Okoljska sanacija Mežiške doline
sreda, 21. 9. 2011Doline smrti in Mrtve reke ni na zemljevidu. Obstajata v zavesti ljudi, ki živijo na Koroškem, v Zgornji Mežiški dolini. Dolina smrti, področje okrog Žerjava, je zaradi pretirane industrializacije na eni in nikakršne skrbi za okolje na drugi strani, bila v preteklosti simbol ekološkega fašizma, to je surovega in brezobzirnega uničenja narave. Hvala bogu, danes tudi ta del Slovenije dobiva bolj prijazno podobo, posušeni in goli bregovi okrog žerjavske topilnice dobivajo bolj prijazno podobo. Reka Meža ni več Mrtva reka in le redko se zaradi kakšne človeške napake primeri, da se v Meži znajdejo mrtve ribe. Stanje se izboljšuje, toda dediščina preteklosti ostaja, ni je mogoče sanirati čez noč, niti čez desetletje ali stoletje. Toda z nekaterimi ukrepi je mogoče izboljšati stanje v okolju in posledično – kar pa je najbolj pomembno !- tudi zdravstveno stanje prebivalstva.
Za zapiranje rudnika Mežica je bil pred več kot dvema desetletjema sprejet zakon, ki je vseboval tudi sanacijo okolja, ki pa ni bila dosledno izpeljana. Ostal je problem težkih kovin v zemlji in s težkimi kovinami obremenjen prah, ki še vedno onesnažuje okolje.
Naši poslanski skupini je žal, da v drugem branju ni bil sprejet zakon o sanaciji Zgornje Mežiške doline, ki ga je predlagala SDS. Odločitev pred več kot mesecem dni, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo in kasnejše dogajanje na odboru za okolje in prostor, je pokazalo, da ni iskrene volje, da bi se uredila ta problematika na zakonski ravni. Naš predlog zakona je bil posledica dejstva, da se Odlok o sanaciji ne uresničuje in da sanacija, ki je na papirju dobro in pravilno zastavljena, zaradi različnih birokratskih ovir ne funkcionira. Res je, da je zakon v veliki meri sledil odloku, hkrati pa je dodal tisto, kar doslej z odlokom ni bilo urejeno. Ta zakon ni terjal večjih sredstev, kot so sedaj v odloku, to je milijon evrov na leto za občini Mežica in Črna.
Državni proračun zaradi tega zakona ne bi imel večje obremenitve. Hkrati pa je zakon predvidel prepoved izkoriščanja tistih mineralnih surovin, ki vsebujejo težke kovine. Dogaja se, da se z državnim denarjem sanirajo ta področja, zaradi pridobivanja in razširjanja peščenih granulatov pa se dodatno onesnažuje ta dolina in tudi celotna Slovenija. Ta zakon je tudi predvidel, da dobijo kmetje, ki so v preteklosti zaradi izkoriščanja in predelave rude imeli uničen gozdove in kmetijske površine, možnosti za koncesije v državnih gozdovih.
V preteklosti so ti kmetje dobivali odškodnino, toda po privatizaciji nekdanjega sistema Rudnika svinca in cinka Mežica je ta odškodnina presahnila. Kmetje bi si s tem, ko bi gospodarili v državnih gozdovih, lahko sami zagotovili eksistenco, ki je bila resno načeta ob propadu njihovih gozdov zaradi stoletne predelave svinca. Že pred kakimi stotimi leti je dobil kmet Matvoz nad Črno pravdo proti takratnim lastnikom rudnika in topilnice zaradi umiranja gozdov in to je tudi mejnik, ko smo na naših tleh začeli govoriti o umiranju gozdov.
Zakon bi bil hkrati tudi bolj zavezujoč za vlado, ki ignorira lastne odloke. Tudi vlada v odhajanju je v parlamentarno proceduro poslala intervencijski zakon, s katerim bi omejili zaposlovanje v javnem sektorju, vendar je že pred tem sama sprejela podoben sklep o omejevanju zaposlovanja. Ker sama teh sklepov ni uresničevala, je to želela nadgraditi z zakonom. Z zakonom je sama sebi želela naložiti večjo zavezo. To omenjam zaradi očitkov, da zakon o Zgornji Mežiški dolini ni potreben in da je odlok dovolj.
Glede na to, da vlada poslej opravlja le tekoče posle in da je ta zakon že padel, ljudje v Zgornji Mežiški dolini pričakujejo, da bo vlada bolj kot doslej spoštovala odlok in bo namenila za ta konec Slovenije sredstva, ki so zagotovljena v proračunu. Na ta način bodo ustvarjeni pogoji, da bi ti ljudje živeli v bolj prijaznem in zdravem okolju. Predvsem otrokom, ki so najbolj izpostavljena skupina prebivalstva.