Okrožno sodišče v Ljubljani zavira delo preiskovalne komisije glede korupcije v zdravstvu

Preiskovalna komisija je konec meseca septembra na okrožno sodišče v Ljubljani vložila zahtevo za sodni zaseg dokumentacije Specializiranega državnega tožilstva v zvezi z morebitnimi prijavami in pozivi za Univerzitetni klinični center Ljubljana, Univerzitetni klinični center Maribor, Splošno bolnišnico Celje ter Splošno bolnišnico Nova Gorica na področju prodaje in nabave žilnih opornic oz. medicinske opreme.

Specializirano državno tožilstvo je namreč v začetku meseca septembra na neposredni poziv Preiskovalne komisije zavrnilo izročitev dokumentacije komisiji.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani Irena Topolšek je zahtevo za zaseg dokumentacije odobrila. Na to odločbo se je Specializirano državno tožilstvo pritožilo, ker je menilo, da odreditev izročitve dokazne dokumentacije posega v vodenje predkazenskega postopka in samostojnost tožilske funkcije. Po njihovem mnenju izročitev dokumentacije parlamentarni preiskovalni komisiji pomeni vmešavanje zakonodajne veje oblasti v delo državnih tožilstev. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pod predsedstvom okrožnega sodnika Srečka Škerbca sklenil, da pritrdi tožilstvu ter preiskovalni komisiji onemogoči zaseg dokumentacije, ki jo preiskovalna komisija sicer potrebuje za svoje delo.

Odločitev zunajobravnavnega senata, da se ne izroči dokumentacije Specializiranega državnega tožilstva parlamentarni preiskovalni komisiji, lahko smatramo kot oviranje dela preiskovalne komisije. Zakon o parlamentarni preiskavi namreč jasno določa, da so tako Vlada RS, upravni organi kot tudi organizacije, ki opravljajo javno službo in vsi nosilci javnih pooblastil dolžni kadarkoli dovoliti preiskovalni komisiji dostop do dokumentacije, s katero razpolagajo. Zunajobravnavni senat treh sodnikov pa se je samovoljno odločil, da tožilstvo ne sodi med tiste organe, ki bi morali predložiti spise preiskovalni komisiji. Dejstvo pa je, da je tožilstvo po ustavi opredeljeno v poglavju o državni ureditvi, kar pomeni, da tožilstvo sodi med državne organe. Tožilci so tudi tisti, ki bi morali sodelovati z organi, katerih namen je ugotovitev politične odgovornosti ter ugotovitev morebitnih pomanjkljivosti zakonodaje na določenem področju.

V preiskovalni komisiji menimo, da se z omenjeno odločitvijo zunajobravnavnega senata okrožnega sodišča v Ljubljani ustvarja nevaren precedens, ki bi lahko pomenil, da državno tožilstvo ni dolžno predložiti nikakršne dokumentacije kateremukoli organu, ne le preiskovalni komisiji. Takšne odločitve omogočajo, da lahko tožilstvo deluje zelo avtoritativno in samovoljno, kar pa je v nasprotju z načeli pravne države.

Glede na to, da tudi preiskovalna komisija o zlorabah v slovenskem bančnem sistemu zahteva določeno dokumentacijo s strani Specializiranega državnega tožilstva v povezavi z NLB, je pričakovati, da tožilstvo tudi v tem primeru ne bo posredovalo dokumentacije, zaradi česar se je bati, da bo težko odkriti politično odgovornost nosilcev javnih funkcij ter odgovornih za več kot 5 milijardno bančno luknjo.

Ker specializirano tožilstvo deluje na način, da dokumentacije preiskovalni komisiji o  žilnih opornicah ne želi posredovati, je mogoče zaključiti, da ta organ deluje v smislu varuha tistih, ki so v zdravstvenem sistemu ravnali koruptivno in pri dobavah z žilnimi opornicami služili na račun zdravja državljank in državljanov.

Po oceni zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani državna tožilstva niso med državnimi organi, ki bi morala po 14. členu zakona o parlamentarni preiskavi kadarkoli dovoliti preiskovalni komisiji ali njenim pooblaščencem dostop do dokumentacije, s katero razpolagajo, izdati potrebna dovoljenja za pričanje ter predložiti spise. Odločitev zunajobravnavnega senata okrožnega sodišča v Ljubljani nakazuje na precej pristransko odločanje in onemogočanje dela preiskovalni komisiji.