Zaradi očitne nesposobnosti vodenja države v kriznih razmerah, ki se odraža v drastičnem padcu družbenega bruto proizvoda, gospodarskega nazadovanja in siromašenja ter izgube delovnih mest državljank in državljanov, se je koalicija znašla v hudi krizi identitete, ker so ljudje pač pričakovali, da so volili tiste, ki bodo bolj enakopravno, enakomerno znali razporediti bogastvo, ki ga ta država obilo premore in da ne bo šlo zgolj za nagrajevanje in bogatenje ozkih skupin ljudi, kot so sedaj sami priče. In zato je nastopila ta kriza identitete, zato je nastopilo to, da danes koalicija govori besede nekdanjih generalov JLA z Aksentijevićem na čelu, in ne več besede Milana Kučana in ta kriza identitete prehaja v krizo vrednot, ki je očitna tudi v krizi simbolov, zato je bilo to vztrajanje, da morajo biti tudi nekdanji agresorji v tem zakonu. Gre za krizo simbolov tranzicijske levice, kajti danes kot simbol tranzicijske levice večina ljudi v Sloveniji ne prepozna več rdeče zvezde, kot bi si želela tranzicijska levica, ampak kot simbol tranzicijske levice prepozna kvečjemu še pasjo radost, klobaso revežev.