OECD: Novi plačni sistem v javnem sektorju je izboljšava in dosežek

Plačni sistem, kot ga imamo, bo v bodoče vladi, ki bo znala gospodariti, omogočal obvladovanje rasti plač v javnem sektorju tako, da bo ta rast izenačena z rastjo plač v gospodarstvu. Nekdanji minister in predsednik Odbora za javno upravo v Strokovnem svetu SDS dr. Gregor Virant je na novinarski konferenci spregovoril o učinku plačne reforme na rast plač v javnem sektorju, ocenil, koliko je ta plačna reforma vladi v krizi pomagala in podal nekaj predlogov za nadgrajevanje plačne reforme v prihodnje.Plačna reforma se je začela leta 2002 s sprejetjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju in prešla v sklepno fazo leta 2008, ko so bile sklenjene kolektivne pogodbe. Kot je dejal dr. Virant je pred tem v plačnem sistemu vladala »dodatkomanija« in pojasnil: »Šlo je za sistem tisočerih plačnih predpisov, plače javnega sektorja so se urejale v izjemno številnih pravnih aktih, zakonih, podzakonskih predpisih, kolektivnih pogodbah«. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju pa je prinesel sistem, ki je enoten, pregleden in urejen.Dr. Virant je nato primerjalno predstavil rast plač v javnem sektorju in gospodarstvu. V obdobju starega plačnega sistema v letih 1995-2001 je bila rast plač v zasebnem sektorju 18,2 %, v javnem sektorju pa 29,5 %. Po uveljavitvi zakona o sistemu plač v javnem sektorju, torej od leta 2002 do podpisa kolektivnih pogodb, je bila rast v zasebnem sektorju 16,3 %, v zasebnem sektorju pa 3,7 %, ker so se, kot pojasnjuje nekdanji minister za javno upravo, v tistem času sindikati po dogovoru z vlado odpovedovali rednemu usklajevanju plač z inflacijo, s ciljem, da se zbrana sredstva za odpravo plačnih nesorazmerij nameni za realizacijo kolektivnih pogodb.Dr. Virant ugotavlja, da je novi plačni sistem izrazito pozitivno vplival na obvladovanje mase plač v javnem sektorju, saj je plačna reforma obrzdala nenormalno visoko rast plač v javnem sektorju. »Če plačne reforme ne bi bilo in bi se po letu 2002 nadaljevala dinamika rasti izpred leta 2002, bi bil nivo plač v javnem sektorju ob začetku gospodarske krize za 25,7 % oziroma za cca. milijardo evrov višji. V taki situaciji vlada ne bi mogla ničesar reševati z odlogom odprave plačnih nesorazmerij, ampak bi morala zelo drastično zarezati v plače in jih znižati za 10 do 15 %,« pojasnjuje dr. Virant. To bi bilo po njegovem mnenju s sindikati javnega sektorja veliko težje izpogajati, kot to, da so se začasno odpovedali tretji in četrti tranši odprave plačnih nesorazmerij. Zato meni, da je bilo vladi zaradi plačne reforme v gospodarski krizi bistveno lažje obvladovati plačno maso javnega sektorja.Pojasnjuje tudi, da bo rast plač v javnem sektorju v obdobju od leta 2002 do takrat, ko se bo poravnala zadnja tranša odprave plačnih nesorazmerij, še vedno nižja od rasti plač v gospodarstvu.»Plačni sistem, kot ga imamo, bo v bodoče vladi, ki bo znala gospodariti, omogočal obvladovanje rasti plač v javnem sektorju tako, da bo ta rast načeloma izenačena z rastjo plač v gospodarstvu,« je prepričan dr. Virant, ki izpostavlja, da obstoječi plačni sistem sedaj ustrezno preprečuje, da bi posamezni sindikati ločeno zahtevali povišice samo zase. Opozoril je, da ozkogledno razumevanje plačne reforme, ki se reducira zgolj na leto 2008 z argumentom, da je vlada pred volitvami povišala plače javnemu sektorju, ni ustrezno. »Sindikati so se 6 let odpovedovali rasti plač zaradi odprave plačnih nesorazmerij in vlada, ki jim tega ne bi priznala, bi javne uslužbence okradla za tisto, kar jim je pripadalo,« pojasnjuje.Povedal je, da je bil eden od povodov za novinarsko konferenco tudi poročilo OECD o slovenskem plačnem sistemu, ki v svojih priporočilih pravi, »naj Slovenija ohrani investicijo, ki jo predstavlja sedanji finančni sistem« ter: »Nadaljnji razvoj plačnega sistema naj ne ošibi centralne kontrole, ki zagotavlja koherentnost in transparentnost in naj ne povrne slabosti prejšnjega sistema.«Nadalje zapišejo še, da je novi sistem »izboljšava in dosežek« ter, da je vlada reformni proces in pogajanja vodila »inovativno in iznajdljivo«.Virantovo sporočilo za vnaprej, ki je skladno z OECD, je: »Ne rušiti enotnega plačnega sistema javnega sektorja, ker če se bo zrušil, potem se bomo vrnili v tisto, kar smo nekoč že videli – v sistem dodatkomanije, v razsulo in neobvladljivo maso javnega sektorja. Zgodba s policijskimi dodatki je pot v napačno smer in vodi v razsulo plačnega sistema. Kar govori ministrica za notranje zadeve, da gre samo za izenačevanje policistov z drugimi v javnem sektorju, ni res. Vsi dodatki vseh zaposlenih v javnem sektorju so zbrani v enem zakonu in eni kolektivni pogodbi, to je zakonu o sistemu plač in kolektivni pogodbi za javni sektor, nihče nima v nobenem svojem področnem zakonu nobenega dodatka. To je ideja novega plačnega sistema.«Dr. Virant je nadaljeval: »Predsednika vlade sem na neki novinarski konferenci slišal reči, da je v plačnem sistemu javnega sektorja na tisoče dodatkov. Po treh letih na vladi bi ga lahko poučili, da to ni tako. Ravno to je bila poanta plačne reforme, da je to množico dodatkov zreducirala na peščico, ki so vsi zajeti v enem aktu. To je bilo bistvo reforme. To bi predsednik vlade moral vedeti.«Dejal je, da če se bo z rešitvijo v policijskem zakonu šlo do konca, bo to velika napaka: »Temu bodo zanesljivo sledile enakovredne zahteve sindikatov javnega sektorja in vlada ne bo imela nobenega argumenta, da jih zavrne. Če bodo policisti prešli na dodatek za stalnost, bodo to z enako pravico zase zahtevali tudi cariniki, pazniki, gasilci in ostali. Treba je ohraniti enoten plačni sistem, kar je zelo pomembno.«Izpostavil je tudi popravke in izboljšave plačnega sistema, ki morajo iti v dve smeri. »Prva je odprava določenih anomalij, ki so v sistemu nastale in druga smer je večja managerska fleksibilnost za managerje v javnem sektorju, za direktorje javnih sektorjev. Fleksibilnost pomeni, da je treba bolj poudariti plačevanje po delovni uspešnosti, kar zakonodaja omogoča. Problem je v tem, ker je razmerje v masi plač izrazito neugodno. Maksimalno 1 % plačne mase javni sektor namenja delovni uspešnosti. Razmerje med fiksnim in variabilnim delom je potrebno spremeniti tako, da bo obseg mase plač za variabilni del najmanj 10 %.« To bi bil ustrezen delež, da bi nagrajevali tiste, ki so nadpovprečni in vlečejo voz naprej.Kako odpraviti anomalije in dvigniti maso za delovno uspešnost na 10%? Bivši minister za javno upravo rešitev vidi v letni eskalaciji. »Del letne eskalacije naj ne gre v fiksne plače, ampak v variabilo. Ko bo v nekem obdobju napovedana gospodarska rast in se bosta vlada in sindikati javnega sektorja dogovorili za rast plač, naj vlada predlaga, da gre polovica v rast fiksnih plač, druga polovica pa v maso za variabilo. Tako bomo lahko iz leta v leto zviševali rast variabile in tako zagotovili, da je 10 % rezervirano za variabilni del.Dr. Gregor Virant je izpostavil tudi rast števila zaposlenih: »V javnem sektorju se je število zaposlenih po AJPES-ovih podatkih povečalo za 4621 oz. za 3 %, ob tem da je imela vlada soglasje sindikatov, da se lahko število zaposlenih na letni ravni zmanjšuje za 1 %, a tega ni bila sposobna storiti.« Poudaril je, da bo stroške dela v javnem sektorju potrebno zmanjšati in ponudil rešitev: »V javnem sektorju je potrebno postaviti jasno metodologijo štetja, ki bo za vse enaka. Kot glavni kazalnik upoštevajmo obseg sredstev za plače. Postaviti je potrebno merljive cilje za vse dele javnega sektorja in vsak minister naj odgovarja za svoj del javnega sektorja«.»Bojim se, da je ta mandat za te cilje izgubljen. Ministrstvo je ostalo brez vodstva, predsednik vlade pravi, da ga bo vodil kar sam, a se bojim da bo pri tem neuspešen,« je zaključil predsednik Odbora za javno upravo v Strokovnem svetu SDS dr. Gregor Virant.