Oh, to zdravstvo
nedelja, 28. 2. 2010Predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti ne sledi potrebam bolnikov. Že nekaj mesecev potekajo žolčne razprave o Zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki naj bi pomenil reformo stoletja. A politična razprava se vrti le okrog zdravnikov, ki jim gre menda le za denar in se požvižgajo na težave bolnikov, ki celo umirajo zaradi njihovih napak. Zato je očitno treba zdravnike ukrotiti, izgnati iz vodstev bolnišnic, jim prepovedati zasebno dejavnost, odvzeti koncesije, oslabiti zbornico …Predlog zakona namenja nesorazmerno veliko pozornosti vprašanjem, ki niso sistemske narave, ampak so posledica osamljenih, medijsko razvpitih primerov, zaradi česar se vsiljuje vtis, da so pripravljavci zakona ujeti v nerazumno negativističen odnos do zdravnikov in do vsakršne zasebne pobude v zdravstvu. Ob tem pa izstopa zanemarjanje pomembnih vprašanj, ki pa so za bolnika bistvena.Bolnika namreč ne briga, ali ga zdravi zaposleni zdravnik ali koncesionar. Ali je članstvo v zbornici obvezno ali pa prostovoljno. Edino kar želi, je, da ga obravnavajo hitro, strokovno in prijazno. Prav taka obravnava (hitra, strokovna in prijazna) bi morala biti cilj sistemskega Zakona o zdravstveni dejavnosti.V slovenskem zdravstvu bolnik sorazmerno hitro pride do splošnega zdravnika in do napotnice, če je potrebna nadaljnja obravnava. A pred vrati specialistične ambulante se ustavi; tu se začno čakalne vrste. In predlog zakona v ničemer ne skuša razširiti teh vrat in povečati pretočnost bolnikov. Za navadno operacijo žolčnika morajo bolniki čakati nekaj mesecev, za operacijo kolka pa celo nekaj let. In čeprav operacija kolka čez nekaj let ne bo za zdravstveno blagajno nič cenejša (prej dražja), država (ZZZS) zdravstveni službi ne odobri večjega programa, več operacij. Tudi ob izgovoru, da bolnišnica ne bi zmogla večjega programa, država še naprej preprečuje vsakršno konkurenco med izvajalci, z novim zakonom pa želi celo uzakoniti absolutni monopol javnih zdravstvenih zavodov. Konkurenca pa bi marsikaterega izvajalca, marsikateri zavod prisilila, da bi bil do bolnikov prijaznejši in bi jim na stežaj odprl vrata. Morda celo za nižjo ceno!Drugo, kar bolnik želi, je, da je obravnavan strokovno in brez slabih posledic. Zdravnik odloča o preiskavi, diagnozi, postopku, terapiji… zato je za strokovnost v prvi vrsti odgovoren zdravnik. Za strokovnost zdravnikov pa učinkovito lahko skrbi le zdravništvo samo. Prav zaradi tega je v Evropi uveljavljeno obvezno članstvo v zdravniški zbornici. Kot kažejo tuje izkušnje, je možno le ob sodelovanju zbornice uveljaviti učinkovit sistem registriranja napak in posodabljanja ter uveljavljanja strokovnih smernic, da se ugotovljene napake v bodoče ne bi več ponavljale. Predlog zakona pa za spremljanje napak predvideva posebno državno agencijo, ki naj bi vse to sama urejala, brez zbornice in zdravniških strokovnih organizacij, kar pa je zagotovo obsojeno na neuspeh.Vsak bolnik si verjetno najbolj želi, da bi bil obravnavan prijazno. O tej razsežnosti pacientovih pričakovanj pa v novem zakonskem predlogu ni niti besedice.
Seveda prijaznosti ni mogoče izsiliti, lahko pa vzpostavimo razmere, da bo prijaznost dobila na pomenu. In zopet smo pri nujnosti, da med izvajalci vzpostavimo konkurenco, bolnikom pa omogočimo prosto izbiro izvajalca. Ko bodo bolniki raje izbrali prijaznega zdravnika ali prijazno bolnišnico in bo ob večjem prilivu bolnikov tudi izvajalec bolje plačan, bodo vzpostavljeni pogoji za večji razcvet prijaznosti.Leta 2008 je iz bolnišnice v Beljaku v sosednjo bolnišnico na Koroškem odšel strokovnjak, ki je bil znan po svoji pridnosti, strokovnosti in prijaznosti. Lani pa je statistika pokazala, da se je občuten del gravitacijske populacije iz Beljaka preselil v gravitacijsko območje sosednje bolnišnice. Ob učinkoviti konkurenci je vsaka pametna bolnišnica pripravljena primerno plačati takega zdravnika, kar pa je seveda v sistemu socialistične plačne uravnilovke neizvedljivo.
Zdi se, da bo z novim zakonom o zdravstveni dejavnosti slovensko zdravstvo še bolj ujeto v socialistično miselnost, kjer ni prostora za konkurenco in zasebno pobudo. Brez zasebne pobude (»samoiniciative«) pa tudi ni prijaznosti. Šele ko se zdravnik »samoiniciativno« osebno poglobi v bolnikove težave, lahko z njim vzpostavi osebni prijateljski stik, ki v bolniku prebudi (terapevtsko učinkovito) zaupanje. In šele potem se vzpostavijo razmere, da zdravnik ne zdravi kolena, ampak Janeza, ki ga boli koleno. Koleno je sicer enako kolenu, a Janez je nekaj povsem drugega kot Peter in pri njegovem kolenu je ob enakih težavah marsikdaj potreben povsem drugačen pristop kot pri Janezovem kolenu.Sedanji predlog zakona je na neki način karikatura težav sodobne medicine, ki je vse manj služenje sočloveku in vse bolj zbirka standardnih (strokovnih) storitev, ki so na voljo strankam, kot bi bile razstavljene na prodajnih policah. Zdravnik postaja ponudnik, bolnik pa porabnik strokovno nadzorovanih zdravstvenih storitev, kar je značilno za profitno tržno dejavnost.Takega brezosebnega potrošniškega odnosa pa si država lahko le želi, saj je tak odnos lahko časovno zelo racionalno skrčen. Tak odnos je tudi za zdravnika bolj varen, saj bolniku nudi »le« strokovno predpisane storitve, za katere ga bolnik ne more tožiti. Zdravnik je kot delavec za tekočim trakom, oziroma kot prodajalec zdravstvenih storitev. Vse mu je predpisano, od delovnega časa do standardno »zapakiranih« storitev. Vse manj pa je časa za sočutno poglobitev v bolnikove stiske in za skupno iskanje rešitev. In zato je tudi vse manj zdravnikov, ki jih skrb za njihovega bolnika spremlja tudi potem, ko zapustijo ambulanto ali operacijsko dvorano.Predlog zakona torej, ki je ujet v primitivno gonjo proti zdravnikom, zasebni pobudi in vsakršni konkurenci, tudi slovensko zdravstvo vodi iz dežja pod kap, v resnično potrošniško obravnavo bolnika.France Cukjati, dr.med.
poslanec SDS v Državnem zboru RS *Članek je bil objavljen 22. 2. 2010 v lokalnem časopisu “Naš časopis” na Vrhniki.
Seveda prijaznosti ni mogoče izsiliti, lahko pa vzpostavimo razmere, da bo prijaznost dobila na pomenu. In zopet smo pri nujnosti, da med izvajalci vzpostavimo konkurenco, bolnikom pa omogočimo prosto izbiro izvajalca. Ko bodo bolniki raje izbrali prijaznega zdravnika ali prijazno bolnišnico in bo ob večjem prilivu bolnikov tudi izvajalec bolje plačan, bodo vzpostavljeni pogoji za večji razcvet prijaznosti.Leta 2008 je iz bolnišnice v Beljaku v sosednjo bolnišnico na Koroškem odšel strokovnjak, ki je bil znan po svoji pridnosti, strokovnosti in prijaznosti. Lani pa je statistika pokazala, da se je občuten del gravitacijske populacije iz Beljaka preselil v gravitacijsko območje sosednje bolnišnice. Ob učinkoviti konkurenci je vsaka pametna bolnišnica pripravljena primerno plačati takega zdravnika, kar pa je seveda v sistemu socialistične plačne uravnilovke neizvedljivo.
Zdi se, da bo z novim zakonom o zdravstveni dejavnosti slovensko zdravstvo še bolj ujeto v socialistično miselnost, kjer ni prostora za konkurenco in zasebno pobudo. Brez zasebne pobude (»samoiniciative«) pa tudi ni prijaznosti. Šele ko se zdravnik »samoiniciativno« osebno poglobi v bolnikove težave, lahko z njim vzpostavi osebni prijateljski stik, ki v bolniku prebudi (terapevtsko učinkovito) zaupanje. In šele potem se vzpostavijo razmere, da zdravnik ne zdravi kolena, ampak Janeza, ki ga boli koleno. Koleno je sicer enako kolenu, a Janez je nekaj povsem drugega kot Peter in pri njegovem kolenu je ob enakih težavah marsikdaj potreben povsem drugačen pristop kot pri Janezovem kolenu.Sedanji predlog zakona je na neki način karikatura težav sodobne medicine, ki je vse manj služenje sočloveku in vse bolj zbirka standardnih (strokovnih) storitev, ki so na voljo strankam, kot bi bile razstavljene na prodajnih policah. Zdravnik postaja ponudnik, bolnik pa porabnik strokovno nadzorovanih zdravstvenih storitev, kar je značilno za profitno tržno dejavnost.Takega brezosebnega potrošniškega odnosa pa si država lahko le želi, saj je tak odnos lahko časovno zelo racionalno skrčen. Tak odnos je tudi za zdravnika bolj varen, saj bolniku nudi »le« strokovno predpisane storitve, za katere ga bolnik ne more tožiti. Zdravnik je kot delavec za tekočim trakom, oziroma kot prodajalec zdravstvenih storitev. Vse mu je predpisano, od delovnega časa do standardno »zapakiranih« storitev. Vse manj pa je časa za sočutno poglobitev v bolnikove stiske in za skupno iskanje rešitev. In zato je tudi vse manj zdravnikov, ki jih skrb za njihovega bolnika spremlja tudi potem, ko zapustijo ambulanto ali operacijsko dvorano.Predlog zakona torej, ki je ujet v primitivno gonjo proti zdravnikom, zasebni pobudi in vsakršni konkurenci, tudi slovensko zdravstvo vodi iz dežja pod kap, v resnično potrošniško obravnavo bolnika.France Cukjati, dr.med.
poslanec SDS v Državnem zboru RS *Članek je bil objavljen 22. 2. 2010 v lokalnem časopisu “Naš časopis” na Vrhniki.